Hvala lepa, gospod predsednik. Torej lep pozdrav z moje strani vam in seveda vsem spoštovanim poslancem.

Z mano sta sodelavki z ministrstva, torej gospa Nataša Potočnik, ki je direktorica direktorata, gospa Suzana Ivanovič pa je vodja službe za mednarodne in evropske zadeve. Torej najprej naj povem, da je komisija 23. septembra letošnjega leta predložila nov pakt o migracijah in azilu in vzporedno s tem paktom prestavila tudi pet zakonodajnih predlogov. Te zakonodajni predlogi so uredba o preverjanju na zunanjih mejah, potem je tukaj postopkovna uredba, uredba Eurodac, uredba o upravljanju azila in migracij in pa krizna uredba. Poleg tega je seveda vključenih v ta pakt tukaj nekaj nezakonodajnih aktov, ki jih seveda v tem smislu danes ne bomo obravnavali, bi pa rad poudaril, da pa se je iz prejšnje faze pogajanj, ko se je v bistvu že neuspešno poskušalo priti do nekega novega pakta o migracijah, da so tam ostali še trije zakonodajni predlogi, ki jih pa komisija ni vključila v ta paket predlogov. In sicer gre za Uredbo o evropski azilni agenciji. Ta uredba je po našem mnenju kar pomembna in je tudi bila ali pa je še zmeraj kot vedno izpostavljena kot ena od prioritet, ki bi jo lahko seveda tudi Slovenija pripeljala do konca v fazi našega predsedovanja. Poleg tega pa se je tukaj še kvalifikacijska uredba in pa recepcijska direktiva.

Torej pakt, novi pakt, ki ga je predstavila komisija gradi na treh ključnih stebrih. Eden steber je zunanja dimenzija, torej kaj se dogaja pravzaprav izven Evropske unije, drug steber je robustno upravljanje naših zunanjih meja in seveda vse aktivnosti, ki so povezane s samim nadzorom na teh zunanjih mejah in pa tretja, ki je nekako najbolj kritična ali pa ki bo po moje najtežje izpogajana, gre pa seveda za pravično, tako se je izrazila komisija za pravična pravila notranje solidarnosti. Torej ključni elementi, ki jih ta pakt seveda v vseh teh podzakonskih oziroma zakonskih predlogih naslavlja, morda za začetek rečem, da se zahvaljujem, ker ste se odločili, da vse skupaj obravnavate skupaj. Gre za eno preprosto dejstvo, da se nekatere stvari v posameznih zakonodajnih predlogih precej podvajajo ali pa da so napisane tako prepleteno, da je smiselno, da se kompletna zadeva obravnava skupaj. Torej ključni pa so naslednji poudarki. Najprej se uvaja s tem paktom oziroma s temi zakonodajnimi predlogi nov in obvezen predprehodni pregled, torej po domače povedano, seveda angleško povedano po domače screnning vseh tujcev, ki prihajajo v EU.

