Ali se slišimo? Okej.

Jaz bi se rada najprej zahvalila, da ste me povabili. In smisel mojega obiska danes vidim v tem, da mogoče malo razjasnim to, kaj strokovnjaki govorijo o tem, kako je z duševnimi stiskami otrok in mladostnikov v času tokratne pandemije. Prihajam iz Medicinske fakultete v Ljubljani, ampak ne samo od tukaj. V resnici sem že od ustanovitve tudi članica RSK za otroško in mladostniško psihiatrijo, članica izvršnega odbora Združenja za otroško in mladostniško psihiatrijo in v bistvu zaposlena zadnjih 20 let na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani, kjer delam konkretno z mladostniki po poskusih samomora, samomorilnimi mladostniki. Sedem let sem vodila enoto za adolescentno psihiatrijo, zdaj od odprtja pa vodim v bistvu edini intenziven pedopsihiatrični oddelek v Sloveniji, to je skoraj, še malo, pa bo 2 leti. Tako, da mogoče bom pokazala malo naših podatkov, pa malo tujih podatkov, kako je z duševnim zdravjem otrok, kaj vemo in česa ne.

Se pravi, vsi veste, da 11. marca je Svetovna zdravstvena organizacija razglasila pandemijo, saj se vsi samo še s tem ukvarjamo. Za konkretne ljudi, za odrasle in za otroke, so s tem nastopile nove neznane razmere. Tudi za vas, ki v bistvu skušate državo voditi skozi to. Prinesle so stres, anksioznost, občutek ne moči pri čisto vseh. Jaz ne poznam nikogar, ki ga te razmere nebi spravljale v stisko.

Večina držav se je seveda odzvala ukrepi. Najpogostejši seveda so bili socialna distanca, za razliko od fizične, ki bi bila tista, ki bi bila smiselna. Fizično distanco lahko na zelo različne načine vzdržujemo - tudi tako, da še vedno vzdržujemo stike. Zapirali so šole, vzgojne institucije, aktivnosti, ljudje so delali od doma. Posledice se poznajo že zdaj na več panogah. Prišlo je do spremembe oblike, do spremembe načina dela, sprememb v dnevni rutini in seveda do strahu pred izgubo ekonomske varnosti. In seveda raziskave predvidevajo, da dalj, kot se bo pandemija nadaljevala, večje bodo in bolj različne negativne posledice, tudi dolgoročne, na otroke in mladostnike. Predvidevamo, vemo pa ne. ž

Na kakšen način pandemija vpliva na otroke in mladostnike? Na več različnih načinov. Vsaj tele: preko staršev, preko socialne izolacije oziroma osamljenosti in tudi preko pomanjkanja aktivnosti oziroma vključenosti v šolsko okolje, ne samo preko šolanja na daljavo.

Kaj pa raziskave pravijo? Včeraj sem gledala, koliko raziskav na temo covida-19 je objavljenih v znanstveni medicinski literaturi. Tukaj boste mogoče videli, tole je rezultate, ne vem, če dobro vidite tam. 102 tisoč 154 raziskav, je iskanje pokazalo, z vseh različnih področij. Na temo duševnega zdravja pri otrocih in odraslih je bilo samo 5 tisoč 600 včeraj. Ena od raziskav je gledala, kako so se obnašale te raziskave, koliko jih je bilo na področju različnih epidemij. Največ raziskav je na področju covida-19 bilo že avgusta v bistvu lani in vse so prihajale praktično iz držav z visokim ekonomskim standardom, se pravi iz bogatejših držav, o revnejših državah vemo manj. Takole je pa izgledalo mednarodno povezovanje, to boste tudi malo težje videli, ampak prednjačijo seveda Združene države in tokrat Kitajska, Italija in Evropa in se povezujejo med sabo.

Zdaj pa, glede na to, da vemo, da preko odraslih, se pravi preko staršev, vpliva pandemija na duševno zdravje otrok, bom pokazala malo najprej, kako na duševno zdravje odraslih vpliva pandemija.

