Hvala lepa, predsedujoči.

Prav za novo leto, 29. decembra, ob 12.20 uri nas je tudi v Sloveniji prestrašil potres v bližini Petrinje na Hrvaškem in takrat je pokazal kako nepredvidljiva in neukrotljiva je narava. Moč potresa je s številnimi popotresnimi sunki prizadela veliko škodo in celo smrtne žrtve in močno smo ga občutili tudi v Sloveniji. Pravzaprav ni bilo prebivalca Slovenije, ki se takrat ne bi vprašal kako varen je njegov objekt, kako potresno ogrožen je njegov objekt. Ko se ob tako nepredvidljivih naravnih pojavih vprašamo, kako varna so naša bivališča, se premalokrat zavemo, da so posledice potresa odvisne tudi od kvalitete gradnje, sestave tal, gostote poselitve in nekaterih drugih dejavnikov. Slovenija spada med potresno zelo ogrožene države in zgodovinski zapisi o potresih segajo nekam v leto 1348. Od novejših potresov se nekako spominjamo rušilnega potresa v Ljubljani leta 1895, ki je imel moč 6,1 stopnje po Mercallijevi lestvici in po tem potresu so v Sloveniji nastali prvi potresni predpisi, neke vrste stavbinski red za občinsko ozemlje deželnega stolnega mesta Ljubljana in takratne izkušnje so bile upoštevane tudi pri načrtovanju ljubljanskega nebotičnika. Potem se je nekaj časa na tem področju ni nič posebnega dogajalo. Po koncu 2. svetovne vojne so se vzpostavili nekaki neki, bom rekel provizorični, začasni tehnični predpisi za obremenitev zgradb, ki potresa niso posebej obravnavale. V območju bivše države pa se je zavedanje o potresu in potresni ogroženosti začelo razvijati šele po rušilnem potresu v Skopju leta 1963. In po letu 1963 imamo tudi mi v Sloveniji prve, bom rekel sodobne potresne predpise, ki so bili nekako modernizirani leta 1981 in od leta 1981 imamo dejansko bistveno boljše in strožje zahteve, kasneje so pa bili nadgrajeni s sprejemom evropskih predpisov Eurocode, katerih uporaba je od leta 2008 obvezna.

V Sloveniji smo skozi desetletja zgradili obsežen stanovanjski fond in na intenzivnost gradnje je bila seveda v različnih obdobjih različna in je tudi odražala določeno mentaliteto in pa potrebe družb. Če pogledamo je bilo pred leto 1946 zgrajenih 171 tisoč stavb, v obdobju od leta 1946 do 1970, 201 tisoč stavb, med letom 1971 in 1990, 314 tisoč stavb, med 1991 in 2010, 140 tisoč stavb, po letu 2011 pa nekaj nad 25 tisoč. Leta 2001 je bila skladno s dognanji stroke pripravljena temeljna karta potresne nevarnosti Slovenije, torej karta projektnega pospeška tal in karta oziroma ta zemljevid potrjuje dosedanje ugotovitve o potresno ogroženih območjih. In stroka tudi nadalje izpostavlja kot potresno zelo ogrožena območja Ljubljane, Gorenjske, Severne Primorske, Notranjske, Brežic z Novim mestom. Še posebej so izpostavljene visoke stavbe grajene pred letom 1963. Vendar se pa moramo zavedati, da so ogrožene tudi druge stavbe, kot je bilo prikazano na gradivu, ki niso bile zgrajene skladno s sodobnimi dognanji stroke in dodatna tveganja seveda predstavlja tudi razpršen način gradnje v Sloveniji. To gre za en negativni prostorski pojav, ki ga še danes odpravljamo, ko gradimo komunalno in drugo infrastrukturo, ko urejamo, bom rekel iz preteklosti določene negativne prostorske in gradbene prakse.

Prav tako se v številnih objektih zgodi, da stanovalci sami odstranjujejo konstrukcijske elemente, ki zagotavljajo togost in potresno varnost stavb. Tako da, bom rekel vprašanj je tu veliko. V tem smislu, ker je zadev veliko, izhaja tudi dejstvo, da enega korektnega pregleda stanja objektov in ukrepov nimamo. Ko govorimo o potresu, če bi tak potres, ki se je zgodil v Petrinji na Hrvaškem, se je zgodil v Ljubljani, bi ekonomska škoda presegla devet milijard evrov. Porušenih bi bilo več deset tisoč stanovanj, tako da bi več deset tisoč ljudi ostalo brez doma, nekaj sto pa bi jih tudi umrlo. Zato smo v stranki SAB na ministrstvo naslovili predlog, da se tej problematiki pristopi celovito in da tudi pripravi strategijo in načrt potrebnih sanacijskih ukrepov. Kot gradbeni inženir se namreč ne morem sprijazniti s tem, da ob potresu, ki se bo zagotovo zgodil, nastane taka škoda, še posebej ker inženirska stroka ponuja rešitve, ki lahko to škodo omilijo in preprečijo žrtve med ljudmi.

Pomembno dejstvo je, da država določene prakse, negativne prostorske prakse iz preteklosti rešuje tako, na primer zagotavlja finančna sredstva za zagotavljanje poplavne varnosti. Tako zagotavlja sredstva za graditev kanalizacije in vodovoda. Danes smo priča tudi, da zagotavlja sredstva za izvajanje toplotne energetske sanacije stavb. Treba je poudariti, da ima večina teh objektov veljavno uporabno dovoljenje in po tej logiki bi bilo edino korektno, ker država z uporabnim dovoljenjem jamči, da je objekt varen za uporabo, da po vzoru opremljanja objektov z kanalizacijo, z vodo, z zagotavljanjem poplavne varnosti na poplavno ogroženih območji, tudi zagotovi sredstva, lahko tudi iz evropskih skladov za to, da se zagotovi potresna varnost teh objektov. Poseben kritičen sem tudi do tega, da se na nekaterih objektih, ki so potresno ogroženi, že izvaja energetska sanacija, ne da bi bila izvedena statična sanacija.

Tveganj, izzivov v tem smislu je veliko in zato smo predlagali, torej ta sklep, da se Odboru za infrastrukturo, okolje in prostor seznanil s problematiko potresne ogroženosti stavb v Sloveniji in predlagamo pristojnemu ministru, da celostno na podlagi dognanj stroke pristopi k reševanju te problematike in pripravi načrt sanacije potresno ogroženih stavb in ga v roku šest mesecev predstavi Državnemu zboru Republike Slovenije. Zdaj glede na to, da je problematika zelo obsežna in raznovrstna in da teh rešitev ne gre pripraviti čez noč in da bo zagotovo, če se bomo kot družba odločili nasloviti te probleme, torej potresne ogroženosti, proces sanacije teh stavb trajajo desetletja, seveda to dopuščamo, bom rekel možnost drugačnega časovnega okvirja priprave ustrezne dokumentacije.

Tako da, toliko bi za zdaj povedal. Besedo predajam vam, spoštovani predsedujoči.

Hvala lepa.