Hvala lepa. Lep pozdrav vsem skupaj. Hvala tudi za vabilo.

Jaz moram kar uvodoma reči, da obžalujem, da nisem bila povabljena na sejo Odbora za pravosodje 2. decembra. In bi kar nadaljevala v bistvu tam, kjer je gospa ministrica končala. Govorim pa seveda o amandmaju k členu predloga zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja v kazenskih zadevah, torej 128. člen. Predvsem to govorim zato, ker sem sejo spremljala v precejšnjem delu in videla, da so bila postavljena številna vprašanja in izražene številne skrbi, upam si pa trditi, da precej po nepotrebnem. In bi mogoče na seji lahko še takrat ovrgla predvsem te strahove in razloge za skrb, ki so se takrat pojavili s smislu nasprotovanju tega amandmaja, ki je seveda posledica sodbe Vrhovnega sodišča iz maja letos, ki izvzema iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja tako sodišča kot tožilstva.

Zdaj ločiti moramo na začetku na eni strani pravico do vpogleda v konkreten spis – kazenski, tožilski, kakršnekoli - kot procesno pravico in na drugi strani dostop do informacij javnega značaja na eni strani na zahtevo in na drugi strani proaktivno. Torej v prvi polovici današnjih izvajanj se je govorilo o objavi informacij javnega značaja proaktivno. To je seveda pristojnost Ministrstva za javno upravo, medtem ko je pristojnost Informacijskega pooblaščenca vedno, ko pride do neposredovanja informacije javnega značaja na zahtevo in potem pride do pritožbe k Informacijskemu pooblaščencu.

Zdaj jaz obžalujem tudi, da na tej seji, ki sem jo omenila, ni bilo nobenega strokovnjaka za upravno pravo, še manj strokovnjaka za pravo za dostop do informacij javnega značaja, absolutno so bili pa številni kazenskopravni strokovnjaki. Dejstvo je, da so na portalu sodnapraksa.si javno objavljene, torej govorim spet o proaktivni transparentnosti, samo sodbe višjih sodišč in pa vrhovnega. In zdaj, če gre slediti javni objavam, je to samo 1,2 % vseh odločb oziroma 8,1 % pomembnih odločb, torej teh, ki jih Vrhovno sodišče po sodnem redu določi kot pomembne. Zato je tukaj Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, bom rekla edini kokrektiv. Torej takrat, ko ne prihaja do proaktivne objave, takrat ima posameznik možnost še vseeno od kateregakoli zavezanca, v tem konkretnem primeru od sodišča, zahtevati informacijo javnega značaja. In potem v primeru, da ni deležen te infromacije, ima seveda pritožbo k informacijskemu pooblaščencu.

Zdaj transparentnost dela vseh organov javnega sektorja, kamor sodijo tudi sodišča in tožilstva, je seveda nujna za zaupanje in za ugled vsakega organa. Zato je še toliko bolj, bom rekla nedopustno, da so po tej sodbi postali sodni in tožilski spisi vključno s sodbami pravnomočnimi v celoti nedostopni javnosti. Zato bom rekla še ta sodba toliko bolj preseneča, ker predstavlja res popoln odmik od dosedanje prakse samega Vrhovnega sodišča, ki je leta 2007 jasno zapisalo, kakšno je razmerje med Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja in procesnimi zakoni, in te zakoni med sabo, bom rekla kohabitirajo, sobivajo, torej niso v razmerju podrejenosti in nadrejenosti, ampak prirejenosti. Ta sodba bi predvsem morala v resnici pretehtati ta odmik od ustaljene sodne prakse, procesno je pa predvsem povsem, povsem neobrazložena. Težave vidimo mi pri Informacijskem pooblaščencu v praksi uradnih oseb po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, tako sodišč kot državnih tožilstev, predvsem zato, ker se o teh zadevah zdaj namesto z odločbo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja odloča s sklepi, v še slabšem primeru z dopisi, v najboljšem primeru pa sicer z odločbo, zavrnilno, ki se pa v celoti sklicuje na to sodbo iz maja letos.

