Hvala lepa. SVIZ Slovenije.

Spoštovana predsednica, hvala za besedo in hvala, ker ste nas povabili na sejo tako, da lahko pravzaprav svoje stališče na neki način predstavimo. S tem imamo v zadnjem času, kar nekaj težav. Namreč, zelo težko na neki način se naš glas sliši to je glas predvsem učiteljstva, praktikov zaposlenih v vzgoji in izobraževanju.

Dovolite mi najprej, da komentiram tri stvari, ki jih je spoštovana ministrica rekla v svoji predstavitvi. Najprej kar se tiče dejstva, da je načrt za pripravo vračanja nazaj v šole znan že nekaj časa, kar seveda drži. Jaz želim zgolj opozoriti, da kljub našim prošnjam in predlagam ta ni bil nikoli prediskutiran ali usklajevan z učiteljstvom, da je šlo to mimo nazaj, zato če bi lahko sodelovali bi bila kakšna stvar tudi drugače opredeljena upam.

Drugo, kar je ta fraza, termin, ki se je sedaj začel v zadnjem času uporabljati to je varno in trajno vračanje v šole. Jaz se sprašujem kako je mogoče sedaj, kar na enkrat napovedati, da bo to vračanje v šole trajno, če smo pa prej pred tem vsak četrtek cela država čakala pred televizorji kaj se bo zgodilo v ponedeljek in je bil vsakič odgovor isti, da se ne da v naprej napovedati kaj se bo zgodilo lahko bo lahko ne bo bomo videli sedaj se pa govori o trajnem vračanju. Kaj se je, sprašujem ministrico seveda, kaj se je sedaj zgodilo takega, da lahko sedaj napovemo trajno vračanje? Ker recimo od razliko od naše države, kjer smo vsak četrtek vsi bili v stresu, ker smo čakali kaj bo v ponedeljek starši, učitelji, učenci, vsi še vedno se nam to dogaja še vedno ne vemo kdaj se bo začel pouk ali se bo 4. 1. sredi januarja vse je še v zraku. Recimo, naj dam primer Nemčije, kjer so v začetku decembra vsi vedeli, da se bodo šole ponovno odprle 11. januarja. Sedaj mi tega ne znamo, ne moremo, odvisno je od zdravstvene situacije sedaj pa kar na enkrat lahko govorimo o trajnem vračanju jaz tega tukaj čisto dobro ne zastopim in si želim, da bi mi to nekdo pač pojasnil. Ministrica je zelo poudarja, da je pomembno, da se vsi vrnejo zdravi v šole, ampak zraven je pa dr. Bejovičeva mislim, da zadnje 14 dni opozarja, da testi niso zagotovilo za to, da si ti naslednji dan res tudi še zdrav. Tukaj je spet neka bom rekel čudna logika na delu. Mi smo v SVIZ, da ne bo nobene pomote, mi smo v začetku septembra ministrici pisali pismo, na katero nismo dobili nobenega odgovora, da bi se učiteljstvo čim prej testiralo, zato da bi videli kje smo. To je sedaj tri mesece kasneje, ko sredi enega sobotnega večera povedo, da se bomo šli za praznik 2. in 3. januar, ko je 2. januar dela prosti dan, 3. januar je nedelja pa morali iti vsi testirati ne, da bi karkoli kdo z nami govoril pa smo z ministrico sedeli dvakrat v prejšnjih 14. dnevih, ko je z nami želela podpisati neko sicer popolnoma vsebinsko prazno izjavo naj se zavežemo, da bomo spoštovali navodila NIJZ in si prizadevali, da bomo preprečili čim bolj učinkovito preprečevali epidemijo, kar to je po novo za njo tudi predsednik Vlade včeraj ali predvčerajšnjem, kar bi dalo sklepati kot do sedaj nismo počeli tega, ampak jaz vam zagotavljam tako ravnateljstvo, vodstvo šol kot učiteljstvo si je vsak dan posebej za to prizadevalo, zato sedaj prisegati na to je več kot nesmiselno in zaradi tega tudi te izjave nismo želeli podpisati.

