Hvala za besedo, predsedujoči.

Uvodoma bi rad naredil poanto okoli deklaracije v celoti, nato bom prešel na posamezna področja, ki zadevajo aktualni Odbor za finance.

Torej splošno o deklaraciji, o usmeritvah, kako bo Slovenija ravnala znotraj institucije Evropske unije. Morda je najboljše, bolje povzema formalistični argument. Pretekla deklaracija o tem, kaj bo Slovenija počela zgolj v letu in pol, je obsegala 102 strani, še ena deklaracija pred tem prav tako za razdobje leto in pol je obsegala 82 strani. Aktualna se sprejema za štiri leta in obsega piškavih 15 strani. Od tega je ena stran naslova, druga stran je dopis s podatki o tem, kateri vladni predstavniki bodo sodelovali na razpravah v Državnem zboru, potem je tu še tretja stran, ki je vladna obrazložitev deklaracije, na koncu za samo vsebino ostane 12 strani. Iz teh 12 strani, ki naj pokrijejo razdobje štirih let, seveda ni jasno čisto nič. Ker tudi ne more biti. Evropska unija je zelo kompleksen sistem institucij. Na 12 straneh se lahko povzame kvečjemu kakšen razširjen načelen uvod, kaj šele neke konkretnejše usmeritve, kako se bomo obnašali.

V preteklosti so vsebinsko te deklaracije, ne glede na to, koliko so bile obsežne, izkazovale zunanjepolitično neambicioznost, bolj ali manj so odražale dejstva, da je Slovenija znotraj Evropske unije periferna država, podrejena država, in da slovenski politični vrh ni sposoben misliti mimo tega in zgolj prikimavati diktatu centralnih držav Evropske unije. To so jedrne, velike države, v prvi vrsti tu zagotovo lahko pozicionirajo, pozicioniramo Nemčijo. No, aktualna deklaracija je šla še en korak naprej, in niti ne skriva, da je karkoli drugega kot farsa. Njena vsebina, če jih sploh lahko rečemo vsebina, tistih borih 12 strani, je farsa. In zato je lahko farsa tudi, zato je lahko samo farsa tudi obravnava in procedura, skozi katero gre ta deklaracija, ker je zreducirana na postopek. Zelo težko se na podlagi teh ubogih 12 strani pogovarjamo kakorkoli resno o vsebini. Vlada je vložila nek papir, delovna telesa so o njem razpravljala oziroma aktualna razprava še teče, morda je kakšna še predvidena, in na koncu bo parlamentarna večina ta papir izglasovala. In to je vse, kar od te resolucije imamo.

Postopek, formalističen postopek, ki naj legitimira dejstvo, da imamo pred seboj bianco menico za vlado, da v institucijah Evropske unije počne, karkoli hoče. To je dovolj nevarno že pri aktualni vladi in za eno leto, kot ji še manjka do izpolnitve tega mandata, ampak ta deklaracija ni pisana samo do zaključka tega mandata. Pisana je za razdobje štirih let, se pravi je to bianco menica tudi za kakršno koli sledečo vlado, ki na podlagi te deklaracije, ponavljam, lahko počne glih karkoli hoče, lahko navsezadnje počne tudi nič. Bolj verjetno pa je, da bo ravnanje znotraj institucije Evropske unije še posebej v enem letu, ki je pred nami, prilagojeno partikularnim interesom članov vlade oziroma kapitalističnih prijateljev, ki to vlado obdajajo.

In ko bomo glasovali o tej deklaraciji, v Levici bomo prispevali glas proti, ampak za razliko od preteklih glasovanj, kjer tudi nismo bili nad deklaracijami navdušeni, ne nasprotujemo toliko zgrešenim politikam, kot so jo povzemale prejšnje deklaracije, ampak glasujemo proti temu, da bo vlada Janeza Janše v institucijah Evropske unije počela, karkoli se ji zahoče in kar se ji zdi.

