Hvala, predsedujoči, za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci in pa seveda tudi vsi prisotni.

Prepričana sem, da nihče v tej dvorani danes ne nasprotuje transparentnosti, vprašanje pa je, kako jo kdo pojmuje. Da, sigurno prepričljivost sodb je zagotovilo za zaupanje javnosti v sodni sistem, transparentnost pa pomeni nadzor nad izvajanjem funkcij oblasti. In v tem primeru gre za pravico državljanov do obveščenosti o delovanju in izvajanju sodne oblasti, ki se v skladu s 3. členom Ustave izvaja v imenu ljudstva.

V zahtevi za sklic današnje seje odborov sta v ospredju izpostavljeni vprašanji javnosti sodb in zaupanja v sodstvo. Na Odboru za pravosodje se je prejšnji teden pri obravnavi amandmaja, s katerim se je v Zakon o kazenskem postopku umestilo dostopnost javnosti na podlagi Zakona o dostopu informacij javnega značaja pokazalo, da imamo nosilci oblasti, pravni strokovnjaki in tudi naslovljenci pravne dolžnosti o posameznih pravnih pojmih, ki v sebi nosijo vsebino točno določene pravice, zelo različna mnenja. Govora je bilo o razmerju med pravico do vpogleda v spis in pravico do informacij javnega značaja v širšem pomenu, torej o transparentnosti in zaupanju v sodstvo. Pravo ni statično in pravna teorija pogosto posameznemu institutu da povsem novo vsebino, kar se je zgodilo tudi v primeru človekove pravice javnosti sojenja. Pomembno pa je, da v danem trenutku varuje vrednostni sistem določene družbe in obenem zagotavlja tudi pravno varnost.

Kot pravnica in kot ministrica imam o vsebinah, ki bodo danes na mizi, svoje stališče. Sem zagovornica odprtosti družbe, napredka in razvoja. Enako tudi na pravosodnem področju, kjer je, kot tudi predlagatelj ugotavlja, že pravno normirana objava sodb. Prepričana sem, da bo tudi danes razprava raznolika in težko poenotena. Na mizi so institut javnosti sojenja, informacije javnega značaja in objava sodb.

Sodbe so in bi morale biti na zahtevo, torej po posebnem upravnem postopku, dostopne javnosti kot informacije javnega značaja. Zakonodajalec je bil pri tem zelo jasen. Ni izvzel sodstva iz Zakona o dostopu do informacij javnega značaja in tudi ne sodnih spisov, pa tudi tožilskih ne. Izvzel je le podatke, za katere je mogoče pravno argumentirano dokazati, da so izjema od splošnega pravila, po katerem so vsi podatki javnosti neomejeno dostopni. Primerjalni pogled po državah članicah kaže na zelo različen sistem ureditve, kajti ta vsebina ni povsem harmonizirana. V določenih državah je sodstvo v celoti izvzeto iz dostopa javnosti, ponekod le sodni spisi. Slovenija se je pri pripravi zakona odločila za visoko stopnjo transparentnosti in varuje le posamezne podatke. Če je taka odločitev v preteklosti pomenila objavo vseh javno dostopnih podatkov na fizični oglasni deski, se danes terja objavo na spletu. Gre se še dlje, terja se proaktivnost, ki pomeni dolžnost organa, da objavi podatke, ki jih poseduje, iz svojega delokroga brez kakršnekoli zahteve posameznika. Kakšno pravno ureditev imamo torej danes? Veljavna ureditev v Zakonu o sodiščih in v sodnem redu glede objave sodb zasleduje cilj objave sodne prakse, in sicer pomembne sodne odločbe na strani najvišjih sodišč in obdelane sodne prakse ter vseh sodnih odločbo oziroma pomembnejših o glavni stvari drugih sodišč. S tem se je Slovenija odločila za pozitivni pristop, torej selektivni na višjih sodiščih in negativni, objavo brez izjeme, na vseh drugih sodiščih. Priporočila odbora sveta ministrov Sveta EU in tudi praksa držav gre v drugačno smer. Torej navedbe, da vse države članice objavijo sodbe na spletu, ne drži, je pa veliko držav, ki že to izvaja. Dostopnost in objava sodne prakse v državah članicah je namreč zelo različna. V večini držav članic so sodne odločbe objavljene na spletu, vendar se obseg in način objave bistveno razlikuje ne samo med državami, pač pa tudi znotraj držav članic. Iz pregleda ureditve torej izhaja, da je na prvi in na pritožbeni stopnji več kot polovica držav članic EU, torej ne objavlja sodb ali vsaj ne izbora sodb. Negativni izbor sodb se uporablja predvsem na najvišjih sodiščih, pozitivni pa na nižjih. Sodne odločbe nižjih sodišč se objavljajo, če je to v interesu razvoja prava in zagotavljanja enotnosti sodne prakse, hkrati pa mora biti izbor splošno reprezentativen, kar je težko doseči.

