Spoštovani predsedujoči. Spoštovani poslanci SMC, poslanci drugih poslanskih skupin.

Zahvaljujem se vam za povabilo na današnjo sejo in možnost, da predstavim svoj stanovanjski problem, ki je v mnogočem podoben problemom ostalih najemnikov službenih stanovanj Ministrstva za notranje zadeve, upokojenih policistov vojnih veteranov danes, ter jutrišnji problem policistov vojnih veteranov, ki so danes še zaposleni. V nadaljevanju bom za Ministrstvo za notranje zadeve uporabil besedo ministrstvo, za upokojene policiste neposredno iz policije in še zaposlene policiste s statusom vojnega veterana pa besedo vojni veterani.

Sem Janez Portir, vojni veteran, s priznanim statusom organizatorja manevrske strukture narodne zaščite, sem odlikovanec z častnim znakom svobode Republike Slovenije za zasluge, ki sem jih imel v procesu osamosvajanja Republike Slovenije. Uspešno policijsko kariero sem gradil na različnih delovnih mestih in delovnih področjih, ne vedno v skladu z mojimi željami, daleč v stran od rodnega kraja.

Z leti službe je rastla tudi moja potreba po rešitvi stanovanjskega problema, ki sem ga reševal skladno s takratnimi možnostmi, v okviru ministrstva. Leta 1989 mi je bilo dodeljeno v najem enosobno stanovanje v Ljubljani, vendar mi ga kasneje ministrstvo ni omogočilo odkupiti po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu.

S slabšanjem varnostnih razmer v nekdanji skupni državi, je moje življenje okupirala služba. Kot vodje ene izmed enot v nekdanji predhodnici današnje specialne enote policije, sem doživel Kosovo v času ukinjanja njegove avtonomije in ob uvedbi izrednih razmer. Sodeloval sem v akciji Sever, junija 1990 smo zaradi odvzemanja orožja teritorialni obrambi Republike Slovenije, dodatno zavarovali nekoč zaprto območje Gotenice, sodelovali pri prevozih in skrivanju orožja teritorialne obrambe za potrebe narodne zaščite. Fizično smo varovali novo izvoljene predstavnike oblasti, varovali celo prvi postroj 30. razvojne skupine in izvedli še niz drugih aktivnosti.

Sledilo je leto 1991, ko grožnje na državni ravni niso bile redke in so intenzivno potekale aktivnosti za dokončno uresničitev zaveze, sprejete na plebiscitu 1990. Kolikor mi spomin seže v tisti čas, smo s sodelavci specialne enote večji del časa preživeli na tajnih lokacijah in od tam odhajali na opravljanje nalog v nekem pol vojnem stanju. Na teh tajnih lokacijah smo v polni bojni opremi pričakali tudi izhod tankov iz vojašnice na Vrhniki. V naslednjih dneh so se aktivnosti za obrambo komaj rojene države zgostile, pa naj je šlo za trzinsko bitko, zajetje niških specialcev v Depali Vasi, ekološko grožnjo v Mokronogu, pripravljenost za posredovanje na Medvedjeku ali pa kaj drugega.

Tudi po razglašenem premirju, za naše ni bilo miru. Potrebno je bilo zagotoviti varnost ljudi v okolici vojaškega letališče Cerklje, pregledati kompozicije umikajoče Jugoslovanske armade in zavarovati Luko Koper, hkrati pa opraviti še vse naloge, zaradi katerih je bila specialna enota ustanovljena. In, šele ko je zadnji vojak stopil na trajekt Venus in zapustil naše teritorialne vode, smo si lahko oddahnili. Mimo so bile neprespane noči, sledilo je prilagajanje mirnodobnih razmeram, ampak ne brez težave za vse vojne veterane.

Naj poudarim, da smo bili v tistem času vsi pripravljeni tvegati vse, za zaščito in obrambo komaj razglašene neodvisne in demokratične Republike Slovenije. Cena lastnega življenja, za obrambo nekaj tako svetega, kot je bila lastna, komaj razglašena, država, nam ni predstavljalo ovire. Sam sem si po vojni uspel ustvariti družino, stanovanjske težave pa sem reševal kot najemnik službenih stanovanj ministrstva. Najprej za nedoločen čas, potem za čas zaposlitve, po upokojitvi pa mi je bilo obljubljeno podaljševanje najemne pogodbe na 5 let, vse do… no, tako mi je bilo zagotovljeno ob upokojitvi leta 2012.

