Hvala lepa. Lep pozdrav vsem prisotnim!

Moram reči, da je ta problematika res občutljiva problematika, ker obravnavo, kadarkoli obravnavamo invalide in njihove pravice, je to izjemno občutljiva zadeva.

Tako, kot je že državni sekretar rekel, je zakon star 83 let – ne 83, ampak 1983. je bil objavljen. Jaz sem bila takrat zelo mlada strokovna delavka, prvo leto in moram reči, da je takrat zakon nastajal. Zelo jasno je bilo takrat tudi gibanje, bil je, tako kot je tudi državni povedal, je bilo namenjeno pravzaprav gibanju sožitja, da se priskrbi, na nek način, državna renta vsem tistim, ki se ne morejo zaposlit, ki ne bodo nikoli v življenju bili sposobni skrbet zase, zato, da dobijo svoj dohodek, s katerim bi se lahko preživeli. In, takrat je bila pravzaprav, na nek način, narejena osnova, zato, da so se potem kasneje lahko različne pravice izenačevale s tem nadomestilom.

Nadomestilo je veljalo za čas, tako kot je bilo že povedano, če je nastala invalidnost v času mladoletnosti, se pravi do 18. leta starosti oziroma, če se je invalid šolal do 26. leta. Pogoj za pridobitev nadomestila je bil status. Najprej je moral vsak invalid pridobit status invalida in šele potem je lahko uveljavljal pravico. Sicer v istem postopku, ampak se je moral izreči. Zakaj o tem razlagam? V Kamniku, Zavodu za usposabljanje invalidne mladine, je bilo takrat prisotno zelo močno gibanje, da imajo pravico invalidi postat enakopravni člani naše družbe in tega statusa ne bodo uveljavljal. Ta status invalidnosti jim je tudi prinesel to, da se po zaključenem izobraževanju niso mogli prijavit kot iskalci zaposlitve. Namreč, če si imel status invalida, si imel pravico do nadomestila. Če si se zaposlil, si vse pravice izgubil in tu je nastajal nek razkorak in takrat je gospod Dušan Rutar nagovoril veliko skupino mladih, predvsem telesno prizadetih oseb, da tega statusa ne bodo uveljavljal. In od tu je bil, tudi CIRIUS, je enako, v Kamniku, to razlagal. In ljudje, ki so prihajal na center, so se odpovedovali temu statusu, niso želeli pridobiti statusa, ker so menil, da jim bo to v življenju enkrat škodovalo.

Tako da, s tega… Razlagam širše, zaradi tega, da boste razumel, pravzaprav, zakaj je prišlo do različnih odločitev. Na centrih za socialno delo smo vsem, ki so dali vlogo in so sprejeli status invalida, to tudi odobrili. Medtem, ko tisti, ki pa niso želeli dat in smo zdaj, ko smo pregledovali zadeve in smo preko uradnih zaznamkov ugotovili, da so nekateri starši – moram reči starši – se res odpovedal temu, da ne želijo imet pravic po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

Tako da, to stanje je res staro in zatečeno stanje in ga z Zakonom o socialnem vključevanju invalidov ni za mešat. Od leta 2019 dalje, so te pravice urejene in nimamo nobenih težav. Tudi ni, tako kot se prikazuje, ne vem koliko teh primerov. Ampak je res samo nekaj primerov. Predvsem so bili to v Kamniku, kjer je tudi zavod deloval in je bila ta bližina seveda neposredna.

Tako da, ugotovili smo sicer, da so centri različno odločal, ampak različno so odločal takrat, ko so odločal o pravici. To ni – in tudi varuh bo verjetno povedal – to ni neka napaka. Eni so odločal z dnem polnoletnosti, kajne, drugi so pa odločal po ZUP-u, tisti dan, ko je bila vloga dana, pa en mesec kasneje je začela veljat. To ni isto stanje. Se pravi, pravica je bila priznana. Zdaj, ali mesec prej ali en mesec kasneje, tukaj so bile razlike pri odločevanju na centrih za socialno delo. Tisti skupini pa, ki se je odpovedala, pa je vprašanje, kako jo bomo zdaj lahko rešil. In tudi, koliko časa za nazaj lahko to ugotavljamo.

Na centrih imamo težave tudi s tem, da na nek način, če se starši ali pa ti invalidi ne bodo oglasili in mi potem poimensko iskali v arhivu, kdo to je, pa kaj se je dogajalo, posamično, tega iz sistema ne moremo najti. Mi ne vemo, ali bomo iskali to od leta 2000 ali od 2010 ali od ne vem…, ali od leta 1983 dalje, kajne. Tako da, te stvari so zelo odprte, to se bo pripravljala nova rešitev.

Tako da, jaz moram reči, da pri nas so delavci prizadeti, res so prizadeti, ker prispevki na RTV-ju niso bili korektno prikazani. Področje, tako kot sem rekla, področje delovanja invalidov je izjemno občutljivo in ga po navadi na centrih za socialno delo vodi en strokovni delavec, od, včasih od majhnega otroka, se pravi, ko se začnejo komisije, pa vse do starosti nameščanja v dom. Ravno zato, da se ne zgodi sledljivost, te družine poznamo in jim nudimo tudi druge storitve. Tako da, ni tako, da smo goljufal, da nismo želel rešit ali ne vem kaj, ampak gre za to, da je bil zakon napisan na tak način, kot je bil napisan, da so se ljudje posamično odločal, tako, kot so se odločal, kajne, in da je tukaj nastal razkorak.

Kar se pa tiče vaših predlaganih sklepov, če mi dovolite, bi se opredelila samo do tega sklepa, je sicer državni rekel, da bojo pripravil spletno aplikacijo, ampak jaz vam lahko povem… Jaz sem med drugim pokrivala invalide tudi na Uradu Vlade Republike Slovenije za invalide in smo že takrat, to je bilo leta 1996, pripravil vodnik po pravicah invalidov. Ta Vodnik po pravicah invalidov je bil nekajkrat popravljen in konec lanskega leta je bil izdan tudi v lahkem branju. Tako da, te pravice so vse zbrane v eni knjižici in so dostopne vsem ljudem. Ni, da se temu področju ne posveča pozornosti, tako kot bi se moralo.

Mogoče toliko za začetek, pa če bo še kakšno vprašanje, sem pripravljena odgovorit.