Spoštovani, vsem še enkrat prav lep pozdrav v imenu predlagateljev.

24. člen Ustave Republike Slovenije je popolnoma jasen. Sojenja so javna in sodbe se izrekajo javno. Izjeme lahko določi samo zakon. Kot izhaja iz novega komentarja Ustave Republike Slovenije se je v preteklosti naša ustavnopravna teorija sicer ukvarjala s tem predvsem z vidika inter pare, se pravi od strank v postopku, da je jasno, da mora biti gradivo dostopno strankam, da morajo biti izkazani pravni interesi. Vendar je tukaj še en vidik, se pravi erga omnes, navzven, to pa je tista najširša javnost. Javnost sodb pomeni, prvič, neko sporočilo, in po drugi strani je sestavni del pravnega reda v najširšem pomenu te besede, predvsem pa omogoča tudi nadzor javnosti nad tretjo vejo oblasti. V ustavnopravni teoriji - primer je eden od učbenikov, ki ga lahko najdete v tej hiši - je jasno določeno, da je pogovor, če želite tudi kritično izražanje v stroki pa tudi v najširši javnosti pa tudi v politiki, če želite, o pravnomočnih sodbah, poudarjam pravnomočnih sodbah, eden od nosilcev, vidikov ali pa celo meril demokratičnosti nekega sistema. V Sloveniji je ta del v zadnjem času čedalje bolj okrnjen. Prepričljivost sodb je edino zagotovilo za zaupanje javnosti v sodni sistem, ker mu daje legitimnost, in obenem je porok, če želite garancija njegovega uspešnega delovanja.

Že nekaj časa se je pojavilo vprašanje javnosti, čeprav imamo tukaj zelo jasen zakon, ki določa, kaj bi moralo biti objavljeno, ki določa, da bi morali biti pač objavljeni deli spisa, se pravi e-vpisnik tudi na internetu in dostopen se pravi preko interneta, vendar se to v praksi ne izvaja. Razlog za to je, da se je v preteklosti že šlo na logiko, po kateri naj bi bili v tem primeru vprašanje javnega interesa, po drugi strani pa je zdaj še tukaj Vrhovno sodišče nadgradilo, če želite, in dopolnilo svojo preteklo sodno prakso v zvezi s razmerji do Zakonom o dostopu do informacij javnega značaja. Glede tega, ker ta zakon izrecno ne določa, da bi se pač vse pravnomočne sodbe objavljajo, niti ne določa podrobnosti v zvezi z objavljanjem tistega, kar se sicer zahteva ostala področna zakonodaja, se je iskalo razloge za to, da se preprosto ni realiziralo tistega, kar je sicer v zakonu že sedaj določeno. S sodnim redom predpisan e-vpisnik tako še vedno ne obstaja.

Problem javnosti sodb je širši kot se zdi na prvi pogled zaradi tega, ker tudi sodbe, zlasti precedenčne sodbe, pomenijo zelo jasen signal, včasih tudi navodilo. Glede tega je posebej izrazit anglo-saksonski pravni sistem, kjer se preprosto reče, da o nečem »there is no law« (še ne obstaja zakon) dokler sodišča s precedenčnimi sodbami samo črko zakona, kot jo razumemo mi, ne pretvorijo v tisto, kar je odločitev tretje veje oblasti, se pravi avtonomnega sodstva. Da pa lahko to učinkuje, pa je popolnoma jasno, da mora biti potem v ustrezni obliki dostopno tudi najširši javnosti. V zvezi z vprašanjem javnosti sodb tako ne moremo spregledati večkratnih kritik in pozivov k spoštovanju načela javnosti tako s strani novinarjev (Peter Jančič in primer Safini) pa tudi še posebej s strani specialistov za ustavno pravo, uglednih pravnih strokovnjakov kot sta dr. Jurij Toplak, prof. dr. Matej Avbelj in pa tudi še nekateri drugi. Prav prof. dr. Jurij Toplak je v posebnem članku opozoril, da je potrebno urediti javnost sodb, kajti sedaj je dejansko pravni red v tem delu, celo ustavni red, če želite, glede na jasno določilo 24. člena Ustave, ki sem ga prej citiral, očitno okrnjeno, v praksi ni v celoti uresničeno in zaradi tega je okrnjen tudi celoten pravni red. Zdaj tudi Vrhovno sodišče po tej praksi ne izvršuje tistega, kar bi pravzaprav od njega pričakovali. Nenavadno pa je, da se zdaj celo Ustavno sodišče v enem delu sklicuje na to pravno prakso. Je pa pač Evropska komisija že opozorila na to pomanjkljivost tudi Slovenijo in v svojem rednem letnem poročilu o vladavini prava izrecno opozorilo, da se v Republiki Sloveniji na spletu sicer objavi večina sodb Vrhovnega sodišča in višjih sodišč, sodbe prvostopenjskih sodišč pa se objavljajo v majhnem obsegu, poleg tega je tudi vprašanje berljivosti objavljenih sodb, ki omogoča razvoj storitev in produktov za uporabnike sodišč na podlagi rešitev umetne inteligence razmeroma nizka. Glede na to, poudarjajo, je treba sodbe sodišč opredeliti kot informacije javnega značaja, ki so jih sodišča vseh stopenj dolžna posredovati v svetovni splet.

Glede na vse povedano zato predlagamo Odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter Odboru za pravosodje, da po končani razpravi sprejmeta oba odbora naslednji sklep: »Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo ter Odbor za pravosodje predlagata Vladi Republike Slovenije spremembo Zakona o dostopu do informacij javnega značaja tako, da se v delu, kjer je v tem zakonu taksativno navedeno, katere informacije javnega značaja je vsak organ dolžan posredovati v svetovni splet, dodajo tudi vse pravnomočne sodbe vseh sodišč na vseh stopnjah razen zakonsko predvidenih izjem«. Katere so te izjeme, upam, je jasno vsem. Gre za tiste primere, ko se zaščitijo šibkejši, predvsem sodbe v zvezi z mladoletniki in še nekateri drugi primeri, kar je najbrž povsem jasno in razumljivo.

S tem bi ta uvodni del tudi zaključil, opozarjam pa, da je vprašanje javnosti sodb, dostopnosti do pač teh informacij, ki so očitno javnega značaja, tudi zaradi spoštovanja ustave, tudi zaradi spoštovanja pravnega reda, nekaj, kar presega samo razpravo na teh dveh odborih in zagotovo terja, da se čim prej pristopi k ustreznim rešitvam, da ne bo več izgovorov, kajti tukaj je jasno, da gre za izgovore, da se v kateremkoli delu krni tisto, kar bi moralo biti samoumevno, saj je eden od temeljev delovanja demokratičnega sistema, to pa je javnost sojenja in seveda javnost izrekanja sodb in pa tudi dostopnost do teh sodb za najširšo javnost v največji možni meri predvsem za vse tiste sodbe, ko pač se na nek način sooblikuje pravni red, kajti če javnosti ni, potem seveda tukaj tudi ni ustreznega nadzora in stvari postanejo nepredvidljive. Problem, ki se pri tem odpira, pa je potem tudi vprašanje tistega, kar bo zagotovo tudi v razpravi – ali se določene stvari skriva zato, ker se jih želi skrivati, ali so za tem določenih razlogi. Zagotovo pa ni ustrezne pravne utemeljitve, kajti ustava, tista ki zavezuje vse in vsakogar, zagotovo nas, zagotovo pa tudi sodišča, je tukaj kristalno jasna: sodbe so javne.