Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani ostali prisotni!

Uvodoma bi rad povedal, da me ne čudi dejstvo, da imamo danes pred seboj zahtevo predlagatelja za oceno ustavnosti 52. člena, ki govori o podaljšanju akreditacij visokošolskih zavodov. Ne čudi me pa po drugi strani tudi dejstvo, da je naša Zakonodajno-pravna služba zavzela takšno stališče, kot ga je. Namreč do sedaj, oziroma kolikor sem sam imel možnost sodelovati pri obravnavah tovrstnih zahtev, za različne ocene ustavnosti je Zakonodajno-pravna služba šla vedno, da ne rečem preveč preprosto nekako v bran stališču Državnega zbora. Velikokrat je tudi za zavrnilno mnenje, kakršnega smo slišali tudi danes, zadostovala že formalnost. Torej, da je Državni zbor z zadostno večino pač sprejel sklep, s katerim se je referendum prepovedal. Menim, da je tudi danes temu tako. V mnenju Zakonodajno-pravne službe lahko na dolgo beremo o tem, kaj vse navaja predlagatelj glede ocene ustavnosti. Vpisuje se časovna situacija sprejema predmetnega zakona, ki smo ga v Državnem zboru sprejemali v mesecu novembru. In nenazadnje se še korektno navaja zakonsko podlago za obravnavo zahteve ustavnosti in pa tudi za začasno zadržanje zakona. No, ampak na koncu pa lahko v zadnjem odstavku preberemo dokaj formalno navedbo, da so v Državnem zboru glede izpodbijanega zakona prevladali argumenti, da se sklep sprejme. Sklep, s katerim se je referendum pač enostavno prepovedal.

Zakonodajno-pravna služba na koncu še zaključi s stavkom »zato Državni zbor meni, da je zahteva za oceno ustavnosti neutemeljena«. Pred seboj imamo torej zgolj in samo formalno mnenje Zakonodajno-pravne službe, ki na nek način niti ne tehta vsebinskih razlogov in niti ne sledi svojemu mnenju, ki ga je glede omenjenega člena, zaradi katerega predlagatelj zahteva oceno ustavnosti zakona, podala v času sprejemanja tega zakona. In če spomnim samo na kratko takratno mnenje Zakonodajno-pravne službe glede tega člena, je zapisala naslednje »Zgolj s pavšalnim sklicevanjem na izredne razmere, ki so nastale s pojavom širjenja nalezljive bolezni covid-19, predvsem upoštevaje obdobje trajanja teh razmer, v primerjavi z rokom, v katerem je treba pridobiti podaljšanje akreditacije visokošolskega zakona, po presoji Zakonodajno-pravne službe takšne sistemske spremembe ni mogoče v zadostni meri utemeljiti. Zato je vprašljivo ali takšna sprememba sploh spada v predlog zakona, ki ureja interventne ukrepe za omilitev drugega vala epidemije covid-19«.

Na koncu bi rad povedal samo še eno stvar. Glede na stališče Zakonodajno-pravne službe, ki sem ga prebral, me na nek način čudi, da danes vsebina člena, ki ga izpostavlja predlagatelj zahteve za oceno ustavnosti ni več sporen, tako z vidika njegove interventnosti, kakor tudi z vidika omejevanja referendumske pobude. Ampak naj na koncu povzamem vsebinski problem, da ne bo moj komentar k mnenju Zakonodajno-pravne službe napačno razumljen. Ni problem v mnenju Zakonodajno-pravne službe, ker Zakonodajno-pravna služba Državnega zbora delo opravlja dobro in vestno in zato smo jim lahko samo hvaležni. Velikokrat se poslanci sklicujemo na ta mnenja in z njimi ne samo da soglašamo, jih tudi povzemamo. Problem, ki ga vidim je kot že tolikokrat v predlagatelju, zato ker po mojem mnenju te vsebine v interventne zakone vsekakor ne sodijo.

Hvala lepa, gospod predsednik.