Hvala, gospod predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gostje Državnega zbora, lepo pozdravljeni.

Moja razprava se nanaša na 49. stran, torej na tabelo 39. Nekaj uvoda. Lani sem prebral članek gospoda Andraža Terška in gospoda Marka Blatnika in sem postal pozoren na poklicne bolezni in poklicne invalidnine. To ni področje, s katerim sem se ukvarjal pred tem, ampak sem postal pozoren in sem začel vladi postavljati vprašanja. In na podlagi vprašanj, kjer je vlada zelo odkrito odgovarjala, je pač ugotovitev, da nam je sistem priznavanja poklicnih bolezni v Sloveniji v 30 letih totalno razpadel. To je prva ugotovitev. Druga ugotovitev je, da vsi to vedo, in da nihče nič ne naredi. Tretja ugotovitev, da pravilnik o poklicnih boleznih, ki ga je gospa Milojka Kolar pripravila, je obtičal v predalu pristojnega ministra, ministra za zdravje. In zakaj to govorim? Morate razumeti, ker je vezano na to tabelo. Potem sem začel postavljati vprašanja.

Prvo vprašanje je bilo čisto enostavno, jasno, pridobivaš podatke, prosim, javite. Jaz ne morem direktno zavoda vprašati, nimam te pravice, imam pa pravico vprašati vlado, pristojno ministrstvo, ki pa je dolžno pridobiti od vas podatke. In je odgovorilo na način, ki meni je povsem nesprejemljiv. Prosil sem podatke po letih za zadnjih 30 let, koliko je bilo poklicnih invalidskih pokojnin na leto. In kaj je vlada odgovorila? Da nima teh podatkov za prvih 20 let, da ima te podatke za zadnjih samo zadnjih 10 let. In bi želel, da mi razložite, kako to, da tako pomembnega podatka nimate. Pa kaj boste naredili, da ga boste dobili, to je prvo vprašanje.

Drugo vprašanje, za zadnjih 10 let, ko je odgovorila, sem ugotovil, da je v bistvu razmerje med invalidskimi pokojninami in poklicnimi invalidskimi pokojninami, če primerjamo recimo bolj razvite evropske države, da niti približno ni primerno. Na leto odhaja v invalidsko pokojnino ne vem, tisoč, dva tisoč ljudi, če bi želeli, ne vem, v Avstriji, Nemčiji, bi znotraj tega bilo verjetno kakšnih osemsto poklicnih invalidskih. Je pa zelo pomembno za zaposlence, zato ker so pogoji poklicne invalidnine povsem drugačni. Takoj se prizna odmerni odstotek 63 %, pa ne gre samo, čeprav je to najpomembneje, za status ljudi, gre še za nekaj drugega. Delodajalci niso motivirani. Če ne priznamo poklicnih bolezni, delodajalci niso motivirani in potem ne čudi podatek, ki sem ga nekje prebral, ne vem, če drži, da smo drugi po Evropi po uporabi kemikalij na delovnem mestu. Ne vem, če ta podatek drži, ampak skozi te številke ga pač jaz razumem. Delodajalec mora biti zainteresiran zaradi več razlogov, pa tudi finančnega vzvoda, da naredi maksimalno prijazno delovno okolje, da ne prihaja do poklicnih bolezni.

Zadnji podatek, ki sem ga od vlade dobil, je grozljiv. Potem sem vprašal, okej, če res nimate nobenih podatkov, mi vsaj to razložite, če je recimo invalidskih pokojnin v Sloveniji po podatkih iz leta 2018(?) dobilo 39, na strani 49, 79 tisoč 982, koliko pa je znotraj tega poklicnih invalidskih bolezni. Invalidnin, ne. Pričakoval bi, tako pravi tudi recimo profesorica Metoda Dodič Fikfak, da bi morala biti številka 20 do 25 tisoč znotraj tega. A si lahko zamišljate, kakšna je številka? 191. Ne vem, kaj so, predvidevam pa, da verjetno večinoma azbestoza, ki je povezana s posebnim zakonom. Ne vem. V resnici podatki kažejo, da sistem ne deluje. Zakaj govorim o tem? Zato ker si želim, da v prihodnjih poročilih, ko jih vidimo, je napisano invalidska pokojnina, pod tem podpoglavje poklicna invalidska pokojnina, to bo naš signal, bomo pogledali, ali sistem deluje. Drugič. Zakaj zavod kot dober gospodar ni bolj glasno opozoril, imate pa jasno napisane svoje naloge, da je sistem razpadel. In me tudi zanima, koliko predlogov ste dali, da ne bomo kot bantu(?) republika. Meni je povsem jasno, ko nas Evropa sprašuje, ali imate urejene poklicne invalidnine, pošljemo tja v bistvu en zakon, kar lepo napisano, pa so verjetno zadovoljni. Če bi pa pogledali stanje, bi videli, da v resnici mi tega ne znamo priznavati. Pa gre za več razlogov. V tem času sem se pustil podučiti. Ne razumem pa, govorim pa seveda proaktivno z željo, da v letošnjem letu to rešimo. Letos nam je uspelo rešiti problem zaposlitvene rehabilitacije soglasno v parlamentu. Uspelo nam bo rešiti tudi v bistvu verjetno minimalno invalidnino, mislim, da bo zakon sprejet soglasno. Upam, da nam bo uspelo rešiti tudi nekaj zapisov v Ustavo. In nujno je, da letos rešimo tudi vse, kar je potrebno, da vzpostavimo sistem priznavanja poklicnih bolezni in s tem poklicne invalidnine. Ker če tega nismo naredili, je to verjetno najhujša stvar, ki se v tem trenutku v Sloveniji dogaja. Imate pa vsi svojo odgovornost v resnici. Zavod ni profitna organizacija, ki bi imela interes, da tega ne bo, ker potem finančni učinek je pozitiven. Saj to ni vaša naloga, kolikor vas razumem, vi niste profitna, vi ste organizacija v imenu Republike Slovenije, ki mora skrbeti za ljudi. Koliko predlogov ste dali, kaj je potrebno urediti? Koliko inšpekcij ste poslali oziroma kakor lahko bi izvajate kontrolo, da bi se poklicne bolezni priznavale? Se ne priznavajo. Veste, kako so ljudje zaradi tega oškodovani. Na leto gre tisoč do dva tisoč ljudi v invalidsko pokojnino, verjetno jih je vsak enih osemsto, ki bi v nekih drugih državah bili označeni kot poklicna bolezen, kar bi v praksi pomenilo, da bi imeli odmero verjetno takoj 63 %, v Sloveniji pa imajo bistveno, bistveno manj, ker nimajo delovne dobe. To tudi vas Računsko(?), vas sprašujem, zakaj niste tega nikjer opozorili. Saj vi ste skrbnik javnega interesa. Ne samo vsakega evra, tudi javnega interesa.

Se zahvaljujem za minute, ki ste mi jih dali na razpolago. Hvala.