Hvala, predsedujoča, za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, lepo pozdravljeni.

Pravilnik o strokovnih komisijah se je na Ministrstvu za kulturo spreminjal v precej mandatih ministrov. Ob sprejemu recimo novega pravilnika na podlagi ZUJIK ga je spreminjala ministrica Andreja Rihter v letu 2002 in še za časa njenega mandata je doživel ta ponoven popravek. Potem je prišlo do spremembe v času mandata dr. Vaska Simonitija, ker se je vključilo nove stalne komisije za arhitekturo, oblikovanje, slovenski jezik in podobno. S tem pravilnikom v času njegovega prvega mandata se je določilo tudi število članov komisij, mandat in – poudarjam prav v njegovem pravilniku – enakomerna zastopanost spolov. Nadalje je prišlo do spremne pravilnika za časa mandata dr. Žiga Turka, in sicer ker so razdelili komisijo na vizualno, ker so opredelili novo komisijo za vizualne in intermedijske umetnosti, ločili pa še za medije in avdiovizualno kulturo. Nova sprememba pravilnika je bila za časa ministra Toneta Peršaka, ko se je na drugačen način določilo novi stalni komisiji za obravnavo vlog za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in se je povečalo število članov komisij - predhodno so bile 3 do pet, zdaj tudi na možno 7 članov. Tudi v tem primeru, posebej poudarjam, se je s spremembo pravilnika imenovalo nove stalne komisije. Nadalje se je pravilnik o strokovnih komisijah spremenil v mandatu ministra Dejana Prešička. Mandat je nastopil 13. septembra 2018 in v treh mesecih je prišlo do spremembe pravilnika, ta je bil v Uradnem listu objavljen 30. 11. 2018. Dodano je bilo komisija za podeljevanje štipendij, prav tako pa so bile navedene določene spremembe, da je recimo prej sejo komisije vodil uslužbenec v predhodnih pravilnik, od tega pravilnika dalje je sejo komisije vodil predsednik komisije. V predhodnih pravilnikih je predsednika vedno imenoval minister, v tem pa je predsednika komisije, so člani izvolili izmed sebe. Prejšnji pravilniki so bili vsi sprejeti na osnovi, so se člani imenovali na osnovi povabila, v tem pravilniku je bilo novo, da se objavi javni poziv za imenovanje in pa za izbiro ali pa prijavo, bi rekla, tistih, ki želijo v strokovnih komisijah delati. Skratka iz tega dejstva sledi, da se pravilnikih o strokovnih komisijah načeloma so spreminjali z nastopom ministrov in da so očitno glede na to, da je minister tisti, ki je odgovoren seveda za delovanje ministrstva, tudi glede tega za pravilno delovanje in funkcioniranje strokovnih komisij in pa njihovo pravilno pravno delovanje, je, so, predvidevam, predhodni ministri pripravili podlage za določene spremembe pravilnikov, ki so olajšale delo uslužbencem ministrstva.

Predlog za spremembo tega pravilnika o strokovnih komisijah je prišla na pobudo uslužbencev ministrstva zlasti zaradi pereče situacije, v kateri smo se soočili z nastopom mandata tega ministra. Namreč situacija epidemije je pokazala, da je operativnost delovanja strokovnih komisij še toliko, v taki situaciji še toliko težje zagotoviti. Če obstajajo seveda digitalni mediji in razne Zoom konference, ki omogočajo odločanje na ta način, pa je vendarle potrebno tudi redno srečevanje komisij, nadalje pridobivanje njihovih podpisov. In glede na to, da so bili tako v preteklosti že nekajkrat izraženi tudi dvomi v hitrost postopkov na ministrstvu, se je pobuda, da se v pravilnik o strokovnih komisijah integrira tudi možnost, da je komisija sestavljena iz manjšega števila članov, kar omogoča njeno večjo operativnost, hitrost in delovanje, se je ta pobuda zdela smiselna.

Kar zadeva sam pravilnik o strokovnih komisijah, ki je bil predhoden, in pa tega, katerega smo pripravili v času novega mandata, moram poudariti, da je bilo tukaj navedenih nekaj neresnic.

Prva zadeva, samo strokovnost in samostojnost delovanja komisij. Če je v predhodnem pravilniku bilo zapisano, da so komisije, navajam, »pri oblikovanju svojega mnenja samostojne«, je novem pravilniku še toliko bolj izrazito v 2. členu izraženo: »komisije so pri svojem strokovnem delu«, torej delu v celoti, ne samo pri oblikovanju mnenja, torej pri strokovnem delu s poudarkom na strokovnem, »samostojne«. Torej tu ne gre za nikakršno, bi rekla zmanjševanje samostojnosti komisij, kvečjemu za njihovo še dodatno strokovno samostojno opolnomočene.

