Hvala lepa. Lepo pozdravljeni.

Moj govor bo v več delih. Najprej bi se ozrl na nekaj stavkov v samem predlogu, ki ga je podala gospa poslanka, potem bom nekaj splošnih stvari omenil in potem bom šel tudi na te očitke, o katerih je bilo govora. Na koncu bi pa še povzel v tem smislu, da bi zanikal to, da Ministrstvo za kulturo ali minister sposoben niti minimalno zaščititi kulture in niti samozaposlene.

Torej, takole bi začel. Predlagatelj je v svojem govoru, predlagateljica, torej nekatere stvari navedla, katere bi rad najprej takoj zanikal. Govorila je, da se kultura v Sloveniji potiska na obrobje. Kot boste videli iz mojega ekspozeja naprej temu ni tako. Da je kultura v beraškem stanju, kot ga je gospa predlagateljica poimenovala. To stanje že dolgo vrsto let, tako je bilo rečeno oziroma tako je napisano. Zanimivo bi bilo v primerjavi s kom je nekaj v beraškem stanju. Torej, to bi bilo treba ugotoviti primerjalno. Jaz mislim, da temu tudi ni tako. Rečeno je bilo, da je rebalans proračuna v tem tekstu zmanjšan za 8 milijonov. To smo že tisočkrat ponovili, da temu ni tako oziroma da teh 8 milijonov sploh ni posegalo v integralo, niti v tiste dele, ki bi kakorkoli ogrožalo delovanje ministrstva.

Rečeno je bilo, da divja vladna vojna proti samozaposlenim. Rekel bi, da temu seveda ni tako. Ne divja nobena vojna proti samozaposlenim in proti nevladnim organizacijam v kulturi. In Ministrstvo za kulturo tudi ne kani oziroma oblast ne kani zatreti nobeno kritično refleksijo neposlušnega in neuklonljivega dela neodvisne alternativne kulturne scene. Gre za neresnico in za navadno demagoško govorjenje. Ampak to vojno proti oblasti izvajajo tisti, ki mislijo, da jim pripadajo stvari, ki jim ne pripadajo. Dobili pa so vse, kar je zagotovljeno v proračunu leta 2020, in še več, kar je prišlo iz sredstev v zvezi z blažitvijo posledic virusa Covid-19. O teh, ki se gredo vojno je nek italijanski filozof zapisal v knjigi Izjemno stanje, tudi prevedena v slovenščino, »da gre pogosto za ljudi, ki se vedno radi predstavljajo, da so bolj pomembni kot drugi in nenehno zato ustvarjajo izredno stanje ali izjemno stanje, da upravičijo svoj položaj kot tako pomemben, da jim a priori pripadajo neka sredstva, denar, ki drugim ne pripada.« Konec citata. In katero kritično misel želi zatreti ministrstvo? Katero? Kdaj? S čim? Torej, to bi bilo treba jasno povedati. Gre celo za obraten primer. Svojo domnevno pomembnost izražajo nekateri z manifestacijo nasilja, groženj, sčuvanje k nasilju, uničevanjem javnih zgradb, osebnimi grožnjami s fizičnimi napadi in podobno. V letošnji pomladi naj bi najbolj ranljive samozaposlene delavce v kulturi zadela, kot pravijo, očitna ignoranca protikoronskih ukrepov, ki ne rešujejo kulture, ker naj bi bili sedaj izpostavljeni veliki negotovosti zaradi zamud Ministrstva za kulturo pri izdaji odločb ali podaljšanju statusa samozaposlenih v kulturi. Torej, nič ni res kar je zapisano in za vse v kulturi se je storilo vse in več, kot kjerkoli ali pa v večini držav v tujini.

