Hvala lepa.

Danes je mogoče videti, spoštovani člani in članice odbora, da se pogovarjamo o dokaj nepomembni zahtevi za oceno ustavnosti enega državljana. Dokaj nepomembni rečem zgolj zato, ker je takih ocen ali presoj kar precej in o njih v Državnem zboru pogosto odločamo in pač to je ena od takih odločitev, vsaj tako je morda videti na prvi pogled. Pa seveda ni tako. Gre za izjemno pomembno zadevo, za eno od prvih odločitev te vrste in o njej se je treba posebej pogovoriti. Pa bom povedala zakaj; pred časom ob začetku epidemije je prišel v našo poslansko skupino, Poslansko skupino SAB minister iz stranke SMC, minister za javno upravo, gospod Koritnik in nas prosil za podporo tej spremembi zakonodaje na podlagi katere bi se lahko za hitrejšo uveljavitev teh določb, vezanih na epidemijo in preprečevanje naravne nesreče, zakoni uveljavili tako, da bi se prilagodil oziroma skrajšal postopek glede uporabe referenduma.

Mi vemo, da je referendum eden od zelo pomembnih elementov neposredne demokracije, element, ki daje državljanom možnost, pravzaprav edino možnost – ne državljanom, ampak tistim, ki so po zakonu pooblaščeni – da se lahko, da lahko predlagajo referendum in jim daje možnost, da nasprotujejo volji zakonodajalca. To je edina možnost in splošno znano najbolj demokratični inštitut, ki ga imajo na razpolago volivci. In mi v tem Državnem zboru smo se tudi s pomočjo opozicije, ki je bila prepričana, da je zadeva resna, da je pred nami epidemija in tako naprej, da je treba zakone, ki so vezani na ukrepe z epidemijo čimprej uveljaviti, smo prisluhnili tej želji, da se ta postopek skrajša in poenostavi, pri čemer je pa ta isti minister iz SMC povedal, da seveda, ker pa gre za tako pomembni poseg, bo pa imel vsak državljan – ne samo tisti, ki so sicer po zakonu dopuščeni, da vložijo ustavno presojo – možnost, da sproži presojo o tem, ali je sklep o tem, da se referendum prepove ustavno skladen ali pa ne. Sam minister je rekel »to je tako pomembna odločitev, da mora imeti tudi posamezni državljan možnost tej odločitvi nasprotovati«.

In seveda začel se je prvi, potem je bil pa prvi PKP, pa drugi in tako naprej. In da ne ponavljam tega, kar vsi vemo, v vsakem PKP-ju je bil vsaj en, dva ali trije potaknjenci, kot jih popularno imenujemo. Se pravi odločbe, ki v ta zakon sploh ne bi sodile. Lahko bi si zdaj vzela opozicijski čas in v detajle od prvega PKP naprej naštevala kateri vrinjenci so to vse bili, pa ne bom. Ampak se bom opredelila na predmet današnje točke. Eden od takšnih popolnoma nesprejemljivih vrinjencev in potaknjencev je bila tudi določba o akreditaciji, se pravi o zamaknitvi roka akreditacije, za katerega se je kmalu izkazalo, da je to določba, ki je pravzaprav pisana na kožo več ali manj eni zasebni fakulteti.