3. člen v predhodnem, tako kot tudi v novem, pravilniku predvideva, govori o 18-ih komisijah. In to je v celoti ostalo. Komisije so navedene tako kot so bile navedene tudi v predhodnem pravilniku, nobena se ne, torej nobeno področje se ne krči in področja ostajajo enako relevantna. Potem imamo, v taistem drugem delu tega 3. člena je v predhodnem pravilniku bilo navedeno: »komisijo sestavlja od 5 do 7 članov«. V našem predlogu je bilo dejansko podan predlog 3 do 5 članov. Ker pa, kot veste, in tu znova izrecno poudarjamo, da ne drži, da ni bilo javnega izpostavljenosti obravnave, kot veste, je bil predlog našega pravilnika poslan na e-demokracijo. Prejeli smo 12 odzivov raznih društev in tudi odzive fizičnih oseb, prejeli smo tudi zapisnik seje Nacionalnega sveta za kulturo, ki je poudarjal prav problematiko tega, da se bi število članov komisij krčilo. In zaradi tega smo v končno različico pravilnika upoštevali predloge tako Nacionalnega sveta za kulturo kot vse druge zainteresirane javnosti in zdaj v novem pravilniku piše: »komisijo sestavlja 3, 5 ali 7 članov«. Tako, da se število članov komisij glede na predhodni pravilnik ne zmanjšuje in gre torej za neresnično navedbo. Da pa so integrirana tudi možnost treh članov, sem predhodno že izpostavila, da je bila to nekako tudi pobuda za določene spremembe namreč zaradi tega, ker so nekatera področja, nimajo takega obsega dela, komisija se sestane nekajkrat na leto, in to omogoča morebiti tudi njeno večjo operativno delovanje, recimo v primeru komisije za slovenski jezik. Tako, da s tem členom se torej število in možnost nabora članov komisij širi in ne zmanjšuje.

Nadalje je bilo v predhodnem pravilniku navedeno, kaj mora izpolnjevati kandidat za člana komisije. V predhodnem je bilo zapisano takole: »kandidat mora izkazovati poznavanje stroke na področju dela komisije. Strokovnost izkazuje s svojim delovanjem v zadnjih 10-letih in strokovnim znanjem s področja dela strokovne komisije. Strokovnost se presoja na podlagi življenjepisa, ki vsebuje bibliografijo in reference«. V novem predlogu pravilnika pa je enako in še delo dodatno izpostavljeno: »za člana komisije je lahko imenovana oseba, ki izkazuje poznavanje stroke na področju dela komisije«, torej povsem enako kot v predhodnem pravilniku, »ter«, to je dodano, ker vemo, da morajo komisije oblikovati pisna mnenja, in je dodano »ter ima sposobnost pisnega izražanja vsebinskih utemeljitev, ocen in mnenj, ki jih poda pri delu v komisiji«.

Torej s tem, ko se terja od člana že njegovo pisno mnenje in oceno, je jasno razvidno, da torej so komisije povsem samostojne pri svojem delu, da to svojo samostojnost izrazijo tudi s končnim pisnim, pisno ugotovitvijo in utemeljitvijo, za katero lahko razumemo, da je seveda potem minister ne more na ta način spreminjati, da si spreminjal njihove besede, kar je bilo tu nekajkrat nakazano z diskreditirajočimi oznakami, da si minister pa zdaj z novim pravilnikom uzurpira vpliv, da bo kar sam odločal po svojem okusu in tako dalje. Še enkrat ponovno poudarjam – začetni člen govori, da so komisije pri svojem strokovnem delu samostojne.

In enako je seveda v celoti za kandidata predvideno, da izkazuje poznavanje stroke. In definirano je veliko bolj natančno, kako se to poznavanje stroke izkazuje – z ustrezno izobrazbo. Mislim, da ni na našem mestu niti ne more torej presojati Ministrstvo za kulturo to, ampak je ustrezna izobrazba tisto, ki jo nudijo avtonomne, neodvisne univerzitetne in druge inštitucije in da tako torej minister ne more predpisovati, katera izobrazba je ustrezna. Tako, da je tu absolutna in popolna varovalka strokovnosti. Razlika s predhodno določitvijo strokovnosti kandidata je samo v tem, da se je prej zahtevalo strokovnost delovanja v zadnjih 10-ih letih, zdaj pa se zahteva strokovnost delovanja v najmanj 5-ih letih. Razlog zakaj je bilo to integrirano v ta zakon, je seveda, kar pa mislim, da je naš skupni razlog, da se, da komisije sestavljajo generacijsko različni predstavniki stroke, da se na tak način lažje integrira tudi mlajše strokovnjake, ki bodo na tak način lahko pomembno prispevali k poznavanju stroke, zlasti tudi sodobne ustvarjalnosti, ki jo mladi izrazito spremljajo in je seveda tudi ta sprememba, ki je edina na nek način, poleg tega, da smo dodali zahtevek po pisnem izražanju in ustrezni strokovni izobrazbi, torej kvečjemu zvišuje prag zmožnosti strokovnega presojanja, vsebinske raznolikosti in tudi področne in generacijske raznolikosti.