Če grem nekaj splošnega, potem pa seveda spet k posebnemu. Ni se še zgodilo, da imamo ob 7 do 8 % letni vpad državnih dohodkov, pa je proračun za kulturo višji za 46 milijonov oziroma za 23 % v integralnem delu in pri tem je možnost, da proračun obogatimo še za 114 milijonov iz kohezijskih sredstev, kar bi skupno zneslo 160 milijonov evrov, kar je v odnosu na proračun v letošnjem letu za 80 % več sredstev. Če pa bomo počrpali v letu 2021 samo eno tretjino kohezijskih sredstev, bo kar za 99 milijonov več sredstev in bo v skupnem znesku proračuna za leto 2021 s kohezijo vred 290 milijonov. Tako da očitno v tem, da je sektor kulture kritično ogrožen in da bo kritično ogrožen ne drži v ničemer. Kulturo se je v naši državi veno podpiralo, res da včasih tudi občutno premalo, vendar nikoli, ko sem bil jaz minister, niti kot je bil predsednik vlade gospod Janez Janša. Ne grozi nam razpad naroda, kot nekateri kričavo oznanjano, niti ne grozi nobeno razčlovečenje. Za kulturo je bilo praviloma vedno v času, ko sem bil minister jaz, več denarja kot po drugimi ministri. Kulturo verjamem, da se je vedno podpiralo. Res pa je, da nekateri menijo, da jim mora država plačevati vse in da je za njihov položaj odgovorna država. In zato prelagajo odgovornost za svoj položaj na druge, v tem primeru na državo in kar osebno na ministra. Vsak mora biti najprej sam zase odgovoren, ko je polnoleten in prelagati na druge je neodgovorno. Ministrstvo za kulturo ravna odgovorno in ustrezno. Za socialna vprašanja pa država tudi namenja skrb in sredstva, vendar v okviru drugih ministrstev. Ne grozi nam niti razpad naroda, kot nekdo oznanja, ker država v okviru svojih možnosti sedaj izdatno skrbi za kulturo, vrhu tega take dramatične besede o razpadu naroda, češ, da se ne skrbi dovolj za kulturo, ni bilo slišati niti v 19. stoletju. Kajti, narod je sam iz sebe sebe utemeljeval kot narod s kulturo, tako kot, mimo grede, vsi narodi na svetu. Zato so take besede o razpadu naroda proti…, pretiranosti in so navadna demagogija. To je zavajanje naroda. Ob vsem tem zavračam tudi enako pretirane besede, da je sektor kulture ogrožen. Ob proračunu pod prejšnjim ministrom takih grobih in danes povsem neutemeljenih očitkov ni bilo. Gre za politično pretiravanje, ki pa je povsem neutemeljeno. A problem je očitno drugje. Ljudje in njihovi podpihovlaci, ki ne zmorejo poskrbeti zase bi radi njihov položaj prenesli namesto na socialno ministrstvo na Ministrstvo za kulturo. To pa izvira iz stare dogmatične maksime, da smo vsi ustvarjalci in da smo vsi umetniki, da, ker smo vsi delavci, smo tudi vsi delavci oziroma delavke v kulturi. Tu gre za ideološke besede in besedne premetanke in za konceptualna nerazumevanja kaj sodi pod socialno skrbstvo in pod Ministrstvo za kulturo. Tu gre še za paradoks, da delavci in delavke v kulturi ne zahtevajo enakega statusa, kot ga imajo delavci in delavke v realnem sektorju, ampak zahtevajo, da jim pripada še več. Ne gre za to, da, recimo, država plača oziroma daje subvencijo za natis knjige, plača honorar avtorju, plača honorar prevajalcu, plača posebej še prispevke za socialo za nekaj tisoč ljudi, ki delajo v kulturi. Ko dopolnijo za pokojnino jim da še posebno priznavalnino, če nimajo dovolj visoke pokojnine, da zniža davek na primer na knjigo in je nižji kot so drugih davki. Da nenazadnje samo na področju knjige posamezni zavodi in društva, ki jih tudi praviloma plačuje država, podelujejo na primer samo na področju literature okoli 24 različnih nagrad, pa še kaj bi se našlo. Seveda ne problematiziram tega, saj podpiram in se zavzemam za kulturo v okviru proračuna, ki še ni bilo nikoli večji, kot je sedaj. Torej, predviden za