Ena od raziskav v British Medical Journal, presečna na 3 tisoč odraslih, je pokazala že v prvem valu epidemije več aksioznosti, več depresivnosti in več stresa. Še posebej so bile ogrožene mlade ženske, tiste, ki so bile posebej ogrožene, da bi zbolele ali pa za težjo obliko COVID-19. Druga raziskava na mladih odraslih, ki so jih spremljali v dveh valovih, eden pred epidemijo v januarju in eden aprila, je pokazala več osamljenosti, še posebej pri ženskah, več depresivnosti na račun osamljenosti, ne pa povečanja anksioznosti.

V Veliki Britaniji so v treh valovih spremljali odrasle, 3 tisoč odraslih, to je verjetno tudi raziskava, ki ste jo vi, gospa Kociper, citirala. Marca so jih ocenili, aprila in potem maja, se pravi po prvem valu. Ugotovili so več depresivnosti, manj anksioznosti, manj občutkov ujetosti in približno enak procent depresivnosti, bolj so bile pa ogrožene ženske, mlajši ljudje, revnejši in duševno bolni. V post-pandemični fazi, po prvi v bistvu fazi so ugotavljali nekateri porast post-stravmatske stresne motnje, porast samomorilnosti in drugih posledic na duševnem zdravju odraslih.

Zanimiva raziskava, ki bo mogoče malo več povedala o vplivu duševnega zdravja staršev na otrok, je bila izvedena v ZDA, in sicer so gledali 133 družin. Od tega je 60 % staršev poročalo o negativnem vplivu pandemije na njihovo zmožnost dela in 68 na poslabšanje finančnega stanja. Povečal se je odstotek in anksioznosti in depresije pri starših. Zelo zanimivo je bilo pa to, da so dokazali tudi vpliv oblike zajezitvenih ukrepov, in sicer mogoče v nasprotju kakor se pričakuje, da v tistih zveznih državah, kjer so bili bolj strogi zajezitveni ukrepi, so bili starši v boljšem stanju, se pravi, so imeli manj anksioznosti in manj depresije. In več anksioznosti in depresije je bilo pri tistih starših, ki so bili nezadovoljni s stanovanjsko situacijo. Ko so jih vprašali, kakšne vidite, da so vaše potrebe, ali kaj se vam zdi, da bi najbolj rabili, so starši rekli v 18-ih odstotkih, da bi potrebovali službe za duševno zdravje zase. V 11-ih odstotkih, da bi rabili več časa zase, strategije spoprijemanja in tako naprej, manj, da bi rabili gibanje.

Potem so pa gledali, kako ta pandemija preko teh staršev vpliva na njihove otroke, in so ugotovili, da je bilo več simptomov čustvenih in vedenjskih motenj pri otrocih tistih staršev, ki so imeli več simptomov anksioznosti in depresije, pri tistih starših, ki so bili bolj nezadovoljni s stanovanjsko situacijo, pri tistih, ki so imeli več otrok v družini, in pri tistih, ki so prihajali iz regij, ki so imele bolj sproščene ukrepe, ne bolj stroge.

Ko so starše vprašali, kaj se vam zdi, da bi vaši otroci najbolj rabili, je tale raziskava takole razdelila. Zgoraj levo so starši predšolskih otrok poročali, da pri otrocih najpogosteje vidijo vedenjske težave, v več kot 40 odstotkih, in pri približno 23 odstotkih, da je problem socialna izolacija. To so bili predšolski. Pri teh, ki so stari 6 do 12 let, so v skoraj tretjini otrok poročali starši o težavah z učenjem in o vedenjskih težavah. Približno pri četrtini, da so problem socialna izolacija in povečana anksioznost, malo manj depresija. Starši mladostnikov, starejših od 13 let, so pa navajali že več kot v polovici, da opažajo pri njih simptome depresije in anksioznosti - 38 % porast anksioznosti, v 55 % depresija. In ko so vprašali te iste starše, kaj pa mislite, da bi vaši otroci rabili, so tisti, ki so imeli mladostnike, na prvo mesto postavili potrebo po psihološki in psihiatrični pomoči. Tisti, ki so imeli šolske otroke, da najbolj rabijo rutino in socialne interakcije, in tisti, ki so imeli predšolske enako.

