Hvala.

Želi besedo še kdo od ostalih vabljenih na sejo? Če ne, sem sam prijavljen k razpravi, drugih za enkrat še ni. Preden pa preidemo na razpravo, bi vas samo seznanil, da poslanec gospod Ljubo Žnidar nadomešča poslanko gospo Suzano Lep Šimenko, poslanka gospa Maša Kociper nadomešča poslanca gospoda Franca Kramarja in poslanka gospa Jerca Korče nadomešča poslanca gospoda Rudija Medveda.

Tisto kar je danes okvir znotraj tele obravnave je novi pakt, ki ga že nekaj časa pripravlja Evropska unija in ki je seveda v isti funkciji kot vse, kadar se pogovarjamo o ilegalnih migracijah. Na vse kar je bilo v zvezi z ilegalnimi migracijami na ravni Evropske unije je nelegalno, nezakonito, grobo kršenje prava in seveda kadar Evropska unija govori o spoštovanju prava, takrat se zadnji pet let lahko človek samo žalostno nasmehne. V tem okviru je treba vedeti, da vse kar se dela, se dela z enim samim namenom, da se to brez prava ali protipravno ravnanje nekaterih na čelo z Angelo Merkel zamegli in da se na nek način potem legalizira, pri čemer so male države v tisti funkciji, kot je en star indijski pregovor, če se sloni ljubijo ali pa tepejo, zmeraj je trava tista, ki nasanka.

In ta je tukaj naš problem. Če gremo nekaj po vrstah o tem, kar je bilo danes govora. Prvo, govori se o konceptu solidarnosti. Kaj pa je ta silna evropska solidarnost? A v tem, da se, ker se je nekdo naprej v Berlinu, potem pa še v Bruslju spomnil, da lahko ljudje kar nelegalno vstopajo na ozemlje Evropske unije, da se en del teh ljudi potem obesi nekomu drugemu, kot njihov problem in temu se reče solidarnost. Jaz bi temu kaj drugega rekel, recimo izsiljevanje bi bil en tak lep izraz, solidarnost bi pa bila, če bi, če že do tega tisti, ki so to povzročili plačevali potem trajno za vse druge. Se pravi, da bi recimo Nemčija plačevala stroške vseh ilegalnih migrantov za celotno Evropsko unijo, odkar je bilo izrečeno wir schaffen das. Če je wir schaffen das potem pa plačajte, ni problema. Pa seveda še poskrbijo za vse druge posledice, ki jih te stvari vlečejo za sabo. Ta koncept solidarnosti ne samo, da doživi neslaven konec, tisti hip, ko gre za denar, / nerazumljivo/ seveda tisto balkansko brigo moja pređi na drugoga se je temu reklo v stari Jugoslaviji, zdaj se temu reče v Evropski uniji koncept solidarnosti. Ampak ta zadeva popolnoma umre tisti trenutek, ko je treba ljudi vračati.

Lahko je nekdo, obstajajo primeri, da ne boste mislili, da to govorim na pamet, lahko mi minister, v tem primeru je tudi prestal, da ne bom jaz predolgo govoril, ko so bili ljudje vpleteni v težek kriminal, celo v sodelovanje pri terorističnih dejanjih in bi jih po prestani kazni morali izgnati in se jih ne da. Se jih obesi tisti državi, kjer so prišli in potem se lepo matične države delajo, da ne vejo niti ali so to njihovi ali jih nočejo sprejeti ali kakorkoli že in znotraj Evropske unije obstaja cel kup ljudi, ki jih enostavno države, čeprav imajo pravnomočno odločbo o izgonu, o vrnitvi nazaj ne morejo vrniti. In potem se vsaka znajde po svoje. Prevelike imajo potem še nekatere vzvode, recimo vzvode finančne moči, pa še nekatere druge, da pač dosežejo, da so tiste, ki jih je treba vrniti njihove države sploh pripravljene sprejeti, potem pa se nehajo sprenevedati, majhna kot Slovenija so pa v glavnem prepuščene same sebi. Kje je potem tukaj evropska solidarnost? Nekdo drug je ljudi povabil, ta problem prevalil na nas in zdaj smo mi trajno nasankali, zaradi tega ker nam ne pomagajo, da bi te ljudi lahko vrnili v njihove matične domovine. To je pa realno stanje in temu se reče evropska solidarnost. Dajte no nehati.