leto 2021. Vendar pa samo obveščam, da država precej vlaga v kulturo in precej več, kot marsikje in poleg tega bi radi imeli delavci in delavke v kulturi še ta privilegij, da jim država plačuje še vse prispevke za zdravstveno pokojninsko socialno zavarovanje, sicer, kot pravi sindikat, verjetno je mislil prav na te privilegije, ki so posebni in jih drugi delavci in delavke ne uživajo, nam grozi razčlovečenje kulturnih delavcev in delavk. Vsak mora sam prevzeti odgovornost zase, ponavljam, država pa za socialne pravice ljudi skrbi v okviru Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost. V zahtevah, da se privilegij, ki ga drugi ljudje nimajo širi in postaja pretiran, prelahko dosegljiv in preširok, pa se srečamo s konceptualnimi razlikami, kako razumemo kulturo, kako razumemo umetnost in finančne upravičenosti do tega, kar drugi nimajo, čeprav so tudi delavci in delavke. Začelo se je to razraščati preko vseh mej in racionalnih temeljev. Ministrstvo za kulturo ni ministrstvo za socialo in privilegije. In privilegij, ki ga lahko podeli je privilegij glede na ostale državljane. Privilegij je deležna oseba zaradi izjemnega kulturnega prispevka v zadnjih 5 letih, kot je zapisano v zakonu, uresničevanju javnega interesa v kulturi. Torej, zaradi kulturnega prispevka v zadnjih 5 letih, ki je izjemen, v, torej slovensko kulturo oziroma zaradi izjemne strokovne usposobljenosti na področju kulture. To je privilegij. To pomeni prednost pred drugimi in ta ne more biti avtomatizem, niti ne širok in skoraj samoumevno dosegljiv. Če je to avtomatizem in minister zgolj avtomat za podpisovanje, potem se dogaja drugim prebivalcem v Sloveniji velika krivica. Več je razlogov, če je že ta privilegij, da je omejen. Veliko mladih konča uspešno študij na različnih področjih, ima tudi lepe dosežke že med študijem, a niso upravičeni do nobenih privilegijev, ampak morajo biti, kar je prav, odgovorni za sebe, do sebe, iskati morajo zaposlitev, zato je do vseh teh zelo diskriminatorno, če so nekateri privilegirani, nekateri pa seveda niso upravičeni do takih plačil. To lahko zato pripada le izjemnim umetnikom in upam, da bo komisija veliko bolj odgovorna in restriktivna, kot se v zadnjih mesecih tudi že kaže. Tudi sam bom bolj restriktiven, ker v tem ne vidim pomoči, ampak nestimulativno pehanje za privilegiji, ki ustvarjalnost ubija in jo ne izkazuje zgolj s svojo kvantitativnostjo, površnostjo in nedomišljenostjo. Torej, tu gre za konceptualno vprašanje pogledov na neka področja človekovega delovanja. Tu gre za vprašanja kaj je odgovornost do sebe in do družbe v kateri živimo. Politično ekonomijo, ki ima vzor v nekih drugih časih je rodila politično kulturo, kulturo nasilja in kulturno politiko, ki posledično vodi v podružbljanje kulture in ki proglasi vse za delavce in delavke v kulturi. To je pripeljalo do profesionalnih političnih aktivistov, ki se proglašajo za umetnike, a so zgolj postopkovni umetniško povsem nenadarjenih pedanti, ki zagovarjajo kolektivizem brez odgovornosti in predvsem zavračajo meritokracijo in se zavzemajo za množično pridobivanje privilegijev, saj, kot si je izmislila domnevno in samooznanjena naprednost, smo lahko vsi umetniki oziroma celo smo vsi umetniki. Gre torej za oblast brez odgovornosti in neko dejansko nazadnjaško miselnost, ne pa za zagovor umetnosti. O tem kolektivizmu brez odgovornosti je odlično pred časom bilo že marsikaj zapisano. Zmerjanje in tudi konkretne grožnje in napadi pa kvazi učenjakarske razprave je miselni svet, ki je meni odbijajoč in kvazi kritičen seveda do zahoda v katerega ti ljudje najraje hodijo in se z njim kitijo in iščejo tam tudi kakšne podpore, ki ji jo radi dajo.