Potem je bila raziskava, ki je gledala, kakšne bi bile lahko dolgoročne posledice epidemije. To je bil v bistvu pregled študij, ki so prejšnje manjše epidemije spremljale in so gledali, kakšne so bile posledice pri tistih otrocih. In so ugotovili, da obstajajo posebej ranljive skupine otrok, ki imajo večje tveganje za več dolgoročnih posledic. To so bili tisti, ki so prihajali iz družin z revščino, tisti, ki so že imeli duševne motnje ali pa nevro-razvojne motnje, tisti, ki so bili mlajše razvojne starosti, ki so imeli slabše pogoje za šolanje, ki jih je bilo bolj strah pred okužbo, in tiste, ki so pretirano uporabljali splet. Kako pa izolacija preko osamljenost oziroma pomanjkanja šolanja in aktivnosti vpliva na mladostnike? V Avstraliji so spremljali 248 mladostnikov. Približno 14 let so bili stari, malo čez. Zajeli so jih pred epidemijo kot del ene druge raziskave in seveda potem to raziskavo nadgradili še 2 meseca po začetku online šolanja. V prvem sklopu in drugem sklopu so spremljali simptome depresivnosti, anksioznosti in zadovoljstva z življenjem, v drugem sklopu pa še zraven kako se šolajo, kakšni so odnosi z vrstniki, v družini, koliko so socialno povezani, koliko so izpostavljeni medijem, kakšen stres povezan s covid doživljajo in koliko upoštevajo vladne omejitve. Pokazalo se je, še posebej pri dekletih, da opažajo porast depresivnosti in anksioznosti in manj zadovoljstva z življenjem. Večje tveganje so imeli tisti, ki so imeli več skrbi povezanih z okužbo, več težav pri online učenju in več konfliktov s starši. Manjše tveganje so imeli pa tisti, ki so bolj upoštevali navodila v karanteni in ki so imeli večji občutek socialne povezanosti kljub epidemiji. Ko so mladostnike vprašali, kaj vas najbolj skrbi ali kaj vas najbolj v stisko spravlja v zvezi z pandemijo, so na prvo mesto postavili to, da ne morejo videti prijateljev. Se pravi, to so bili 14 let in še malo. Takoj za tem so bile pa skrbi pred tem, da bo prijatelj ali pa en družinski član oziroma nekdo, ki jim je blizu, zbolel, hudo zbolel ali pa umrl zaradi okužbe s covidom. Se pravi, vse ostalo je bilo za tem.

Tisto, kar lahko zdaj rečemo o posledicah te pandemije na duševno zdravje otrok, je to, da je raziskav premalo. Vseh raziskav o posledicah na duševno zdravje otrok ali pa odraslih, če primerjamo več različnih pandemij, ki so bile. Pri eboli tale graf, recimo, kaže, tele pikice, ki vidite, je, v odvisnosti od časa, število raziskav, ki v bistvu ocenjujejo posledice ali pa ki se ukvarjajo s to pandemijo. Modre pikice so vse druge medicinske raziskave, oranžne pikice, tukaj je samo ena, o posledicah na duševno zdravje. Se pravi pri eboli jih je bilo toliko malo. Če pogledamo gripo, koliko je bilo drugih raziskav in koliko malo je raziskav konkretnih o posledicah na duševno zdravje. Pri covidu je majčkeno več, ampak še vedno neprimerljivo manj v primerjavi z vsemi ostalimi znanstvenimi raziskavami o vplivu in posledicah covida.