Še ena stvar je, ki sem jo želel še dodatno komentirati to je alternativna pomoč, ki naj bi jo bilo učiteljstvo deležno. Jaz je za enkrat ne vidim. Ali je tista, ki je predvidena to so študentje lahko učinkovita je drugo vprašanje. Vem pa, da je velika večina evropskih držav to zagotovila takoj na začetku šolskega leta in zagotovilo dodatne kadre, zato ker je predpostavila, da bo učiteljstvo zbolevalo seveda dodatne kadre v kuhinjah, dodatne kadre pri servisnih službah in seveda tudi dodatna sredstva. Jasno, ker če hočete vi imeti stabilno delujoč šolski sistem v teh okoliščinah, potem potrebujete narediti ga robustnega najprej morate dati dodatna sredstva. SVIZ je nekajkrat v PKP-5, PKP-6 v proračunu predlagal dajmo dodatni denar za organizacijske prilagoditve, za tehnične prilagoditve, za kadrovske prilagoditve in tudi za kompenziranje primanjkljajev, ki zlasti nastajajo v socialno ogroženih skupinah v družinah, ki imajo ali slab materialni položaj ali pa so starši imajo majhne možnosti, zaradi svoje nizke izobrazbe, da bi pomagali svojim otrokom v izobraževanju. Nič od tega se ni zgodilo. Tukaj postavljam pravzaprav neko neprijetno, vendar med šolski diskutirano ugotovitev, da oblasti ne razumejo v osnovi kako pomemben je delujoč izobraževalni sistem v obvladovanju epidemije. Namreč jasno je, da je zdravstvo prvo / nerazumljivo/ nujno potreben, da funkcionira, ampak takoj, ko želite v okoliščinah epidemije čim bolj normalno delujočo družbo rabite na začetku delujoč izobraževalni sistem. Če tega nimate nimate nič. Se ni pokazalo ne na financiranju, ne v pomenu, ne v izpostavljenosti tega kako je to pomembno ne pri vrednotenju nikjer. Preprosto prešibko je bil ocenjen po meni izobraževanja v naši državi. Mi mu nismo dali ustrezne teže. Seveda zakaj imamo sedaj take težave? Po moje je eden od razlogov, saj je vsem najbrž malce čudno, najdlje v Evropi med državi, ki so najdlje zaprte šole, imamo stopnje okuženosti pa so še vedno enako visoke. Kaj smo s temi dobili, s temi meseci, ko otroci niso bili v šoli, kar je katastrofalna škoda? Vse analize od nizozemske, britanske, avstrijske, nemške kažejo na strahotne posledice tega, da so otroci doma, ki niso samo pedagoške ali predvsem pedagoške, ampak so kompleksno, socialne in dolgotrajne. Mi smo pa vlekli in vlekli, čeprav smo vedeli to. Sedaj pa kaj smo pa v tem času storili? Namreč imeli so tri mesece časa. V Nemčiji so sedaj, ko so zaprli so začeli takoj nameščati prezračevalne naprave v šole takoj. Koliko smo mi izboljšali način prezračevanja v šolah v treh mesecih, ko so zaprte, koliko je šol takih? Kje smo namestili pleksi stekla, pregrade, v kolikih šolah, v kolikih razredih so nam stene pleksi pregraje, ki ločujejo učitelje in učence, ki tudi dokazljivo pomaga k zmanjševanju, povejte mi v kolikih? Tri mesece smo imeli časa in v tem času, ko vsi vemo, da bo treba primanjkljaje, ki nastajajo v izobraževanju na daljavo odpraviti namesto, da bi pripravili programe, izobraževalne programe, ki bi te manke pri šibkih skupinah nevtralizirali, ko bo enkrat spet normalno življenje. Vi bi morali sedaj imeti pripravljene te programe za nevtralizacijo mankov. Ampak seveda najprej bi morali narediti neko evalvacijo sedaj, ko pridejo otroci v šolo koliko se niso naučili, da ne rečem koliko so se naučili, komu manjka koliko. Seveda zato je treba spet neka dodatna sredstva, ker bo treba dodatno kader angažirati, da bo tudi delal, da bomo v dveh, treh letih recimo lahko v največji možni meri te razlike zmanjšali, ampak jaz še nisem slišal, da se je kaj takega v naši državi sedaj, ko je bil čas za to dogajalo. Eden od elementov zakaj stvari ne gredo v redu je v resnici, da ni dialoga za zaposlenimi v vzgoji in izobraževanju, z učiteljstvom. Ali kdo poleg ravnateljev ve več o šolah kot vedo učitelji. Ali ni pomembno kaj učitelji mislijo o tem kako je kakšna rešitev učinkuje, kako se dela, kakšne učinke bo imela? Celo v konzervativno Angliji se je pred tremi tedni minister hvalil kako so okrepili dialog z učiteljstvom, kar prispeva k obvladovanju epidemije. Pri nas ga tako malo ni bilo že desetletja, jaz vam lahko povem to, ker sem tukaj že 20, 25 let v tem poslu, nikoli ga ni bilo tako malo kot ga je sedaj. Učiteljstvo se sprašuje pa zakaj smo mi tukaj ali za to, da kaj povemo kaj bo delalo, kaj ne bo, ali je zgolj za to, da izvršujemo ukaze, da smo tiho mislili bodo pa drugi? Ali veste kako je to za učiteljstvo depresivno in žaljivo v tej situaciji? Izjemno. Tukaj prinaša enega od pomembnih elementov malodušja, slabega vzdušja, ki je tukaj nobenega dialoga. Po tako rekoč več kot pol leta je ministrstvo predlagalo podpis izjave, ki bi jo naj podpisali ravnatelji, učiteljstvo, starši skratka vsi, ki nekaj lahko prispevajo k delovanju šol pred verjetno odprtjem šol, ampak kaj je bilo v izjavo, da bomo spoštovali NIJZ priporočila. Poslušajte, to … Vse predloge, predlagali smo ustanovimo koordinacijsko začasno skupino staršev, učiteljev, akademske stroke, za to da bi lahko pred uvedbo posameznih ukrepov diskutirala o tem, da bi rekla to je v redu, to ni, mogoče bo to šlo, mogoče ne, da bi lahko kaj predlagala, da bi reflektirala te stvari zavrnjeno. Predlagamo, da naj se naredi neka evalvacija, ko pridejo otroci v šolo kaj znajo, kaj ne znajo, da bomo lahko potem programe kreirali, ki so potrebni za to dodatne strokovne pomoči, ki bodo potrebne, zaradi mankov. Zavrnjeno. Predlagali smo ne vem že kaj vse odgovora nobenega, nobenega dialoga.