Torej ta pregled bo vključeval varnostno in zdravstveno preverjanje, torej ne zgolj varnostno, ampak tudi zdravstveno, ter ugotavljanje identitete. Ta zadeva je relativno zelo pomembna, posebej zato, ker smo v preteklosti lahko videli, da imamo težave tako z varnostnim preverjanjem ali pa smo imeli težave s tem. Dobro zdravstveno preverjanje je mogoče bolj aktualno v zadnjem času, je pa seveda tudi to pomembno, predvsem pa je bila pomembna tudi zadnja, torej ugotavljanje identitete v mnogih primerih, tudi pri nas, recimo na naših tleh se je ugotavljalo, da je bilo pravzaprav zelo težko ugotoviti identiteto, ker ti ljudje pod narekovaji izgubljajo dokumente, posebej izgubljajo dokumente takrat, ko se predstavljajo za mladoletne, zato je seveda ta zadeva tudi na evropskem nivoju bila pripoznana kot ključna in se v te predloge uvaja. Druga pomembna stvar je, da si vsi želimo ali pa nekako smo zavezani k temu, da so postopki izvedeni zelo hitro. Torej ti postopki naj bi bili izvedeni v roku petih dni, to se morda sliši dolgo, ampak vseeno lahko kasneje pojasnimo zakaj gre za teh pet dni, ampak to je po naši oceni v tem primeru zelo hitro. Vsi rezultati tega preverjanja, torej o tem kar sem govoril prej, bodo vneseni v zbirko Eurodac, torej ta zbirka bo seveda služila kot baza, kjer se bo dejansko evidentiralo kdo, kdaj, kje, zakaj je v območju, ali na pa na območje EU vstopal, bo pa seveda ta baza Eurodac po potrebi razširjena tudi z novimi potrebnimi kategorijami podatkov. Potem tisti, ki bodo na zunanje meje prišli in pri katerih se bo relativno hitro ugotovilo, da obstaja zelo majhna verjetnost, da bi dobili zaščito v EU, torej definirani bodo postopki, bodo podvrženi hitremu mejnemu postopku, ki bo seveda rezultiral v obravnave prošnje za mednarodno zaščito in kar je bolj pomembno, torej v kolikor se bo že relativno hitro ugotovili, da do te prošnje niso upravičeni, relativno hitro vračanje v države, od koder so prišli. Ta rok naj ne bi bil daljši od 12 tednov, kar pravzaprav kljub temu, da mnogi govorijo da je to kratek rok, vendarle ne govorimo o tako kratkem roku, gre pravzaprav za trimesečno obdobje, ko se naj bi te ljudje vrnili.

Torej naslednja stvar, ki je zelo pomembna je, to je posebej pomembno za Slovenijo, torej postopki bodo izvedeni tako na zunanjih mejah, kot v notranjosti EU, torej ne gre za to, da bi teh postopkov ne mogli izvajati, v kolikor bomo ugotovili, da so te ljudje že nekako na tak ali pa drugačen način prišli v EU, torej ne gre zgolj za to, da se to izvaja na zunanjih mejah, ampak bo to možno izvajati tudi potem, ko se vas odkrije v notranjosti. Uvaja se nov tako imenovan koncept koordinacije aktivnosti, ki bi, vsaj tako je zdaj predvideno zadevo, pristojnost iz tega prenesel na direktorat na DG HOME, obenem pa bi veliko večjo vlogo pri kompletnem nadzoru in vseh seveda postopkih dodelili tudi agenciji Frontex. Ta danes vseh pristojnosti še nima in z novimi zakonodajnimi predlogi naj bi jih ta agencija dobila. Potem se uvaja koncept stalne in pa učinkovite solidarnosti. Torej koncept solidarnosti, ki je trenutno še zmeraj predviden v obliki relokacije tistih, ki so potrebni zaščite je eden ključnih ovir ali pa ena ključnih ovir zaradi katerega se ta pogajanja tudi v času predsedovanja Nemčije niso kaj bistveno premaknila z mrtve točke.

Kot veste gre za mehanizem po katerem naj bi v nekih dveh, treh krogih na vrsto prišle vse članice Evropske unije, torej če povem bolj po domače, ko bi nekoga zajeli ali pa rešili iz morja tam v Sredozemlju in ga pripeljali pred italijanske varnostne organe, bi v nekih dveh, treh krogih taka relokacija bila za vse države obvezna, v prvih dveh korakih seveda prostovoljna, če pa ta prostovoljnost ne bi bila v dovolj veliki meri izražena, pa bi seveda ta relokacija postala za države članice obvezna. Tukaj je pač potrebno povedati, da se Slovenija z, pa ne samo Slovenija, zdaj je takih držav že 10, 12 skoraj, se s takim pristopom ne strinja, zato verjetno v taki obliki izpogajanja paktov v to smer ne bo mogoče. Deloma se sicer spreminjajo kriteriji za določitev odgovorne države članice. Torej tukaj gre seveda za to, zakaj bi nekdo želel v Evropo vstopati.