Ena stvar, na katero bi rada opozorila glede na to, kaj se zadnje čas v medijih in v javnosti poroča. Da moramo biti zelo previdni, na kakšen način govorimo v javnosti o samomoru. Način poročanja o samomoru v medijih namreč lahko vpliva na stopnjo samomora v skupnosti, to je neskončno število raziskav že potrdilo. Senzacionalistično poročanje poveča tveganje za samomor. Še posebej so ogroženi ranljivi posamezniki, tisti, ki že imajo težave v duševnem zdravju, ki že razmišljajo o samomoru, in mladostniki. Zato svetovna združenja, vsa, ki se s samomorom ukvarjajo, priporočajo previdnost pri načinu govora, poročanja o tem, in objavljajo smernice, kako o tem govoriti.

Zdaj pa v osnovni moramo najprej vedeti ali je to res, da je več samomorilnosti zaradi epidemije covida-19. Zdajle januarja je bil objavljen en članek v Pediatric News, ki se točno o tem sprašuje, kaj govorijo naslovi medijev in kaj podatki kažejo o samomorilnosti kot posledicah covida-19. Zaenkrat podatki ne kažejo tega. Ne vemo ali bodo kdaj kasneje kazali, ampak ta trenutek ne. Lahko pogledamo, kakšne so številke pri nas. Na enoti za intenzivno otroško in adolescentno psihiatrijo sprejmemo 280 otrok s težavami v duševnem zdravju na leto, več kot dve tretjini jih je samomorilnih. Nekateri imajo tudi druge hude duševne motnje. Če pogledamo primerjavo, v enakem obdobju v letu 2019, se pravi, od marca do decembra je bilo v letu 2019 hospitaliziranih 219 otrok, v letu 2020, se pravi v času epidemije, pa 218. Ni razlike. Če gledamo, kako so bile po mesecih hospitalizacije, mogoče se bo tole malo bolje videlo. Modri stolpci so od marca naprej, ko smo odprli oddelek, število hospitaliziranih pacientov vsak mesec, se pravi v letu 2019. Rdeči stolpci so pa v letu 2020. Tisto, kar se vidi tukaj mogoče, na kar bi rada opozorila, da je že v letu 2019, eno leto pred epidemijo, in tudi v prejšnjih letih se je kazalo, da je bilo vedno več hospitalizacij pred zaključki ocenjevalnih obdobij, se pravi april, maj, junij vsako šolsko leto, in pred zaključkom prvega ocenjevalnega obdobja – december, januar, februar. Vsako leto opažamo vsi pedopsihiatrični oddelki ta trend. Kaj se je pa zgodilo v času epidemije? Od marca do maja je bila v letu 2020 karantena. Tisto, kar smo pri naših hospitalizacijah opazili, je bilo, da se je zmanjšalo število hospitaliziranih pacientov, manj potrebe je bilo. Ko se je šola že spet odprla, so se hospitalizacije povečale. Med počitnicami jih je bilo spet manj, kot vsako leto, ko se je šola septembra in oktobra odprla, je bilo spet malo več hospitalizacij. Ko je bila spet karantena novembra in decembra, je bilo približno podobno kot lani.

Tako, da na podlagi hospitalizacij ne moremo reči, da je več poskusov samomora, da je več samomorov ali pa da je več hospitaliziranih mladostnikov zaradi težav v duševnem zdravju. Pa govorim o največjem pedopsihiatričnem oddelku v Sloveniji. Podobno statistiko imajo tudi v Mariboru.