Zdaj jaz bi nekako opozorila na statistiko Informacijskega pooblaščenca. Doslej smo pri Informacijskem pooblaščencu na letni ravni, kot izhaja iz naših letnih poročil, le v 3 % vseh naših zadev obravnavali pravosodne organe. Torej med 3 in 4 % vseh zadev je, bom rekla iz sfere pravosodja. Večina od tega se nanaša na državna tožilstva. Zdaj, kar smo mi z zaskrbljenostjo v teh letih ugotovili, je to, da je centralizacija na Vrhovnem državnem tožilstvu, torej ko so se uradne osebe za dostop do informacij javnega značaja, se je ta pristojnost centralizirala na Vrhovnem državnem tožilstvu, prej je bila ta pristojnost razdeljena po posameznih državnih tožilstvih, takrat leta 2013, 2014, je pripeljala do tega, da Vrhovno državno tožilstvo zoper vsako odločbo Informacijskega pooblaščenca sedaj vlaga tožbo na upravno sodišče. Zdaj Informacijski pooblaščenec v resnici skrbno, skrbno tehta vedno vsako izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja. En tak primer, ki to dokazuje, vsi se ga boste spomnili, iz leta 2017 je dostop do ovadb župana Jankovića. Informacijski pooblaščenec dostopa do teh ovadb ni dovolil iz dveh razlogov – iz varstva osebnih podatkov in seveda varovanja konkretnega postopka. Čez nekaj mesecev je državno tožilstvo samo dalo novinarjem vse ovadbe, ki so se nanašale na tega župana, neverjetno pa je, da zdaj pa zopet teče spor z novinarjem, ker državno tožilstvo ugotavlja, da ta isti novinar do teh ovadb, čeprav mu jih je državno tožilstvo že poslalo, v resnici ni upravičen. Torej ni problem v Informacijskem pooblaščencu, ni problem v samem režimu, ampak očitno je nekaj narobe na Vrhovnem državnem tožilstvu. Obenem pa poudarjam, da Informacijski pooblaščenec nima niti enega primera, ko nebi sledil sodišču ali pa državnemu tožilstvu, če zatrjuje, da bi z razkritjem konkretnega dokumenta, govorim o kateremkoli dokumentu iz spisa, nastala škoda postopku. Torej ta škoda postopku mora biti podvržena skrbnemu, skrbnemu tehtanju.

Torej če se vrnemo zdaj k tej zadnji sodbi, lahko zaključimo, da po pristopu te zadnje sodbe javnost v resnici nebi bila upravičena do seznanitve praktično z ničemer, niti s fazo postopka. Niti kdo vodi konkretni postopek – tudi s tem smo imeli namreč s tožilstvom spor. Mi smo trdili, da je ime tožilca, ki vodi konkretni postopek, absolutno informacija javnega značaja, ker gre za javnega funkcionarja. Tožilstvo se s tem ni strinjalo. Torej ne more preveriti javnosti niti ali so upoštevani vsi roki, ali je zadeva zastarana, kako je bila zadeva zaključena, torej ne more dostopati niti do pravnomočne sodbe. Jaz z žalostjo ugotavljam, da cilj te sodbe je žal izključitev tako sodišč kot tožilstva iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja, kar pa v resnici ni pristojnost sodišč, ampak samega zakonodajalca. In zakonodajalec je že leta 2002 odločil, da tako sodišča kot tožilstvo sodijo pod režim Zakona o dostopu do informacij javnega značaja.

Zdaj mi smo pri Informacijskem pooblaščencu sicer pozdravili, bom rekla stališče Vrhovnega sodišča, da se s to sodbo transparentnost ni v ničemer zmanjšala. Sicer je Vrhovno sodišče tudi reklo, no, da se pojavljajo zmotne razlage te sodbe, ampak žal tudi septembra letos samo izdalo sklep in ni dovolilo vpogleda v civilno sodbo, pravnomočno civilno sodbo – zakaj? Zato, ker je del sodnega spisa in jo lahko dobi samo tisti, ki izkaže pravni interes po 150. členu Zakona o pravnem postopku. In Vrhovno sodeče potem napotuje prosilca na upravno sodišče. Torej tudi samo Vrhovno sodišče svojo sodbo bere tako. Kaj to pomeni, da gre zadeva na upravno sodišče in ne k Informacijskemu pooblaščencu? To pomeni 148 evrov sodne takse, nekaj 100 evrov za odvetnika in pa dalj časa trajajoč postopek. Mi imamo pri Informacijskem pooblaščencu tudi sodne primere, ki trajajo dve leti in več. Postopek pri Informacijskem pooblaščencu je bistveno hitrejši, predvsem je pa brezplačen.

