Hvala za besedo, spoštovana gospa predsednica. Spoštovani poslanke, poslanci, državni sekretar in ostali gostje.

V inštituciji Varuha človekovih pravic, tudi s področja pravic invalidov obravnavamo številne pobude posameznikov in posameznic. Vlado redno in pa resorna ministrstva aktivno opozarjamo na njihovo kršenje in pozivamo k rešitvam. Primer, o katerem govorimo danes, je pa le eden izmed njih. To pa ne pomeni, da so drugi manj pomembni, ravno nasprotno. Pomembno je, da v skladu s konvencijo o pravicah invalidov in področno zakonodajo, invalidsko varnost zagotavljamo prav vsem invalidom. Država mora namreč dosledno varovati osebe, ki niso konkurenčne na trgu dela, jim omogočati, da živijo dostojno.

Dovolite mi pa, da v nadaljevanju nekoliko podrobneje orišem problematiko, ki je danes na dnevnem redu tega odbora in s katero smo se ukvarjali. Na zunanjem poslovanju varuha v Kamniku, sem imel oseben pogovor z gospo, leta 2019, ki so ji na pristojnem centru za socialno delo pojasnili, da njen polnoletni sin ne more pridobiti statusa invalida pod takratnim Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in sicer zato, ker se šola. Gospa nam je povedala, da je bila s pojasnilom strokovne delavke, da ji je zaupala, zato ni oddala vloge za pridobitev omenjenega statusa. Ko smo potem primer proučevali, smo ugotovili, da v Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih ni določbe, iz katere bi izhajalo, da bi bilo status invalida po omenjenem zakonu polnoletni osebi omogočiti priznati šele po zaključku šolanja.

Tudi zato smo se na pristojni center, to se pravi, Center za socialno delo Kamnik, obrnili za pojasnila in povprašali, na kakšni pravni podlagi so se oni za to odločili in, v bistvu, kako so prišli do tega zaključka. Moram povedati, da je to naše poizvedovanje na center za socialno delo trajalo več kot pol leta. Da smo pošiljali več urgenc in pa po pol leta, nekje, malo kasneje, smo dobili odgovor, da je bilo silno pobudnici(?) in še štirim drugim upravičencem, nadomestilo za invalidnost priznano od njihove polnoletnosti dalje. Torej, tudi za nazaj. S tem je center Kamnik, seveda v sodelovanju Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, popravil to krivico.

Pobudnica je tako z našo pomočjo uspela, ampak, ker je bilo samo v Kamniku odkritih 5 takih primerov, smo za tem še dodatno preverjali, kako so drugi centri za socialno delo uporabljali določbe zakona. Zanimalo nas je, ali podelijo status invalida in s tem nadomestilo za invalidnost ob polnoletnosti ali šele po koncu šolanja. Na podlagi prejetih odgovorov vseh centrov za socialno delo v Sloveniji, smo ugotovili, da je bila praksa centrov za socialno delo v zvezi s priznavanjem statusa invalida različna. Še več. Ugotovili smo, da so centri za socialno delo postopali ne le zgolj na dva načina, kot je bilo malce povedano, ampak na štiri različne načine.

Velika večina centrov, je status invalida po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb priznavala od polnoletnosti naprej, ne glede na vlogo ali če je bila vloga oddana. Manjše število je status invalida po tem zakonu priznavala odvisnosti od zaključka šolanja. Nekateri so 1 mesec po oddaji vloge, drugi pa z dnem oddaje vloge. To je, se pravi, ti štirje načini so takrat bili.

Po našem mnenju, je nesprejemljivo, da so invalidi zaradi različnih praks centrov za socialno delo bili različno obravnavani. Kot nesprejemljivo in brez pravne podlage pa štejemo prakso centrov za socialno delo, ki posameznikom, ki so izpolnjevali pogoje za priznavanje statusa invalida po Zakonu o družbenem varstvu, kategorično niso priznavali statuse invalida po 18. letu, če so se le ti šolali. Po mnenju varuha bi se moral tako status invalida po tem zakonu osebam, ki so imele status učenca, ker so obiskovali posebni program o vzgoji in izobraževanja, nedvoumno priznati z 18. letom. Med obravnavo pobud smo še ugotovili, da mnogi pravice do nadomestila za invalidnost niso uveljavljali, saj so jim uslužbenci centrov dejali, da do te pravice zaradi vključenosti v izobraževalni proces niso upravičeni, pa čeprav je to pravico jasno določal zakon.

Od leta 2019 velja Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki v 3. in 5. členu jasno določa, da so polnoletne osebe z motnjami v duševnem ali telesnem razvoju in še ostale, do nadomestila upravičene ne glede na njihov status oziroma položaj o razmerju do izobraževanja.

Kot varuh človekovih pravic pričakujem, da država in njeno pristojno ministrstvo poiščeta oškodovane invalide in jim v čim krajšem možnem času popravita krivice, ker verjamem, da vsak izmed nas po svojih najboljših močeh se trudi delati dobro, ja, vsi delamo napake in hvala lepa tudi gospodu državnemu sekretarju, za opravičilo in pripravljenost, da bomo to skupaj razrešili.

Hvala lepa.