Predsedujoči, hvala za besedo.

O težavah voznikov, ki delajo pri nas, smo v Državnem zboru v zadnjih dveh mandatih že večkrat govorili. V Levici smo kot socialisti temo delavskih pravic šoferjev naslovili. Naslovili smo jo večkrat z raznimi zakonskimi pobudami, sejami odborov in poslanskimi vprašanji, pa najsi gre za voznike taksijev, šoferje tovornjakov, tiste, ki vozijo kombije, ali nenazadnje izvenlinijske prevoze kot je denimo GoOpti.

Celotna panoga ima zelo velik problem, da je ena izmed najbolj prekariziranih v državi, se pravi, stabilnih rednih pogodb zaposlitev ni. Prav tako na področju zeva huda luknja v nadzoru. Posledično so šoferji vseh možnih oblik znotraj branže prisiljeni v prekomerno delo. S tem, ko za volan prihajajo utrujeni, nespočiti, ne morejo skoncentrirati opravljati svoje vožnje, pa so tudi grožnja sami sebi, morebitnim svojim potnikom in drugim udeležencem v cestnem prometu. Seveda sami za to situacijo niso ne krivi ne odgovorni, oni so žrtve – žrtve podnormiranega sistema in žrtve divje privatizirane in prostotržno organizirane panoge. Znotraj tega korpusa so še posebej na udaru vozniki kombijev izvenlinijskih prevozov najsi gre za blago ali za potnike, ki jih ne varuje tahograf. Tahograf je naprava, ki beleži čas vožnje, počitke, kilometre in tako naprej, in ga kot takega lahko označimo kot varuha delavskih pravic šoferjev na cesti.

Ampak, kot rečeno, v zakonodaji in regulaciji zeva ena velika luknja, ki voznike kombijev oziroma delujoče v izvenlinijskem prometu pušča izven varnosti, ki jo zagotavlja tahograf. Prav to poskušamo v Levici nasloviti z današnjo sejo in z današnjim predlogom zakona, enako kot smo to storili že v preteklosti, pa je bilo takrat naše svarilo vzeto kot nekaj brezveznega češ, saj imamo evropsko uredbo, ki naj bi v kratkem to luknjo zašila. Danes, 4 leta kasneje, vidimo, da se situacija nikjer ni prav nič izboljšala. Čeravno smo sredi epidemije covida-19, ki bi morala prilagoditi še posebej industrijske procese, se ti odvijajo dalje nemoteno zaradi ignorance oblasti. Prav tako pa se nemoteno odvija dalje oziroma je dobila celo še pospešek mednarodna logistika in špedicija, s tem pa se seveda vršijo tudi dodatni pritiski na delavce, ki sedajo za volan.

Z našim zakonom zasledujemo naslednje cilje. Kot sem že omenil, odpraviti oziroma vsaj omejiti prekarno delo v prometu. Z zakonom želimo zagotoviti to, da se voznike vozil, ki se uporabljajo za prevoze v cestnem prometu, zaposli za določen ali nedoločen čas. Kot prekarizirana panoga so v njej namnoženi raznorazni s.p.-ji, podjemne pogodbe, tudi študentske napotnice in zato šoferji ne uživajo nobene socialne varnosti, plačila za opravljeno delo zamujajo, delo se opravlja prekomerno, brez počitkov, kadar imajo možnost počitka, spijo na zadnjih sedežih tovornjakov in tako naprej. Ne vsi, ne povsod, ampak prenekateri. Z zakonom vpisujemo v pravni red določbo, da morajo imeti vozniki pri sebi pogodbo o zaposlitvi in dokazila o nakazanih plačah in plačanih prispevkih, na tak način pa zavarovati minimalno socialno in ekonomsko varnost. S tako regulacijo namreč je veliko težje izigravati zakonodajo in izigravati tudi same voznike. S ciljem izboljšanja njihovega socialnega in delavskega položaja je naš ključni ukrep vgradnja tahografov v kombije, se pravi, tudi tista vozila, ki se ukvarjajo s prevozi, pa so zdaj v vakumu regulative, pogosto pa so ravno te vozniki plačani na prevožene kilometre. In zaradi tega, ker so plačani na prevožene kilometre, pa so postavke tako zelo nizke, zato, da sploh zaslužijo za osnovno preživetje, vozijo ogromno, vozijo preveč, tudi po več kot 12 ur na dan v celem tednu brez resnih počitkov, zato so utrujeni, so neprespani. Kot sem že dejal, je to velik problem ne samo iz vidika teh šoferjev samih, ampak tudi iz vidika varnosti v cestnem prometu. Ogroženi so njihovi potniki, ogroženi so ostali udeleženci v cestnem prometu, ki se na cesti srečujejo z vozniki v tovrstnih panogah. Na koncu dneva, zakaj je njihova situacija tako slaba, zakaj je naša skupna varnost v cestnem prometu ogrožena? Ja, vse samo za čim večje dobičke lastnikov licenc. Zlasti izrazit je problem pri voznikih kombijev izven že omenjene evropske in nacionalne zakonodaje, ki nimajo vgrajenih tahografov, in tukaj se pogovarjamo predvsem o izvenlinijskih prevozih blaga in potnikov. Še znotraj tega posebej prednjačijo izvenlinijski prevozi, navedel sem že primer Go Optija, ki potnike prevažajo v okoliška letališča oziroma celo cik-cakajo med okoliškimi letališči. Imamo konkretne primere, kako je nek šofer štartal sredi noči do milanskega letališča, se vrnil sredi dneva nazaj, vmes je imel eno uro in pol počitka, na cesti je bil efektivno 16 ur. Še tiste ure, ki so zavedene kot počitek, pa v resnici niso počitek - vmes se je šoferju morala namreč zgoditi malica, je nalagal prtljago, razlagal prtljago, skrbel za potnike in tako naprej. Z določbo, da je tahografe obvezno vgraditi, in tukaj sledijo tehnikalije, v vsa dvosledna vozila z višino vozila nad prvo osjo 1,3 metra ali več, in v vsa vozila, katerih največja dovoljena masa ne presega 3 tisoč 500 kilogramov in so zasnovana in izdelana za prevoz več kot šestih potnikov poleg voznika, hočemo omogočiti voznikom kombijev ustrezen počitek in nanje razširiti uporabo določb zakona, ki ureja delovni čas in počitke mobilnih delavcev in zapisovalne opreme v cestnih prometih, torej teh tahografov kot varuhov delavskih pravic šoferjev, ki sem jih že omenil.

