Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospe poslanke, gospodje poslanci.

Novi pakt o migracijah in azilu z vsemi, vsaj tako je predvideno usklajenimi inštrumenti v celotnem svežnju je po mojem mnenju odgovor na preizpraševanje lastne nekompetentnosti politike Evropske unije v zvezi z migracijami in azilom v preteklih šestih letih. Izpostavlja dva temeljna smotra. Prvi je celotni pristop k upravljanju migracij in azila, drugi pa je povezovanje s tretjimi državami, kjer Evropska unija zasleduje težnjo po zagotavljanju boljših pogojev za preživetje v tretjih državah. Ali sta ta dva smotra dosegljiva in uresničljiva? Nepristranski opazovalec bi najprej pomislil, da je najmanj čudno, kako bogata Evropa s več kot pol milijarde prebivalcev ne more sprejeti nekaj milijonov migrantov. Problem pa so seveda razlike, jezikovne, religiozne in kulturne. V zadnjih šestih letih se je izkazalo, da vseevropske države hočejo biti tranzitne. Niti ena pa noče biti končni cilj migrantov, zato si velikodušno podajajo ta vroč kostanj. Tisto, kar se je zdaj pokazalo ob sprejemanju tega novega pakta je, da mi dejansko živimo v odkrito ciničnem času, kot države, ki so se nekdaj najbolj borile proti mejam in zidovom, ki so se obvezale, da jih bodo umaknile, zdaj hitijo s postavljanjem ta istih meja in zidov. V zvezi s paktom o migracijah in azilu, mislim da velja omeniti vsaj tri opredeljujoče entitete, ki najbolj zajemajo tisto, kar bi Evropska unija morala storiti, pa vsaj toliko, kot je razvidno iz spremljajočih dokumentov, je malo v dilemi, ali to naj stori, ali tega naj ne stori.

Prvo je dejstvo, da Evropska unija zelo težko sprejema migrante. Pa to ne samo zaradi kulturnih ali pa verskih razlik, marveč tudi zato in predvsem zato, ker nima izkušenj celine, ki bi sprejemala priseljence, tako kot denimo imajo takšne izkušnje Združene države Amerike, Kanada ali pa Avstralija. Evropa je vedno v načelu bila kontinent izseljencev, emigrantov, od Irske na severu, do Grčije na jugu. Ob tem je za južno Evropo nekaj značilnosti; to so nizka in nestabilna gospodarska rast, visoke stopnje brezposelnosti in šibke potrebe po delovni sili, tudi na najskromneje plačanih delih, ki onemogočajo zaposlovanje priseljencev.

Druga pomembna entiteta je, da je Evropska unija v zadnjih letih storila napake, s katerimi je poglobila krizo in ustvarila nestabilnost na svojih zunanjih mejah. Ena od takih napak denimo je bilo nerazumno rušenje režima v Libiji, ki so ga zamenjale plemenske vojne in neobvladljiv kaos, v katerem je popolnoma ukinjena kakršnakoli kontrola nad vsemi mejami te po velikosti sicer zelo velike države. In ravno tu je zadeva, kjer bi se evropski, najodgovornejši evropski politiki morali temeljito preizprašati in morda tudi nekoliko deregulirati lastno ošabnost, zakaj Evropska unija se je znašla v procesu preobrazbe – od izvora stabilnosti do izvoznika političnega in ekonomskega nereda.

Do zdaj je veljalo, da Evropska unija pravzaprav nima nobenega resnega odgovora na migrantsko krizo, da nima niti izdelane strategije, še manj pa dodelanih politik za izvajanje te strategije. Ali bo z novim paktom o migracijah in azilu kaj drugače, to bomo šele videli. Dejstvo pa je, da problem v resnici ni preprost. Edini način, ki lahko pripelje do kakršnekoli razrešitve, je multilateralen pristop. O tem je govora tudi v uredbi, ki jo danes obravnavamo oziroma, ki je v gradivu pod zaporedno številka 1.

Ne sme pa ta multilateralen pristop biti omejen samo na države Evropske unije, ampak mora vključevati vse države iz katerih prihajajo migranti. Tudi tu sta pomembni dve zadevi. Prva je, da tak multilateralen pristop zahteva izjemno velike napore, vložene v koordinacijo med evropskimi, afriškimi in azijskimi državam. In drugo, drugo pa je evropsko soglasje z dejstvom, da bo v prihodnjih desetletjih Evropa morala sprejeti velik priliv prebivalcev tuijih držav, zato, ker tako zahtevajo zakonitosti demografije in predvsem zato, ker tako zahtevajo zakonitosti ekonomske neenakosti. Danes niti eden od teh dveh pogojev ni izpolnjen. Z vsemi nadaljnjimi političnimi improvizacijami se bo problem migracij samo pospeševal.

Osebno mislim, da je teh pet zakonodajnih predlogov, ki so medsebojno tudi povezani in prepleteni, do določene mere tudi odgovor na dosedanje improvizacije. Osebno si želim, da bi ta odgovor vse improvizacije odpravil. Moram pa tudi priznati, da kaj pretirano optimističen pri tem nisem. Vsekakor pa je nekaj, kar je pomembno – Evropska unija začenja reorganizirati lastno organizacijo za spoprijem z migracijami. S temeljnim smotrom zagotoviti uspešnejše in učinkovitejše delovanje. To pa je tisto, kar velja podpreti.

Gospe in gospodje, malo sem pogledal tudi tiste bolj konkretizirane zadeve, ki se tičejo politike migracij v uredbi, ki jo danes obravnavamo pod številko 2 dnevnega reda, oziroma točko 2 dnevnega reda. Govorimo o uvedbi preverjanja državljanov tretjih držav na zunanjih mejah. Tam je, zgolj za ilustracijo to podajam, zabeleženo tudi, da bodo skupna finančna sredstva za podporo izvajanja tega predloga, obsegala malo manj kot 418 milijonov evrov in sicer za celotno večletno finančno perspektivo, to pomeni 418 milijonov za sedem proračunskih let. To je 60 milijonov letno za celotno Evropsko unijo vseh 27-ih držav. Ali je to dovolj, ali je to premalo, si lahko mnenje ustvari vsak sam.

Jaz bi morda kot ilustracijo k temu podal zgolj proračunske odhodke, ki jih je slovenska država imela z Uradom Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, ki je bil ustanovljen sredi leta 2017. V letu 2018 je bila vrednost teh odhodkov 6 milijonov, v letu 2019 6 milijonov in 800 tisoč, v letu oziroma v pravkar minulem letu je bila ocenjena vrednost izdatkov 7 milijonov in 700 tisoč. Zdaj v tekočem letu pa je predviden obseg izdatkov 8 milijonov in 500 tisoč. Če vzamemo za izhodišče leto 2018, ko je celo leto ta urad deloval, so odhodki porastli za 30 odstotkov. Popolnoma jasno je, da bodo ti odhodki tudi še rasti. Prav je tako. Mislim pa, da je edino sporočilo tega vsega, da bomo v prihodnosti tako kot do zdaj se morali bolj kot ne zanašati na lastne moči, na lastne vire materialne, finančne in človeške.

Hvala lepa.