Nadalje je seveda bilo opredeljeno, kaj je naloga stalnih komisij. Te naloge so ostale povsem enake, kaj je njihova naloga. In prav tako ne drži trditev, da lahko minister kakorkoli samovoljno razrešuje morebitnega člana komisije. Jasno je navedeno v 5. členu, pod kakimi pogoji se član komisije lahko razreši: če sam zahteva razrešitev, če se ne udeležuje sej in s tem ovira delo komisije, če pri svojem delu ne ravna v skladu s predpisi, ki se nanašajo na vsebino dela ali področje, če krši obveznosti iz 14. člena, ki govori predvsem o tem seveda, da se mora izločiti v primeru, če prevlada zasebni interes. Skratka razlogi za to so povsem jasni in razumljivi. Tako, da absolutno ne drži trditev o tem, da bi lahko kakorkoli samovoljno razreševal minister člane komisije. Je pa seveda tu ena varovalka, ki je v gradivu bila, ki je bila navedena v sklicu k tej seji, da ni stavka, da minister ne more zamenjati člana komisije v času, ko traja določen postopek. Z vsemi postopek priprave tega pravilnika je potekal na način, da so vsi skrbniki pogodb na ministrstvu izrazili svoje pripombe, opombe in na obstoječi pravilnik glede na svoje seveda praktične izkušnje dela s komisijami. Na osnovi teh pripomb se je z direktorji direktoratov na Ministrstvu za kulturo usklajevalo določene spremembe. In ena od argumentov skrbnikov je bila tudi ta, da obstaja zelo velik problem izpolniti zahteve, v kolikšnem času morajo biti izdane odločbe na nek razpis, če nek član komisije se sej ne udeležuje kljub pozivom in če ta postopek teče in seveda možnosti, da bi ga razrešil in v tem obdobju imenoval novega člana, ne obstaja. To je torej edini in absolutni razlog, zakaj naj bi, zakaj ni mogoče integrirati v predlog pravilnika tudi to, da se član komisije v času, ko traja nek določeni postopek, nebi smel razrešiti, saj so take situacije, ko je to nujno potrebno za izpolnjevanje vseh zakonskih podlag, že nastale.

Izpostavljeno je bilo še, da je možno med člane komisije imenovati tudi uslužbence ministrstva. Na osnovi pripomb, ki smo jih prejeli in glede na dejstvo, ki ste ga tudi vi poudarili, se strinjamo, da če so člani komisije trije, seveda nikakor ne moreta potem, ne smemo pustiti možnost, da bi dva bila seveda s strani Ministrstva za kulturo, se je ta predlog nemudoma popravil tako, da je v končnem pravilniku napisano: »največ enega člana komisije«, poudarjam, »lahko minister imenuje izmed uslužbencev ministrstva, pristojnega za kulturo. »Vendar« - izrazita klavzula, da ne more priti do kakršnekoli kolizije interesov - »ta ni skrbnik pogodb, ki izhajajo iz področja delovanja strokovne komisije«. Zakaj je ta možnost, obstaja? Ta možnost je bila podana predvsem zato, ker je, so na Ministrstvu za kulturo prav tako strokovnjaki, zato bi res izrecno prosili, da se vseh uslužbencev na Ministrstvu za kulturo ne etiketira zgolj in samo z uradniki in se jim odvzemajo vse njihove strokovne kompetence, kajti med njimi so tudi izjemni strokovnjaki, ki so bili bodisi direktorji javnih zavodov s posameznih področij kulture, ki so kritiki, ki imajo objave v COBISS-u, skratka vse reference, ki so nujno potrebne in zahtevane za pridobitev teh strokovnih karakteristik, ki jih pravilnik zahteva. Prav tako je bil razlog torej spoštovanja strokovnosti vseh in te strokovnosti ne moremo odvzeti nekomu samo zato, ker je uslužbenec Ministrstva za kulturo. Razlogi, zakaj pa se je ta možnost dala, so v tem, da so predstavniki Ministrstva za kulturo, da je za njih značilna izredna operativnost, namreč imajo, so seznanjeni s področjem delovanja komisije, kako komisije funkcionirajo, s samim načinom dela komisij so seznanjeni, imajo izjemno dolgoletno pregledno poznavanje področja. Zagotovljena je transparentnost, ker niso obenem soudeleženi pri projektih prosilcev za sredstva, kar se pri zunanjih članih pogosto zgodi in se morajo ti potem v skladu s 14. členom izločati. Prav tako pa in zaradi tega je seveda jim ta možnost, mislim, da se tudi vsi strinjamo, mora biti dana, da tudi oni lahko strokovno znotraj svoje stroke delujejo in presojajo kot tudi vsi ostali, ki delujejo na področju kulture. Ni pa, skratka ponovno poudarjam, ni pa v končni verziji pravilnika možnosti, da bi prevladalo mnenje članov, ki so zaposleni na ministrstvu, ker je lahko največ en član, ga lahko imenuje minister, ki je uslužbenec Ministrstva za kulturo, je lahko samo največ en član komisije.