Zdaj, kar bi posebej rada poudarila, da ta amandma k 128. členu absolutno v ničemer ne posega v pristojnosti pravosodnih organov. V celoti sledi dolgoletni ustaljeni praksi, ki temelji na sodbi Vrhovnega sodišča iz leta 2007. Ta sodba je izjemno natančno in lepo napisala, da ZKP in Zakon o dostopu do informacij javnega značaja pomenita dva različna pravna temelja za posredovanje določenih podatkov in med njima nikakor ne velja razmerje splošnosti in specialnosti ali pa razmerje starejšega ali pa novejšega zakona, ampak razmerje prirejenosti. Zdaj ta amandma torej v principu ohranja stanje kot ga je določil zakonodajalec leta 2002 takrat, ko je sprejel Zakon o dostopu do informacij javnega značaja. Utrdila ga je sodba Vrhovnega sodišča iz leta 2007. Predvsem pa, kar posebej poudarjam in se je tudi na tej seji v začetku decembra večkrat ponavljajo, ta amandma Informacijskemu pooblaščencu absolutno ne omogoča poseganja v neodvisnost sodne veje oblasti. Ta amandma, povsem enako kot doslej, zahteva skrbno tehtanje ali posamezni dokument v celoti ali pa v nekem delu predstavlja prosto dostopno informacijo javnega značaja ali pa gre mogoče za eno od številnih izjem iz 6. člena, torej za osebni podatek največkrat, še večkrat za škodo za izvedbo konkretnega sodnega ali pa kazenskega postopka ali pa kateregakoli sodnega. In nenazadnje Zakon o dostopu do informacij javnega značaja pozna tudi institut delnega dostopa, torej dokumenti načeloma niso v celoti dostopni, ampak se dela vedno delni dostop, torej vedno se prekrijejo tisti deli dokumenta, ki ne smejo biti prosto dostopni.

Zdaj pravica dostopa do informacij javnega značaja je samostojna temeljna človekova pravica. Pri nas je zagotovljena z 39. členom Ustave. Nikakor, nikakor je ne gre zamenjevati ne s pravico do javnosti sojenja ne s procesnimi pravicami strank, ki so zagotavljane v okviru pravice do vpogleda in prepisa spisa. Torej posebej bi pa poudarila tudi ta pravni interes, ki ga sicer drugi odstavek 39. člena Ustave v resnici še vsebuje. Ta pravni interes je z Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja v celoti presežen. Torej gre za dokumente, za informacije, ki so lahko prosto dostopne vsem, torej princip erga omnes ne inter partes, in kot tudi izhaja iz komentarja Ustave dr. Šturma s soavtorji ali pa iz komentarja Zakona o dostopu do informacij javnega značaja dr. Senka Pličaniča s soavtorji gre za popolnoma, popolnoma drugačna interesa. Nekateri tudi govorijo, da gre za dva različna interesa v smislu prvega, ki se nanaša na vpogled v dokumente, v spis, ko gre za procesno pravico, gre v resnici za pravni interes, medtem ko gre pri Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja za politični interes javnosti, ki ima pravico do vpogleda v delo vseh javnih organov.

