Hvala za besedo.

K predlogu zakona smo podali pisno mnenje, z vidika njegove skladnosti z Ustavo, pravnim sistemom in zakonodajno tehničnega vidika. Uvodoma bi najprej povedala, da so vloženi amandmaji, ki odpravljajo nekatere nomotehnične pomanjkljivosti oziroma posamezne neusklajenosti. Nanje nimamo pripomb. Zato bom izpostavila tiste pripombe, ki niso upoštevane in so bistvene, ter so večinoma vsebovane že v okviru uvodnih pripomb pisnega mnenja.

Najprej neusklajenost naslova predloga zakona s terminologijo Ustave. Nujni ukrepi so namreč termin, ki je ustavnopravno pridržan z vsebino zakonov, glede katerih ni dopustno razpisati referenduma, ter za primer vojnega in izrednega stanja iz 90. oziroma 92. člena Ustave. V veljavnem pravnem sistemu trenutno ni zakona, ki bi v naslovu vseboval ta termin. Iz same vsebine predlaganih rešitev tudi ne izhaja takšna nujnost ukrepov. V Sloveniji namreč trenutno ni potrjenega primera te bolezni, predlagane rešitve vsebujejo preventivne ukrepe, ter ukrepe ob morebitnem pojavu bolezni, kar je v tem trenutku še bodoče negotovo dejstvo. Tudi roki, določeni v predlogu zakona ne izkazujejo nujnosti, saj je določen splošni 15. dnevni uveljavitveni rok, prav tako pa so določeni roki za opravo nekaterih ravnanj, na primer najkrajši je 30 dni, najdaljši je 6 mesecev. Mogoče samo, da ne bo narobe razumljeno – ZPS se ne opredeljuje do pomena in posledic te bolezni. Naše pripombe so izključno iz pravnega vidika.

Nadalje, neusklajenost zaradi vključitve vsebine podzakonske narave. Predlog zakona vsebuje namreč precej rešitev, ki po svoji vsebini ne predstavljajo zakonske materije in bi morale biti umeščene v podzakonske akte. Ob tem predlog zakona ne vsebuje niti ene pooblastilne določbe za podzakonsko urejanje, kar tudi že samo po sebi nakazuje na »prenormiranost« predlaganega besedila. Se pravi, prepodrobno urejanje. Iz 3., 87., 120. in 153. člena Ustave izhaja, da podzakonski predpis ne sme vsebovati materije, ki je predmet zakonskega urejanja, ker to sodi v zakonodajno pristojnost oziroma da zakon ne sme vsebovati podrobnosti, ki spadajo v podzakonski predpis, ker to sodi v pristojnost izvršilne veje oblasti. Najbolj očitno se to kaže v predlogu zakona pri navedbi konkretne opreme, kot so vreče oziroma banice za prenos oziroma prevoz poginulih divjih prašičev, tablični računalniki, pametni telefoni, vozila pick up z nepropustno nadgradnjo in vitlom, štirikolesniki, prikolice za prevoz štirikolesnikov, prikolice za štirikolesnike za prevoz kadavrov v gozdu, tehtnica za tehtanje poginulih divjih prašičev. Takšno normiranje v zakonu je v nasprotju z vsemi prej navedenimi določbami Ustave. Zakon ne more biti in tudi ne sme biti kot točka vem, kjer je vse na enem mestu.

Potem pripombo smo podali tudi z vidika sistemskega zakona o javnih financah. Predlog zakona namreč v številnih členih določa, da se sredstva za izvajanje posameznih nalog upravnih organov zagotavljajo iz proračuna oziroma da upravni organ izplača določena sredstva iz proračuna Republike Slovenije. Glede nato, da že Zakon o javnih financah določa, da se sredstva proračuna uporabljajo za financiranje funkcij državnih in občinskih organov za izvajanje njihovih nalog in tudi v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje teh nalog se zastavlja vprašanje namena in potrebnosti vključevanja takšnih določb v predlog zakona.

Podali smo tudi pripombo z vidika hierarhije pravnih aktov. Predlog zakona se pogosto sklicuje na druge predpise, pri čemer je ta sklic v določenih primerih ustrezen, se pravi sklic na vpisno navedbo posameznega zakona, v številnih določbah pa je premalo določen in bi ga bilo treba konkretizirati. Pri tem je treba upoštevati hierarhijo pravnih aktov, ki zahteva skladnost podzakonskih in drugih aktov zakonom, se pravi se mora sklic nanašati na zakonsko ureditev in ne morebiti na podzakonsko, saj mora imeti ta vedno vsebinsko podlago v zakonu.

