Hvala lepa za besedo. [Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete.]

Spoštovana gospa predsednica, spoštovane, spoštovani prisotni.

Vodenje Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani sem prevzel oktobra 2017. V tem času sem prejel tri prijave zaradi nasilja na fakulteti. Dve sta se dotikali aktualnih dogodkov, ena pa preteklih. Nobena od teh prijav ni bila prijava kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost, kot jih določa Kazenski zakonik. Pri vseh treh prijavah smo na fakulteti nemudoma sprožili ustrezne postopke v skladu z univerzitetnimi pravilniki.

Kot dekan namreč izredno resno jemljem sporočilo, zapisano v poslanstvu Filozofske fakultete, ki nas zavezuje k humanosti, svobodi, solidarnosti, pravičnosti, ter enakosti, vključno z enakostjo spolov. To pomeni tudi nad ničelno toleranco do vsakršnega nasilja. Zato je bilo moje sporočilo žrtvam, ko so o možni prijavi razmišljale, jasno – če je kdo žrtev kakršnegakoli nasilja, naj ga prijavi, ker bomo žrtev zaščitili in sprožili vse potrebne postopke, v zasledovanju ničelne tolerance do vsakršnega nasilja.

Vsi trije postopki, ki jih omenjam, so končani. Na tej poti pa se je vendarle pokazalo, da na univerzi kljub pravilnikom nimamo še prave pravne prakse. Pravilniki v praksi pravzaprav niso bili pogosto preizkušeni. Naš namen izpeljati postopke hitro in učinkovito, je naletel na nekaj odprtih vprašanj, na katere smo v dani situaciji iskali najboljše odgovore in morda bomo v prihodnje, na osnovi izkušenj strokovnega pristopa in poznavanje dobrih praks iz tujine, našli boljše.

Skozi dosedanjo prakso smo ugotovili, da so potrebne bolj jasne usmeritve, tako za prijavitelje, kot za sam postopek. Potrebni so jasnejši časovni okviri, jasno določene odgovornosti med fakulteto in univerzo in bolj premišljen način delovanja neodvisne komisije, ki po prijavi vodi postopek. Predvsem pa smo ugotovili, da je treba celoten postopek bolj približati žrtvam, zato smo na Filozofski fakulteti nemudoma imenovali tri zaupne osebe, ki so opravile posebno izobraževanje in se zdaj nanje lahko obrnejo študentke in študenti, kot tudi zaposleni, če doživljajo spolno nadlegovanje, nasilje na podlagi spola ali mobing.

Odkar smo na fakulteti vzpostavili sistem tako imenovanih zaupnih oseb, se je nanje obrnila ena zaposlena oseba. Vsi pogovori seveda nujno ne bodo vodili v prijavi, je pa pomembno, da imamo vsi zaposleni in tudi študentke in študenti, možnost zaupnega pogovora in svetovanja. Anketa, ki je bila izvedena kot del pilotne projekta in so jo opravile študentke na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete in je bila danes že omenjena, je pokazala, da se nasilje pogosteje dogaja horizontalno, znotraj študentske skupnosti, a vsekakor tudi vertikalno. Ne glede na to, kdo je storilec, je ta nedopustna dejanja treba nasloviti in ustrezno sankcionirati.

Tudi zato smo maja lansko leto, kot prva fakulteta v državi, sprejeli načrt za uveljavljanje enakosti spolov, ki vključuje posebno poglavje prav v povezavi s spolnim nadlegovanjem, spolnim nasiljem in nasiljem na podlagi spola. Treba se je namreč zavedati, da je zgodba širša in se ne dotika zgolj vprašanja nasilja, pač pa kulture izključevanja, na različnih področjih, na osnovi spola.

Na osnovi tega načrta je bila imenovana delovna skupina oziroma več delovnih skupin in ena med njimi se posebej ukvarja prav s pripravo jasnega protokola za ustreznejše ukrepanje v primerih vsakršnega nasilja. Protokol bo končan v kratkem in bo služil tudi za napovedano dopolnitev univerzitetnega pravilnika. Veseli me, da se je rektor Univerze v Ljubljani nemudoma odzval in da bomo ta pravilnik lahko dopolnili tudi na osnovi naših dosedanjih izkušenj.

V protokol Filozofske fakultete bomo vključili tudi predloge, ki so se oblikovali v dosedanji razpravi, k temu pa sam dodajam še potrebno po posebnem izobraževanju oseb, ki zasedamo različne vodstvene funkcije na univerzi in zunaj nje. Moja pobuda je torej širša, ker spolno nadlegovanje ni zamejeno na univerzitetni prostor. V zadnjih dneh sem namreč videl preveč nerazumevanja in celo minimaliziranja spolnega nadlegovanja, da bi lahko rekel, da tovrstne »senzibilizacije« in izobraževanja ne potrebujemo.

Prva študentska prijava spolnega nadlegovanja v stoletni zgodovini Univerze v Ljubljani se je zgodila na Filozofski fakulteti ne zato, ker bi bilo tega nasilja na Filozofski fakulteti več, pač pa ravno zato, ker smo na fakulteti glede teh vprašanj izredno senzibilni in ker smo v vodstvu ves čas jasno sporočali, da nasilja ne pometamo pod preprogo. Hkrati imamo organizirane študentke in študente, ki se zavedajo, kaj pomeni prekinitev začaranega kroga nasilja. Pred časom smo v sodelovanju z SOS telefonom organizirali plakatno akcijo, s katero smo sporočali ničelno toleranco do nasilja. Enako je lansko leto storil tudi Študentski svet Filozofske fakultete.

Vem, da plakati ne bodo rešili problema nasilja, vendar pa je jasno izražena usmeritev fakultete proti nasilju, prvi korak stran od kulture minimaliziranja nasilja in pometanja pod preprogo. Zavedamo se, da je ključna zaščita žrtev in dosledna izpeljava postopkov, zato potrebujemo »senzibilizacijo« vseh, ki smo vključeni v visokošolski prostor. Potrebujemo smiselne pravilnike, ki bodo zaščitili žrtev in potrebujemo jasno sporočilo o ničelni toleranci, ki opolnomoči žrtev, da nasilje prijavi. Storilci bodo namreč izvajali nasilje dokler jim bomo to dopustili.

Zato me toliko bolj žalosti, da je nekdo na fakulteti, tik pred zaključkom postopka, zaupne dokumente Senata Filozofske fakultete, predal točno določenemu mediju, čemur je sledilo nedopustno politiziranje primera, javna gonja in pavšalno napadanje visokega šolstva. Ostro zavračam politizacijo katerega koli primera nasilja in pri tem ne nameravam sodelovati. Spolno nasilje ne pozna politične usmeritve, prav tako ne storilci in ne žrtve in mislim, da smo na Filozofski fakulteti to s svojimi dosedanjimi dejanji že dokazali.

Hvala lepa.