Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci.

Zakon o gospodarskih družbah v slovenskih razmerah še vedno temelji na logiki svobodnega trga, omejevanja države in slepe vladavine prava. To je tudi očitno jedro vseh tržnih anomalij, zato novele Zakona o gospodarskih družbah praviloma popravljajo tisto, kar se popraviti da. Toda meja tega zakona je prav preseganje neoliberalne perspektive, kjer se začne dobro in pošteno ravnanje podjetnikov. Brez slehernega dvoumja je mogoče potrditi, da v spremembah zakona, katere danes obravnavamo, ni ambicije po spremembi prevladujoče logike lastništva z deležništvom. Podjetje ne služi zgolj lastniku, temveč širokemu krogu udeležencev, zaposlenim, poslovnim partnerjem, kupcem, dobaviteljem, finančnim udeležencem, institucijam lokalne samouprave, države in tako naprej. Friedmanovo krilatico, da je podjetje pravzaprav profitni stroj za lastnike, so nadomestile teze o tržni ekonomiji kot deležniški družbi.

Novela Zakona o gospodarskih družbah v slovenski pravni red prinaša evropsko direktivo o spodbujanju dolgoročnega sodelovanja delničarjev, hkrati pa poskuša še dodatno preprečiti anomalije pri ustanavljanju novih družb in pri veriženju podjetij. Slovenska praksa je, da so se podjetniki izogibali pravnim, poslovnim, socialnim in moralnim normam in zahtevam socialno-tržnega gospodarstva na načine, na zelo različne načine. Z ustanavljanjem novih družb so se izogibali stečajem in zahtevam upnikov. Niso plačevali - in to se še dogaja - in ne plačujejo zaposlenim tako plač kakor drugih socialnih prispevkov. Izogibajo se plačilu davkov državi, zavajajo poslovne partnerje in podobno. Toda ključno pri vsem tem je troje. Prvič, ali imamo v slovenski državi informacijske platforme, denimo Agencijo za javnopravne evidence in storitve, Finančno upravo Republike Slovenije, Ministrstvo za finance, Inšpektorat za delo in tako naprej, ki bodo samodejno onemogočile ustanavljanje družb vsem tistim, ki so zlorabili načela in pravila tržne družbe. Drugo, ali imamo dovolj jasne varovalke, da bi pošteni, čeprav kdajpakdaj ali pa v določenih primerih neuspešno podjetniki, lahko brez posebnih ovir ponovno začeli svoj nov poslovni podjem? In tretje, ali imamo dovolj jasen sistem, celo določen organ, ki bi arbitriral pri izjemah in posebnih razmerah, ki jih ni mogoče v celoti zajeti v izjemno kompleksni insolvenčni zakonodaji in hkrati s tem tudi v poslovni praksi? Predvsem pa je jasno, da tudi ta novi pristop, in mislim, da je iz uvodne predstavitve gospoda državnega sekretarja to bilo tudi jasno izpostavljeno, ne ponuja enoznačnih odgovorov. Jih tudi ne more, predvsem zato, ker temeljni problemi niso toliko pravne narave, ampak so predvsem ekonomske in v kar precejšnji meri tudi moralne narave.