Torej na prvem mestu je gotovo tisto, s čimer se nekako vsi strinjamo, torej korist otroka ali pa združevanje družine ali pa že izdani vizumi, ki so posledica tega, da bi nekdo rad nekje študiral ali kaj podobnega. Ampak seveda je potrebno potem povedati, da so te zadeve, torej te kriteriji bili do zdaj nekako različno koncipirani oziroma različno upoštevani od načina vstopa do vstopa, zato se je postavila velika dilema kaj je oziroma zakaj bi pravzaprav obravnavali tiste, ki jih rešujejo z ladjami, torej ko pravzaprav ne gre za to, da nekdo vstopa na naši meji, ampak da se rešuje iz nekega mednarodnega področja, zakaj bi v bistvu ta kriterij oziroma ta vrsta vstopa bil enak drugemu, tistemu ki seveda je narejen ali pa ki se upravlja na kopenskih mejah. Torej Slovenija se je tako kot mnogi v tem procesu pogajanj zavzemamo za paketni pristop. To sem že povedal. Naša edina želja je, da se morda kaj od tistega, kar ni bilo izpogajano prej, omenil sem že evropsko azilno agencijo pospeši naprej. Tukaj mislim, da ni potrebno čakati, da s tistim zakonodajnim predlogom čakamo, vse ostalo pa je verjetno tako, kot so povedali že mnogi, torej dokler ni izpogajano vse, ni izpogajano nič in mislim da bo ta pristop obveljal kar do konca zakonodajnega procesa.

Mi smo v naših sklepih, torej v tem, kar se je odločila vlada za vsak zakonodajni predlog jasno napisali in to mislim, da je tudi v gradivu predstavljeno, s katerim delom posameznega akta se Slovenija strinja in s katerim se ne strinja. To je po našem mnenju zelo dobro, kajti v tem primeru imajo tudi naši predstavniki na inštitucijah Evropske unije jasno navodilo kaj Slovenija zagovarja in zakaj se zavzema. Torej poskušali smo se v čim večji meri izogniti tistemu načelnemu mnenju, da načeloma podpiramo, pa načeloma bi rabili izboljšave, tukaj pa smo jasno opredelili, podpiramo to, to, to in ne podpiramo tega, tega, tega. Zdaj morda je potrebno povedati še to, da smo seveda poseben postopek ali pa posebno pozornosti dali ravno temu, kar je za nas zelo omejujoče ali pa zaskrbljujoče, torej ta obvezna relokacija. Mi mislimo, da je potrebno dopustiti možnost solidarnosti tudi na kakšen drug način. Seveda je ta zadeva zelo problematična z vidika tega, da najdeš ustrezno nadomestilo tej relokaciji.

Sami smo ponudili nekaj možnosti, kot je recimo večja participacija naših policistov v frontexu, kot je recimo predpisana ali pa ne vem večja skrb za neke logistične podporne službe, ki so širom Evrope, torej govorimo o nekih participacijah finančnih, nenazadnje je tudi znotraj tega paketa vzpodbujano ali pa je nekako načrtovano, da naj bi države za posameznega migranta, ki ga je potrebno vračati v tretje države dobila določena finančna sredstva, kar pomeni, da tudi Evropa nekako spodbuja nekak princip finančnega ovrednotenja posamezne solidarnosti, zato mislimo, da bi se seveda ta stvar dala narediti tudi v obratni smeri, ne zgolj v tisti smeri, kjer bi posamezna država nekaj dobila za to solidarnost, ampak morda tudi v tem, da bi posamezna država nekaj na mesto sprejema, finančno prispevala. Morda bi povedal še to, seveda da želimo, da se ohrani, nujno ohrani tudi nadaljevanje bilateralnih sporazumov. Kot veste imamo mi kar nekaj teh bilateralnih sporazumov. Nenazadnje je ta bilateralni sporazum, ki ga imamo z Hrvaško v tem primeru še vedno zelo aktiven in zelo živ in ne znam si predstavljati, če ga ne bi bilo. V tem primeru seveda bi se verjetno pogovarjali o precej drugačnih številkah, tistih, ki bi na našem ozemlju čakali na postopke. Glede na to, da pa bilateralni sporazumi obstajajo, je seveda možnost vračanja teh ilegalnih migrantov precej večja.