Zagotovo pa ne gre s tem amandmajem za vprašanje, ki bi ga bilo treba v Sloveniji na novo urediti. Razprava o tem je tekla leta 2002 in takrat v tistem osnovnem predlogu zakona so bila sodišča iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja v resnici izvzeta, potem je pa na razpravi v Državnem zboru na pristojnem odboru prišlo do spremembe in skoraj soglasnega sprejetja tega, da v domet Zakona o dostopu do informacij javnega značaja sodijo tudi sodišča in državna tožilstva. Torej izrecni namen zakonodajalca je bil, da sodišča so vključena v ta sistem. To kaže nenazadnje zelo jasno tudi nabor izjem, ki jih določa Zakon o dostopu do informacij javnega značaja, ki so pa zelo, zelo rigorozne in zato to tudi pomen, da po dosedanji praksi Informacijskega pooblaščenca in praksi upravnega sodišča dokumenti iz samih kazenskih in sodnih spisov v pretežni meri niso bili prosto dostopni javnosti, ker se to vsakič skrbno tehta. Nekaj povsem drugega je pa potem sodba kot končni dokument, ko je enkrat pravnomočna. Tako, da tudi ta bojazen, da bi pa zdaj Informacijski pooblaščenec posegel v sodno vejo oblasti, je povsem zgrešena. Torej v ničemer nebi posegel Informacijski pooblaščenec v pravico do odločanja sodišča in še manj v kakršnokoli neodvisnost sodstva. Tudi nenazadnje zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca vedno je na razpolago upravni spor, torej je možna tožba in to pomeni, da vedno na koncu odloča sodišče.

Še malo statistike Informacijskega pooblaščenca za konec. Na podlagi te sodbe smo zoper pravosodne organe v prvih petih mesecih po tej sodbi prejeli več kot 20 pritožb, številne tudi zaradi procesnih kršitev ali pa zaradi molka organa. Zlasti Državno tožilstvo je namreč zavzelo stališče, da zahtev prosilca, ki jih te sicer izrecno vložijo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, sploh ne bodo obravnavala in niti ne izdajala zavrnilnih odločb, torej niti ne obrazložila, zakaj je bila taka zahteva zavrnjena. Torej prosilci odločbe ne dobijo, pritožba k Informacijskemu pooblaščencu ni več dovoljena, ker pač po tej sodbi Informacijski pooblaščenec za to tudi ni več pristojen, se pravi, da ima ta sodba v resnici zelo, zelo hude posledice, ker javnost enostavno nima več nobenih možnosti pridobiti informacije, če ne izkaže pravnega interesa. Škoda je pa seveda večplastna. Predvsem govorimo o slabši sodni praksi, načeto je tudi samo ustavno načelo iz 22. člena Ustave, ki govori o enakem varstvu pravic pred sodišči. To pomeni, da sodišče mora zelo, zelo jasno in skrbno pretehtati, kdaj odstopi od ustaljene sodne prakse. V velikih škripcih, bom rekla, so tudi odvetniki, ki morajo seveda strankam svetovati in niso seznanjeni s sodno prakso. Enako pravni teoretiki nimajo dostopa do sodb, vemo pa, da ta pot mora biti vedno dvosmerna, od teorije k praksi in od prakse k teoriji. Enako novinarji nimajo možnosti dostopa do sodb, to je pa, kot vemo, načenja samo bistvo demokracije. Jaz bi poudarila še en vidik, in sicer to, da nas seveda mednarodna javnost skrbno spremlja. In mednarodna organizacija Access info Europe, to je ena vodilnih svetovnih organizacij, ki se ukvarja s transparentnostjo držav, je novembra Slovenijo zaradi te sodbe, bom rekla nekako videla kot državo, pri kateri je možen korak nazaj pri transparentnosti pravosodnih organov, in seveda s tem zdrs na svetovnih lestvicah, ki merijo stopnjo transparentnosti v državah.

Tako, da za konec bi rekla še to – ZDIZ vsekakor varuje sodni postopek, varuje stranke v postopku. Ne more pa biti izven dometa Zakona o dostopu do informacij javnega značaja delo pravosodnih organov, te pa javnost ima pravico spremljati, in to prav enako kot vse ostale organe javnega sektorja. Pa ne v smislu, da bi se sodnikom poskušalo vzeti določevalko vlogo v sodnih zadevah in da bi sodno odločanje preverjal organ, ki ni sodišče, torej Informacijski pooblaščenec kot je v enem sporočilu za javnost zapisalo Vrhovno sodišče, za to so vsekakor pristojne izključno sodne inštance. Vsekakor pa ima javnost pravico to v smislu aktivne udeležbe državljanov v javnih zadevah.

Hvala lepa.