Kaj je torej temeljni politično-ekonomski zaplet pri obravnavi določil Zakona o gospodarskih družbah? To je odgovor na ključno vprašanje tržne družbe, še posebej v krizi, v kateri smo, epidemiološki in iz nje izhajajoči gospodarski - kakšno raven plač in kakovost zaposlitve mora zagotoviti podjetje ne glede na njegovo organizacijsko strukturo in ne glede na njegovo velikost. V evropski direktivi, ki jo prenašamo danes v naš pravni red oziroma s tem zakonodajnim postopkom, ki jo prenašamo v pravni red, je v enem od štirih ključnih področij zaobsežena tudi politika prejemkov direktorjev in iz nje izhajajoče pravice delničarjev in informacije, do katerih so delničarji upravičeni. Poudariti je potrebno, da je vodenje sodobne gospodarske družbe nadvse zahtevna naloga, ki daleč presega avtoriteto ali sposobnosti tudi najodločnejšega posameznika. Potrebni so skupinski napor, inteligenca, specializacija. Uspeh pride s kolektivno energijo, splošnim in specifičnim znanjem, samopotrditvijo, prizadevanjem za finančno nagrado in dobro razvitimi sposobnostmi za preživetje, za vodenje in za prevladovanje. Iluzija korporacijskega managementa je najbolj sofisticirana in danes ena izmed najočitnejših oblik ekonomike nedolžne prevare. Lastništvo, delničarstvo je sicer rutinsko priznano in cenjeno, toda v managementu je še preveč očitno brez vsake vloge. Iz tega izhaja tudi naslednja in ne povsem neškodljiva prevara, tj. prizadevanje podeliti lastnikom, delničarjem investitorjem, kot so različno označeni, podeliti torej tem entitetam navidezno vlogo v podjetju. Kapitalizem, ki je odprl pot managementu in korporacijski birokraciji, je iznašel navidezno pomembnost lastnikov. Potreba po ekonomskem in političnem razumevanju pa včasih zahteva neposreden, odkrito nasproten komentar tistemu mnenju, ki prevladuje. Domneva, da managerske plače v gospodarskih družbah določajo delničarji ali člani nadzornega sveta, je izraz prazne vere. Naj ne bo nihče v dvomih – delničarji, lastniki in njihovi domnevni predstavniki so v vsakem večjem podjetju popolnoma podrejeni managementu. Čeprav se ponuja vtis o avtoriteti lastnikov, ta v resnici ne obstaja. Delničarji resda na letnih srečanjih prejmejo informacije o poslovanju, o zaslužkih, o načrtih managerjev in o drugih stvareh vključno s tistimi, ki so vsem že znane, avtoriteta managementa pa ostaja neoslabljena vključno z določanjem lastnih plač. Osnovno dejstvo 21. stoletja je namreč korporacijski sistem, ki temeljni na brezmejni moči samobogatenja. To ne more ostati neopaženo. To je tudi najbolj dramatičen in eden izmed najmanj nedolžnih vidikov korporacijskega managementa. Obenem ni presenetljivo, da v ekonomskem sistemu, kjer imajo privilegirani pravico, da si sami določajo plačo, to tudi ni povsem nedolžna prevara. Miti o avtoriteti investitorjev, o služenju delničarjem, o obrednih zasedanjih direktorjev in letnih zasedanjih delničarjev se ohranjajo, a pronicljiv opazovalec sodobne gospodarske družbe ne more ubežati stvarnosti. Moč gospodarskih družb je v managementu, v birokraciji, ki sama nadzoruje svoje naloge in sama določa svoje plače, nagrade, ki so včasih na robu tatvine. In to je popolnoma očitno.

Spremembe in dopolnitve Zakona o gospodarskih družbah ne morejo nadomestiti slabega kapitalizma z dobrim. Spremeniti se mora njegovo jedro, to jedro pa je javna odgovornost za zasebni interes. Toda to je bila dilema že tudi pri Adamu Smithu. Nevidna roka trga je namreč skrita roka tatov, vidna roka države pa pot do ekonomske demokracije. Brez nje, brez ekonomske demokracije pa v tržni družbi pade tudi politična demokracija. In to je tisti kavelj, ki ovira izhod iz krize, to je tisti kavelj, ki onemogoča reformo kapitalizma.

Rok za implementacijo evropske direktive je bil postavljen na 10. junij 2019. Zakaj smo danes, se pravi v januarju 2021, šele pri prvi obravnavi predloga sprememb in dopolnitev Zakona o gospodarskih družbah, je odveč govoriti. Že samo iz gradiva je bilo jasno razvidno, da je bilo izpostavljenih cel kup različnih interesov, tudi medsebojno popolnoma nasprotujočih. Mislim pa, da je glede na čas, ki je trajal od javne predstavitve zakona, in ta predstavitev se je začela maja meseca 2019, in glede na vsebino, ki kaj bistveno ne popravlja osnovnih določil zakona in sploh ne posega v tisto, kar sam smatram za pomembno oziroma najpomembnejše v okviru Zakona o gospodarskih družbah, kar bi bilo potrebno torej spremeniti, mislim, da je čas, da to zadevo sprejmemo in da to direktivo 2017/828 tudi dokončno implementiramo v slovenski pravni red.

Hvala lepa.