Mi imamo tudi 24-urno urgentno pedopsihiatrično ambulanto, ki je začela delovati 14. marca 2019 in deluje pač vsak dan kljub temu, da je plačano samo 8 ur med tednom. Kaj smo tukaj gledali? Mi imamo okrog 500 ali malo več kot 500 pregledov na leto, poleg tistih, ki so še hospitalizirani v tej ambulanti. In zelo podoben trend že spet, se pravi povečanje potrebe po pregledih, po navadi pred zaključki ocenjevalnih obdobij, manj potrebe po pregledih v poletnih počitnicah. Tisto, kar smo videli, oranžni stolpci so leto 2020, sivi stolpci so leto 2019, podatkov za januar in februar 2019 nimam zaradi tega, ker ambulanta še ni delovala, vidimo v obdobju, ko je bila karantena velik upad potrebe po psihiatrničnih pregledih tako spomladi kot tudi v bistvu od oktobra naprej. Kaj bo zdaj, ne vemo. Se pravi, 17 % manj pregledov smo imeli v obdobju epidemije kot v primerljivem obdobju lani.

Podobno poročajo tudi druge zahodne države. NE ugotavljajo povečanja, v eni raziskavi is Massachusettsa, ZDA, raziskavi iz Victorie v Avstraliji, v raziskavi iz Velike Britanije, Japonska, Norveška poročata o upadu samomorilnosti v zgodnjem obdobju epidemije. Dolgoročnih podatkov in drugega vala še nimamo. Nejasni so podatki v revnejših državah. Nekatere poročajo o porastu, nekatere poročajo o upadu samomorilnosti. Dolgoročnih podatkov nima zaenkrat še nobena država, žal.

Kaj pa kljub temu predlagajo glede na to, kako poznamo, da se bodo trendi samomorilnosti obnašali, iz drugih podobnih dogodkov? Da moramo kljub vsemu ostati pozorni na dejavnike tveganja, da moramo biti še posebej pozorni na rizične skupine, na tiste, ki prihajajo iz revnejšega okolja, ki imajo že duševne motnje, ki imajo neurejene družinske razmere, na družine, v katerih je družinsko nasilje, na otroke, ki so šolsko neuspešni. Da morajo biti službe za duševno zdravje pripravljene. Prva linija priprave so svetovalne službe v osnovnih šolah in v srednjih šolah, to so službe, ki jih je včasih imela Slovenija dobro razživite. Da moramo pričakovati, da bo poslabšanje socialnih razmer vplivalo na povečanje tveganja za samomorilnost. Po ekonomski krizi v letu 2008 je v 54-ih državah, kjer so to spremljali, porastu količnik samomora. In še enkrat bi poudarila, da moramo paziti na kakšen način v medijih o tem poročamo, da morate ljudje, ki javno nastopate, paziti, na kakšen način o tem govorite. Moramo promovirati duševno zdravje, moramo opozarjati, kje si ljudje lahko poiščejo pomoč, poročati optimistično, vidite stvari, ki so dobre, ki so pozitivne. Pa seveda lahko govoriti tudi o tistem, kar ni dobro, saj to je vaše delo, ampak paziti na kakšen način. Poročati o upanju, izogibati alarmantnim naslovnicam. Predvsem pa ne uporabljati duševnega zdravja ali pa duševnega zdravja otrok in mladostnikov za neke politične interese, ker je škoda lahko res velika.

Zdaj, v zaključku mogoče, da verjetno je in bo vpliv teh sprememb na duševno zdravje otrok in mladostnikov. Zaenkrat še ne vemo kakšen. Poskusov samomora zagotovo še ni bilo več. Lahko pa, da jih bo. Na to moramo biti pripravljeni. Problem je v tem, da že pred epidemijo naše službe niso bile. In tisto, kar mene osebno skrbi, je to, da po vsem tem, kar se zdaj v medijih dogaja, da bomo res videli povečano število poskusov samomora. Moramo vedeti, da je bilo tudi nekaj pozitivnih sprememb te pandemije. Izboljšali smo dostopnost naših služb za tiste otroke in mladostnike, ki prej niso mogli do nas priti. Telezdravje ali pa mogoče telešolstvo je naredilo v enem letu ogromen napredek. Nekatere družine ali pa nekateri otroci bodo v resnici izšli iz te izkušnje močnejši, ne pa seveda vsi. In seveda vsi upamo, da bo cepivo čim hitreje in čim bolje delalo.

Tako, da hvala lepa.