Zdaj v tem konceptu je seveda izredno pomembno, ker se zdaj pripravlja, da se skrajno odločno postavi, da niti slučajno ni mogoče nikomur vsiljevati ničesar, nobeni evro državi Evropske unije. Tukaj ko se seveda spet po tem konceptu lažne solidarnosti, beri izsiljevanja, izsiljuje obvezne kvote okoli ovinka ali pa hude kazni, ki so v ozadju, verjetno veste za kakšne številke gre. Kako bi to v praksi funkcioniralo? Lepo se sliši, ena dva kroga bi bila prostovoljna, ta tretji bi bil pa že obvezen. Kaj to v praksi pomeni? Da tiste, ki bi bili pripravljeni delati, ki imajo neko izobrazbo, ki sabo prinesejo mogoče celo nekaj denarja, bi obdržale ta velike države, kar se mimogrede v prvih valovih že dogajalo, poglejte si kako so sprejemali recimo ljudi v Luksemburgu, potem so pa vsem ostalim govorili, kako so oni solidarni, vzeli so pa tiste, ki so prinesli gore denarja. Tisti, preostali so pa problem, se jih da pa drugim, recimo tudi Sloveniji. To je pa potem praksa, tako imenovane evropske solidarnosti. To je seveda popolnoma nesprejemljivo in tukaj moram samo reči, da zelo podpiram odločitve, ki jih je predstavil minister in da v celoti soglašam s tem, da se je te stvari že v začetni fazi, tako kot se jih je, zdaj jasno postavilo. Za nekatere stvari smo se pripravljeni pogovarjati, nekaterih pa se enostavno nismo pripravljeni pogovarjati, ker je to popolnoma nesprejemljivo in se za pojmi, s katerimi se manipulira in ki se zelo lepo slišijo, kot je recimo koncept solidarnosti skrivajo zelo nesprejemljive stvari. Vsekakor bo ta razprava še zelo dolga, upam samo da se ne bo na koncu kje zalomilo in bi se hotelo ubrati kakšne bližnjice, da bi prišli do nekega skupnega evropskega projekta, ki bi bil res sprejemljiv za vse.

Če bi se tako ravnalo že od začetka, če bi se tako ravnalo v minulih petih letih, potem se praktično nič od tega kar se dogaja ne bi moglo zgoditi. Sploh pa se nič od tega ne bi moglo zgoditi, če bi se spoštovalo tisto, kar bi se moglo od prvega do zadnjega dne in kar bi prvi poklicani mogli biti tisti, ki so na funkcijah v Bruslju in seveda tisti, ki so na funkcijah v vladah in so bili tam tudi v tistih odločilnih letih. Se pravi, če bi se res dosledno spoštovalo pravni red, pravni red celotne Evropske unije, mednarodne predpise, ki so ratificirani in seveda celotno zakonodajo matičnih držav članic Evropske unije. Če bi se to, se nič od tega ne bi moglo zgoditi. Vse to, kar danes govorimo bi bilo nepotrebno in se verjetno danes niti sestali nebi. Zdaj gre za to, da se stvari, vsaj za naprej uredijo tako, da bi bile sprejemljive za vse, ampak do tega cilja se bojim da smo še zelo, zelo daleč. Vsekakor pa je prav, da vsaj stvari imenujemo s pravim imenom. Toliko z moje strani.

Se je še kdo prijavil za besedo? Aha, gospa Sukič, potem za njo je gospod Polnar. Prosim gospa Sukič.