Sedaj, da ne bom predolg samo še k tej zadnji izjavi, ki pa je gospoda Kacina dobesedno odneslo pokrov učiteljstvu v tej državi, dobesedno. Nam pregorevajo Facebook, maili in vse mogoče. Gre za način, ki tako očitno avtoritarno, oblastniško ukazuje kaj morajo učitelji delati, da me je poklical učitelj, ki je bil velik pobornik tega, da se gremo čim prej čim vsi hitreje testirati, da mi je rekel, da pa sedaj on ne gre več, če mu bodo tako ponižujoče žugali kaj more na praznik 2. ali pa 3. januarja on narediti. Ali veste kako je to destruktivno? To ni način kako vi z nekom, ki je nosilec ta trenutek ene od normalnosti v tej državi ravnate. To se mora nehati. Mimogrede, če ne boš šel v nedeljo tam bom čakal na test in te bo ravnatelj v ponedeljek boš imel izkaznico, v kateri bo pisalo lahko greš v šolo lahko ne, kdo bo pa učil ali ste na to pomislili, če v nedeljo ne bo šlo polovico učiteljev na teste? Ne zaradi tega, ker ne bi hoteli ali ste pomislili, da ne morejo. Kdo bo učil? Ali imate druge učitelje? Nimate. Zato bi bilo smiselno to narediti bistveno bolj bom rekel človeško dostojanstveno. SVIZ poziva testi so potrebni in cepljenje je potrebno, prostovoljno cepljenje govorimo. So nam že nekateri izstopili, zaradi tega, ampak mi imamo jasno stališče, ampak pri taki aroganci, pri takemu odnosu do bom rekel tistih, ki sedaj ob zdravstvenem sistemu držijo na neki način delujočo družbo lahko je pa to skrajno nedopustno.

Hvala lepa.