Sedaj pa še nekaj podatkov o samozaposlenih. Vpisanih je 3 tisoč 500 samozaposlenih. Plačujemo 2 tisoč 423 osebam pravico do plačila prispevkov do zdravstvenega pokojninskega in socialnega zavarovanja. Dohodkovni cenzus znaša v letu 2020 20 tisoč evrov in če toliko zasluži taka oseba oziroma do te vsote nameni ministrstvo za kulturo plačilo prispevkov, mesečno znaša tak dohodkovni cenzus 1.670 evrov. Ministrstvo za kulturo je letos zagotovilo za plačilo teh prispevkov 10 milijonov. Koliko več, bom še povedal vnaprej v naslednjem letu. V letošnjem letu smo prejeli novih 281 vlog za pravico do plačila prispevkov. Od 3 tisoč 541…, torej 281 vlog letos, 41 vlog je bilo posredovanih v ponovni pregled in v mnenje strokovni komisiji, kjer je minister prejel nepopolne, neargumentirane in nezadostno utemeljene ali pa sploh ne utemeljene predloge. Posredovane so bile v začetku oktobra in so bile sprejete, seveda, naslednje odločitve. 11 vlagateljem se je pravic odobrila do plačila prispevkov in tem so bile izdane tudi odločbe. 21 vlog je bilo zavrnjenih. 9 zavrnjenih vlog pa so bili vpisani v razvid, obveščeni o tem, da jim je pa zavrnjena pravica do prispevkov pa je še v pripravi. Glede pristojnosti Ministrstva za kulturo oziroma ministra je treba povedati, da je vpis v razvid samozaposlenih v kulturi izveden na podlagi odločitve ministra po predhodnem posvetovanju s strokovno komisijo, ki je imenovana s strani ministra na podlagi zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi in v skladu s pravilnikom o strokovnih komisijah. Minister ni obligiran z mnenjem strokovne komisije. Odločitev ministra je konstitutivna za podelitev pravice kandidatu. Zakonska podlaga za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi je torej zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi, slednji pa ne določa podrobnejših pogojev za presojanje obstoja pravice za vpis. Podrobnih pogojev ne določi niti uredba o samozaposlenih v kulturi. Najbolj je arbitrarnemu odločanju izpostavljen pogoj doseganje usposobljenosti za opravljanje dejavnosti na področju kulture na podlagi dosedanjega dela. Navedeno pomeni, da ima minister lahko precej širok okvir pravice odločanja po prostem preudarku. O zahtevi za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost prav tako odloči minister in prav tako po predhodnem posvetovanju z omenjeno strokovno komisijo ter še dodatno ter dodatno še po posvetovanju s Kulturniško zbornico Slovenije. Strokovna komisija oblikuje mnenje za ministra po oceni doseganja izpolnjevanja kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev na podlagi uredbe o samozaposlenih v kultur, omenjeni kriteriji so zelo relativnega značaja, saj se točkovanje izvaja tako, da se s strani strokovne komisije določi število točk v razponu do največjega možnega seštevka točk. Takšno mnenje strokovne komisije je zato že a priori rezultat odločanja po prostem preudarku. O tem, da, če bo kasneje možnost, vam bom še pokazal, kako je tudi zapisnike komisije, kako je viden ta prosti preudarek. Minister zato tudi v tem primeru ni obligiran na mnenje strokovne komisije in lahko po prostem preudarku sam odloči o obstoju pravice kandidata do plačila prispevkov za socialno varnost in seveda to tudi ministrstvo utemelji. Glede na navedeno temelji sprejem konstitutivne odločitve s strani ministra v postopku vpisa v razvid samozaposlenih v kulturi, kot tudi za priznanje pravice do plačila prispevka za socialno varnost na prostem preudarku. Prav tako je tudi sprejem predhodnega mnenja strokovne komisije v obeh postopkih odvisno od določenih relativnih kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev, kar je tudi način določanja po prostem preudarku predhodne odločite za ministra, ki sprejme končno odločitev in podeli pravico. Delovanje samozaposlenih v kulturi na določenem področju kulture bi bilo zaradi prevelike ohlapnosti pogojev in kriterijev ter odločanja po prostem preudarku na vseh nivojih postopka za ugotovitev obstoja pravice lahko tudi v nasprotju s cilji in nameni javnega interesa na področju kulture na splošno.