Obenem smo jasno povedali, da je potrebno, kar sem že povedal, ne zgolj govoriti o zunanjih mejah Schengna, ne govoriti tudi o zunanjih mejah Evropske unije, ampak je treba tukaj narediti tukaj neko kombinacijo, kajti Slovenija ima pač to smolo, da je pod narekovaji smolo seveda, da smo na zunanji Schengenski meji, nismo pa na zunanji evropski meji. Torej je potrebno stvari preleviti ali pa preslikati tudi na območje teh meja ali pa take meje, kajti ne želimo, da bi v zakonodajnem postopku prišlo do kakšne sive lise, potem bi se pa, ko bi bila stvar sprejeta spraševali kakšni so postopki na tej slovenski, torej zunanji Schengenski meji, pa ne zunanji evropski meji. Naše mnenje je, da bi bilo potrebno na ravni EU, ne zgolj na ravni posamezne države se dogovoriti kakšna bo omejitev gibanja teh prosilcev. Torej danes se to počne, bi rekel relativno svobodno, če temu tako rečemo, od države do države različno. Naša ocena je, da bi bilo smiselno in primerno, da bi se omejitev gibanja vsem tem ljudem predpisala in da bi nekako vedeli in vsi z enakimi kriteriji poslovali ali pa naslavljali prosilce.

Morda zaključim ta uvod s tem, da seveda podpiramo prizadevanja za izboljšanje učinkovitosti postopkov. Posebej bi rad izpostavil, da je potrebno to učinkovitost postopkov in pa tudi zakonodajne ovire v temeljito prečistiti in v največji meri preprečiti zlorabo teh postopkov. Da smo ena od držav, ki smo najbolj na prepihu v smislu zlorabe teh postopkov je jasno, seveda ne v nominalnih številkah, ampak vsekakor pa v procentualnih. Zato naj povem da, kar sem povedal sicer že večkrat, da kar 80 % prosilcev, ki v Sloveniji zaprosijo za azil, glede na to, da nimamo nekega omejitve gibanja ali pa kaj podobnega čakanja na to iz Slovenije izgine. Torej gre dejansko za to, da prosilci za azil tega defakta ne želijo, da ta sistem izigravajo, da pravzaprav niso klasični begunci, ampak da so delavni ali pa kakšne druge vrste migranti in seveda zato to jasno kaže, da je potrebno evropska pravila na tem projektu ali pa na tem področju temeljito spremeniti. Sam ne načrtujem, da bi bil lahko paket sprejet zelo hitro. Kot veste je na nivoju Evrope nekako stvar precej razdeljena. Imamo južne države, kot so Španija, Francija, Italija, ki se seveda zelo, zelo zavzemajo za obvezno relokacijo. Imamo nekaj držav, med njimi seveda tudi Slovenija, tudi sam sem podpisal to pismo držav, kjer seveda absolutno nasprotujemo tej obvezni relokaciji. No, med njimi je tudi recimo Danska, da ne bomo govorili samo o kakšnem Višegradu ali / nerazumljivo/ se pravi Baltske države.

In jaz mislim, da moramo najti in verjamem, da se ga najti, tudi neki indici v to smer gredo že s Portugalskim predsedovanjem, da se morda najdejo neke rešitve, ki bi to obvezno relokacijo ali pa obvezno solidarnost v tem smislu naredila bolj fleksibilno, kar bi mogoče bil znak, da smo se sposobni v Evropi tudi na temu konceptu poenotiti in najti pravo rešitev. Zdaj v same detajle jaz v tem uvodu ne bi šel, če pa bo potrebno, bomo pa seveda za vsak zakonodajni akt pripravljeno, mislim da ste tudi to dobili, tako kot sem povedal, stališče Vlade Republike Slovenije do posameznega pakta.

Hvala.