Na ta način se nadejamo dviga cestne varnosti za vse udeležence v kombinaciji tako s tahografi kot s tem, da morajo šoferji pri sebi imeti izkaz o zaposlitvi in dokazilo o nakazanih plačah in plačanih prispevkih. Zakaj? Zato, ker bodo tako zaščiteni vozniki lahko uveljavljali pravico do bolniške in ne bodo več odhajali na delo bolni, v stanju zmanjšane koncentracije, boljše bodo opremljeni, no, za prenašanje psihofizičnih naporov, ki jih od človeka zahteva vožnja. Hkrati pa bo vgradnja tahografov omogočila nadzor nad delovnim časom in počitkom, ki je zanje nujno potreben. Se pravi, prekomerno delo ne bo več mogoče oziroma ker se prenekateri lastnik licence znajde ne glede na to, kako tesno zašijemo zakonske določbe in regulativo, lahko rečem, da bo vsaj prekomerno delo, zahtevano od šoferjev, veliko težje izvajati, status njihovih delavskih pravic bo šel gor. In vozniki bodo posledično bolj zbrani na cesti, manj bodo ogrožali ostale udeležence v cestnem prometu, navsezadnje pa tudi same sebe.

Področje za urejanje prevozov v cestnem prometu je pri nas kaotično. Terja intervencije države tako zaradi ljudi, ki vse te prevoze opravljajo, kot tudi zaradi povečanja prometne varnosti, ki je v javnem interesu. Tako, da so to neke določbe, ki v Levici mislimo, da v redu posegajo tudi v t.i. pravico svobodne gospodarske pobude, ker je interes, ki ga zasledujejo, se pravi osnovno delavsko dostojanstvo teh šoferjev in dvig varnosti v cestnem prometu, primeren.

Kako to izgleda skozi oči posameznih voznikov, vam lahko navedem nekaj citatov. So se našli, kljub težki situaciji, v katero so zapadli, šoferji, ki so pripravljeni o svojem položaju spregovoriti. Takole pravijo recimo o naravi in pogojih dela, citiram: »spiš in delaš, spiš in delaš, nič drugega. Na bolniško ne pomisliš. Če greš na dopust, ne boš zaslužil nič. Pelješ na primer v Milano, vmes dobiš še obvestilo, da greš v Trst, Treviso, Benetke, mogoče v Bologno ali Verono. Šesturna vožnja do Milana se spremeni v 10-urno vožnjo. Med tem čakaš in pobiraš potnike. Če odkloniš ponujeno vožnjo, te za nekaj časa izločijo«. Za kakšno plačilo tovrstno noro delo šoferji opravljajo? »S 170 urami«, spet citiram, »prevozov na mesec je težko preživeti. Prideš do 1000 evrov bruto, po plačilu prispevkov ti ostane 400, mogoče 500 evrov neto. Dnevnic ni. Seveda moraš v tujini tudi kaj pojesti. Telefonski stroški gredo na tvoj račun. Prej so nas plačevali na ure, zdaj nas plačujejo na vožnjo, tako da se niti urne postavke ne da natančno izračunati. Od 25 do 30 % dela je čakanje na posameznih letališčih. Vozniki dobijo obvestilo o vožnji 24 ur prej, medtem se načrt vožnje še spreminja«. In zaključni citat šoferjev: »na nas se gleda kot na potrošni material. In čeprav nočem nič slabega podjetju, je njihovo izkoriščanje res nečloveško. V življenju še nisem doživel toliko ponižanj. Rečeno mi je bilo: tvoj sedež stane 500 evrov - če hočeš, vozi, če ne, lahko zaposlimo Romune in Bolgare«.

Toliko v moji uvodni predstavitvi. Hvala za besedo.