Glede na vse to, kar sem povedal, bi rad vendarle še povzel in tiste očitke zavrnil, tako na polju samozaposlenih, kot na polju, ki je bilo prezentirano kot polje, ki je osiromašeno, torej kulturno polje, kot je bilo na začetku rečeno, da minister ni storil nič, bi rad povedal še enkrat sledeče. Slovenski delež proračuna, ki je namenjen v kulturo znaša 0,7 BDP, kar nas uvršča na 7. mesto po vlaganju v kulturo v Evropski uniji. Letošnji proračun za kulturo smo v celoti zadržali in kljub večmesečnemu zaprtju kulturnih ustanov uspeli zagotoviti njihovo redno tekoče v letu 2020 načrtovano financiranje v celoti. Ker Ministrstvo za kulturo ni nosilec interventnih sredstev v času epidemije Covid, smo uspeli zagotoviti, da so subjekti, ki delujejo na področju kulture, torej samozaposleni, nevladne organizacije, gospodarski subjekti, doslej črpali že okoli 36 milijonov interventnih sredstev iz proračunov tudi drugih ministrstev, ki se nanaša na, seveda, področje kulture, bodisi v obliki temeljnega mesečnega dohodka, povračila plač, povračila prispevkov in podobno. V predlogu rebalansa proračuna za kulturo za leto 2021 smo uspeli sredstva za kulturo zvišati v višini dodatnih 46 milijonov evrov in sedaj znaša 236 milijonov, kar je rekord v zgodovini samostojne Slovenije. V okviru tega globala se integralna sredstva povečujejo za 38 milijonov. Kulturni evro smo dosegli, ker ga prej niso, kljub temu, da so govorili 10 let o njem in tudi v letu 2018 naj bi bil v načrtu pa ga ni ne prejšnji minister ali ne vem predsednik vlade, zadnji predsednik vlade v to uvrstil. Sedaj je uvrščen tudi kulturni evro v 7 letnem obdobju, 5 letnem obdobju in je v letošnjem letu namenjenih za kulturni evro še dodatnih 9 milijonov. V 2020 je za plačilo prispevkov za socialno varnost samozaposlenih predvidenih 9,9 milijona evrov. Ministrstvo za kulturo je že pred korona krizno plačevalo socialne prispevke za 2 tisoč 422 samozaposlenih v kulturi. V času prvega vala epidemije so samozaposleni na področju kulture prejemali temeljni mesečni dohodek v skupni višini 1.750 evrov. V kategoriji samozaposlenih v kulturi spadajo tudi samostojni novinarji in verski uslužbenci. V času prvega vala epidemije, je samozaposlenim na področju plačila socialnih prispevkov krila država. Temeljni mesečni dohodek in plačilo socialnih prispevkov je zahtevalo 2 tisoč 36 samozaposlenih ob prvem valu. Samo samozaposleni na področju kulture so iz interventnih sredstev v proračunu samo iz Ministrstva za kulturo dobili 4 milijone in pol. Do temeljnega dohodka in plačila socialnih prispevkov so bili upravičeni tudi samozaposleni v kulturi, ki so samozaposleni za krajši delovni čas in hkrati delno redno zaposleni. Ministrstvo se je posebej zavzelo za samozaposlene v kulturi, ki so specifični pri izplačilu dohodkov, projektno delo, neredna izplačila. Po prvem Covid zakonu, so izgubljeni dobiček izkazovali v primerjavi s februarjem 2020, v popravku smo to naredili, da se nanaša na celo leto 2019. proračun Republike Slovenije za samozaposlene v kulturi v letu 2020, je bil namenjen torej iz našega ministrstva skupno 15 milijonov, kar je enako, kot če bi Nemčija morala plačati za to 600 milijonov. V času drugega vala epidemije, sedaj, so samozaposleni v kulturi prav tako deležni izredne pomoči mesečnega temeljnega dohodka v višini tisoč 100 evrov na mesec za oktober, november in december, med tem, ko so samozaposleni v kulturi, ki so opravičeni do plačila prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, invalidsko, itn., dobijo 700 evrov, plača se jim pa seveda vse prispevke. V Covid zakonu 5, se samozaposleni v kulturi povrne tudi izgubljeni dohodek v primeru odrejene karantene in sicer v višini 250 evrov. Vsi delodajalci na področju kulture, tako javni zavodi, nevladne organizacija kot podjetja na primer založniki, imajo v času trajanja epidemije pravico, da stroške v višini 80 % plač namesto njih pokriva država, iz sredstev predvidenih za interventne ukrepe. Nedelujočim javnim zavodom, torej vsi teatri, vse galerije, vsi muzeji, ne vem kaj, bi se lahko pobrali že prvem tem valu, 21 %, da ne govorim še o drugem valu, ki bi bilo še enkrat toliko, pa se jim ni pobralo niti centa, ampak so obdržali vsa sredstva četudi jim programa ne bo uspelo izvesti v celoti. Program, podprogram, nagrade in socialne pravice v okviru proračuna Ministrstva za kulturo, ni zmanjšal niti za cent, ampak se je nasprotno še povečal za okrog 500 tisoč evrov. Plače in socialne pravice delavcev v kulturi so ostale neokrnjene ali so se celo povečale. Toliko za enkrat.

Hvala lepa.