Nadalje, smo tudi opozorili na upoštevanja zahtev ustavnega načela legalitete. Najprej v povezavi z določanjem in trajanjem ukrepov. Glede tega je v mnenju opozorjeno, da bo učinkovanje posameznih določb zakona in ukrepov iz tega zakona vezana na podzakonski akt, se pravi sklep generalnega direktorja uprave oziroma vlade. In zato je še posebej pomembno zagotoviti upoštevanje zahtev načela legalitete in v tem okviru določiti čim bolj jasen in čim bolj določen vsebinski okvir za presojanje izdaje tega akta. Se pravi, za določitev časovnega obdobja trajanja ukrepov in tudi območij. Iz zakona mora biti jasno razvidno časovno omejenost ukrepov in sorazmernost, se pravi da lahko ukrepi trajajo le toliko časa, kot je nujno potrebno za zagotovitev namena oziroma cilja posameznega ukrepa na določenem območju. Glede na to, da predstavljajo nekateri ukrepi, tudi bolj ali manj intenziven posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, je opozorjena tudi na periodično preverjanje sorazmernosti določenih območij in posameznih ukrepov, kot podlago za njihovo morebitno prilagoditev oziroma spremembo oziroma trajanje. Na zahteve ustavnega načela legalitete smo opozorili tudi v zvezi z opredelitvijo posameznih ukrepov in sicer kot že rečeno, se v predlogu zakona daje pravna podlaga za uvedbo nekaterih omejitev ali prepovedi, ki lahko pomenijo intenzivnejši poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato je v mnenju dano opozorilo, da bi bilo treba nekatere te ukrepe ponovno skrbno preučiti in čim bolj določno opredeliti zakonski okvir teh ukrepov. Določeni ukrepi so namreč preohlapni in pomensko odprti.

Na primer 5. točka 47. člena se nanaša na prepoved ali omejitve gibanja in drugih aktivnosti, ki imajo lahko za posledico širjenja bolezni. To je tudi še posebej pomembno v povezavi z izvajanjem nadzora, ter prekrškovnimi določbami. Glede nato, da je ravnanje v nasprotju s takšno prepovedjo ali omejitvijo opredeljeno tudi kot prekršek, smo opozorili tudi na načelo zakonitosti in pa načelo določnosti, ki zahtevata, da mora biti prekršek določen tako, da je povsem jasno za kršitev katere norme gre in tudi v kakšnem obsegu je ta kršitev sankcionirana kot prekršek. In če je materialna določba opredeljena tako odprto, potem te zahteve niso upoštevane.

Pripombo smo podali tudi z vidika načela pravne varnosti, in sicer glede nekaterih določb, ki določajo zelo široko izjemo od uporabe velikega števila zakonov, ki sicer na sistematičen način in celovito urejajo posamezna področja, in tudi prostorskih aktov v zvezi z določanjem ureditve, ki pomeni odstop od sistemske ureditve, je treba vedno upoštevati, da je zaradi načela pravne varnosti in tudi splošne enakosti pred zakonom določanje izjem dopustno v strogo omejenem obsegu in restriktivno, se pravi ne kar v celoti, pri izčrpno podanih stvarnih razumnih in utemeljenih razlogih.

Nazadnje je treba še opozoriti na ureditev z vidika posega v lastninsko pravico, in sicer gre za določbo 37. člena, ki določa, da morajo lastniki zemljišč dopustiti postavitev, uporabo ter vzdrževanje ograj in odvračal, pri tem uprava lastnike zgolj obvesti o razlogih za poseg na zemljiščih po osrednjem spletnem mestu državnega spletišča in na krajevno običajen način, torej niti ne neposredno njih. V mnenju smo opozorili, da po vsebini to predstavlja poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, Ustava v 69. členu, ki ureja razlastitev, določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Iz ustavno-sodne judikature izhaja, da se to lahko opravi le v postopku, v katerem se za konkreten primer ugotovi, ali so ti pogoji izpolnjeni in v katerem sta zagotovljeni tudi sodno varstvo in pa nadomestilo v naravi ali odškodnina.

V skladu z ustaljeno ustavno sodno presojo tudi Ustava ne dopušča, da bi zakon imel kar neposredne razlastitvene ali omejitvene učinke. Tega menimo, da se očitno zaveda tudi predlagatelj, saj je potem v 41. členu predviden institut ustanovitve služnosti v javno korist, vendar le za primere, če je zaradi postavitve ograj in odvračal potrebna trajnejša in nepretrgana uporaba zemljišč, ki otežuje redno rabo in traja dlje kot 24 mesecev, zato smo v mnenju tudi opozorili, da časovno trajanje posega v lastninsko pravico in njegove narave ne spremeni, zato bi morali veljati enaki ustavni standardi.

Glede te rešitve je treba sicer še povedati, da ureditev nekako povzema ureditev iz Zakona o nadzoru državne meje, glede katere pa smo prav tako v zakonodajnem postopku opozarjali na to ustavno spornost.

Hvala lepa.