Leta 2016 je sledil hladen tuš. Ko so našemu bivšemu sodelavcu, vojnemu veteranu, hudemu invalidu, ki je čakal na presaditev organa, odrekli pravico do nadaljnjega najemnega razmerja za službeno stanovanje, čeprav ni imel druge izbire, niti možnosti, za rešitev svojega stanovanjskega problema. Obvestilo ministrstva o nameravani odpovedi najemnih razmerij je leta 2017 doletelo tudi mene. Po grobi oceni, pa je isto usodo tedaj z menoj delilo še 30 do 40 upokojenih vojnih veteranov. Takrat sem se prvič vprašal, ali smo vojni veterani, ne glede na podeljena priznanja in odlikovanja za opravljeno delo ali druge zasluge, le nepotreben in nezaželen strošek, morda celo ovira nadaljnjega razvoja ministrstva ali policije.

Po medijskem izpostavljanju problematike leta 2017, kar je že bilo omenjeno, se je v njeno reševanje aktivno vključil takratni poslanec SDS, dr. Vinko Gorenak, ki je v Državni zbor vložil Predlog sprememb in dopolnitev Zakona o organizaciji in delu policije, poznan pod ZODPol-D. Žal sprejete spremembe in dopolnitve zakona niso ustrezno rešile stanovanjske problematike vseh vojnih veteranov, čeprav so razprave v Državnem zboru kazale na to. Da se veterani nismo znašli na cesti, za to so poskrbeli generalni direktorji policije, ki so skladno s svojimi pristojnostmi poskrbeli za podaljševanje najemnih pogodb za eno leto, vendar so to lahko storili največ trikrat, za mnoge pa je bila ta možnost zadnjič lahko izkoriščena v letošnjem letu.

Zavedajoč se te problematike, sem pisal in predlagal rešitve stanovanjskih problematik veteranov dvema ministroma, v dveh različnih vladah. Prav tako se je v reševanje problematike vključila Zveza policijskih veteranskih društev Sever, žal pa pri tem iz različnih vzrokov nismo bili uspešni. Šele v letu 2020, je moje pismo ministru za notranje zadeve, pa verjetno še mnogi drugi predlogu in pobude koga drugega, zmehčalo trdo kožo ministrstva, ki nam ni le prisluhnilo, ampak je celo podprlo predlagane spremembe in dopolnitve Zakona o organiziranosti in delu policije, poznane pod F. Dovolite mi, da se na tem mestu za podporo in aktivnosti, ki jih je izvedlo ministrstvo samo na tem, zahvalim ministru Alešu Hojsu in njegovi ministrski ekipi.

Po upokojitvi sem si uspel v Ljubljani ustvariti novo socialno skupino, na novo osmislil moje življenje, o tako imenovanem tretjem življenjskem obdobju. Vodim Policijsko veteransko društvo Sever – Specialna enota in v glavnem delujem kot prostovoljec v Dnevnem centru aktivnosti za starejše občane. Slednje me je letos celo predlagal za prostovoljca leta. Ne, nisem bil izbran, toda kljub temu bi s svojim novim poslanstvom v Ljubljani želel delovati še naprej. Z trajno rešitvijo svojega stanovanjskega problema pa mi bo to nedvomno lažje.

Naj poudarim, da nisem edini, verjetno niti ne najhujši primer. V podobni situaciji se je znašlo veliko upokojenih in še zaposlenih vojnih veteranov. Vsi čakamo in gojimo upanje na dober izid predlaganih sprememb in dopolnitev Zakona o organiziranosti in delu policije, ki ga je pripravila Poslanska skupina modernega centra, kar bo nedvomno pozitivno vplivalo na naše nadaljnjo življenje.

Prepričan sem, da bomo naslednje leto vsi brez grenkega priokusa in medijskega izpostavljanja problematike, skupaj ponosno praznovali 30. obletnico uresničitve sanj slovenskega naroda, da bi živel v lastni državni, kot smo po osamosvojitvi radi govorili.

Naj na koncu izrazim iskreno zahvalo za razumevanje problematike in njen trud prvopodpisani poslanki SMC, gospe Mateji Udovč in njihovi poslanski skupini. Prav tako tudi vsem poslancem vseh ostalih poslanskih skupin, ki ste prepoznali našo stisko in predlog zakona podpisali. Hvala tudi vsem drugim, ki so ali še bodo predlog zakona podprli in omogočili njegov sprejem.

Hvala za pozornost, želim vam še naprej uspešno delo in prijetno praznovanje praznikov, ki so tik pred vrati.

Hvala.