Kljub temu, da se ustavno določbo javnosti sojenja, ki določa, da so glavne obravnave javne in da sodbe se izrekajo javno, pa te pravice, ki je dana v prvi vrsti za varstvo stranke, torej pravico do poštenega sojenja, z razvojem pravne teorije, kot sem že prej povedala, pa velja erga omnes, ne moremo in ne smemo razumeti te pravice absolutno, predvsem pa je enačiti z morebitno proaktivno objavo sodb na spletu.

Ministrstvo za pravosodje je že leta 2017 ustvarilo pravno podlago, a izkazalo se je, da ima Vrhovno sodišče še kar nekaj pomislekov in niso sprejeli predpisa, ki ga določa sodni red. Zato tudi na Ministrstvu za pravosodje to tematiko intenzivno naslavljamo že od nastopa mojega mandata in materijo podrobneje želimo urediti v Zakonu o sodiščih. Pri tem pa poudarjam, da je potrebno pred objavo sodb pretehtati marsikateri vidik, najprej pa se odločiti, kakšne cilje zasledujemo z javno objavo sodb. Kajti na tej podlagi se bodo tudi izbrali in določil kriterije, torej pozitivni in negativni, in pa tudi orodja, ki so potrebna za zakonito objavo sodb. Kot sem povedala, je bil do sedaj namen objave sodb vzpostavljanje enotne sodne prakse in krepitve pravne varnosti, in temu smo tudi sledili pri pripravi pravnih podlag. Ne glede na namen pa je potrebno spoštovati druge človekove pravice, ki so v isti vrsti s pravico javnosti vedeti ali so celo višji od nje. Na prvem mestu je temeljna človekova pravica varstva osebnih podatkov, ki ni le ime, naslov, davčna številka in EMŠO, ampak so tudi vsi drugi podatki, ki enolično, torej nedvoumno identificirajo osebo. Iz podobnih razlogov je vprašanje tudi črtanje podatkov o drugih osebah, predvsem oškodovancev, prič, izvedencev. Trenutno se zagotavlja objava s spoštovanjem atomizacije, torej je zelo strog kriterij varstva osebnih podatkov. Z morebitno uvedbo psevdonimizacije pa je treba upoštevati tudi zamejenost pravnih posledic sodbe, torej obsojeno osebo v primeru kazenskih sodb z izbrisom iz kazenske evidence, gre za t.i. pravico do pozabe po splošni uredbi o varstvu podatkov (17. člen) in pa rehabilitacija. V takem primeru je tudi nadalje varstvo človekovih pravic do zasebnosti in pa osebnega dostojanstva potrebno spoštovati. Posebej se z vidika pravne varnosti zastavlja vprašanje sodb v prekrškovnih zadevah, ki niso bile preizkušene na višji stopnji, enako tudi vprašanje rehabilitacije kot pri kazenskih zadevah. Izločitveni kriterij za neobjavo prvostopenjskih sodb bi morda lahko bil tudi v primerih, ko se ne izdajo obrazložitve, torej razpolagalna pravica stranke, ali ko je bla javnost izključena iz sodnega postopka. Razmisliti torej o objavi nepravnomočnih, sodišče sodb izreče javno, v tem primeru zagotoviti tudi podatke o nepravnomočnosti ali le pravnomočnih sodb. Če se objavlja nepravnomočne in psevdoanimizacijo, je tudi potrebno spoštovati načelo domneve nedolžnosti. Če se sklicujemo, da so vse listine javne od glavne obravnave dalje, ko so bile razglašene, je potrebno razmejiti institut vpogleda spis od javne objave sodb. Za pravno varnost je pomembno tudi vprašanje v primeru objave nepravnomočnih sodb, je torej pomembno vedeti ali je odločitev že dokončna ali pravnomočna, ker je potekel rok za pritožbo, ali če je bil nanj vložen ugovor ali je bila potrjena, razveljavljena ali pa še čaka na odločitev. Glede na dostopne podatke te informacije niso dostopne skoraj v nobeni javni bazi podatkov. Na primer v Estoniji so to težavo rešili tako, da objavijo samo pravnomočne sodne odločbe.

Če sklenem. Objava sodb na spletu je nujna, pomeni pa kompleks vprašanj, ki jih je potrebno razrešiti. Menim, da ta vsebina, tako kot je povedal tudi minister za javno upravo, ni primerna za urejanje v Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, ampak predlagam, da se to ureja v Zakonu o sodiščih. Glede državnotožilskih spisov pa naj povem, da smo v Zakon o kazenskem postopku vložili amandma, s katerim želimo doseči, da postanejo ponovno informacije javnega značaja, tako kot zakon določa, in verjamem in upam, da bo naslednji teden tudi to sprejeto na plenarki.

Hvala.