Torej, kot rečeno, o konkretni vsebini te deklaracije je zelo težko zares govoriti, ampak tudi na najsplošnejši ravni zasledimo določene smernice, ki gredo v napačno smer, oziroma smernice, ki na papirju celo izgledajo lepo in grejo tja, kamor morajo iti, pa jim žal realno praksa vlade Janeza Janše ne ustreza. Strnil bi te smernice v tri točke svoje polemike.

Začel bom pri vprašanju prehodov transporta na železnice in vprašanju alternativnih pogonskih goriv. Takole pravi vlada v deklaraciji, da se bo zavzemala, citiram, »za prenos večine tovornega prevoza na železnice ter zagotavljanje zadostne oskrbe s trajnostnimi alternativnimi pogonskimi gorivi«. Konec citata. To je ena takih smernic, ki sicer kažejo v pravo smer, žal ena redkih smernic, ki kaže v pravo smer, ampak ne preživi srečanja z realnostjo. Problem je, ker v deklaracijo vlada piše eno, v praksi pa počne nekaj popolnoma drugega. Naj konkretiziram. Vlada je pred kratkim pripravila načrt za okrevanje in odpornost, ki naj bi določil porabo petih milijard evrov evropskih sredstev za naslednjih šest let. Znotraj teh petih milijard je predvidela več kot devetsto milijonov evrov, se pravi skoraj eno milijardo, skoraj petino tega načrta, za investicije v asfalt. To je popolnoma v nasprotju s kakršnim koli spodbujanjem prehoda prometa v železnice. Investicije v asfalt hranijo same sebe, investicije v asfalt spodbujajo predvsem cestni promet. In cestni promet je eden največjih virov toplogrednih plinov pri nas.

Pa bo kdo pohitel pa dejal, ja pa, saj, ne bomo investirali samo v asfalt, gradili bomo tudi železnice. Številke pravijo, da bomo železnice gradili v trikrat manjšem obsegu. Če je za ceste namenjenih devetsto, debelih devetsto milijonov evrov, se pravi skoraj milijarda, je za železnice namenjenih manj kot tristo milijonov evrov. Nedavno nazaj, kolegi in kolegice, če se spomnite, je poleg vseh teh številk, ki odražajo čisto napačne prioritete, vlada sprejela tudi, oziroma njena koalicijska večina v Državnem zboru, sprejela tudi Zakon o davku na motorna vozila, s čimer je porezala davek na luksuzna vozila in določanje davčne osnove zgradila na način, da v osnovi največje davčne odpustke pokoristijo lastniki najdražjih osebnih vozil. To so hkrati tudi vozila, ki so praviloma najtežja, najbolj požrešna in okoljsko najbolj škodljiva.

Če bi vlada dejansko želela prehod na železnice in alternativna pogonska goriva, potem bi te številke v skladu, o katerem govorim, obrnila na glavo. Ne bi spodbujala milijardnih investicij v asfalt, ne bi spodbujala nabave okoljsko škodljivih osebnih vozil s prekomernimi toplogrednimi izpusti, ampak bi vlekla železniške tire in prenovila vozni park slovenskih železnic. Iz vsega tega naj torej predstavnikom vlade na današnji seji zastavim sledeče vprašanje. Kako nameravate z zanemarjanjem investicij v železnice, sočasnimi milijardnimi investicijami v asfalt in beton, kronanimi še z davčnimi odpustki za nakupe okoljsko potratnih luksuznih vozil, priti do cilja, citiram, »prenosa večine tovornega prometa na železnice«, kot ste ga zapisali v tej deklaraciji?

Če se prav spomnim ene izmed preteklih sej na temo slovenskih železnic, povezana z ambicijami vlade po privatizaciji slovenskih železnic, tovornega prometa, najbolj rentabilnega dela slovenskih železnic, smo na tisti seji, navajam po spominu, slišali, da tovorni promet na železnicah, če želi biti konkurenčen, potrebuje eno milijardno, pa okolje eno milijardno injekcijo v prenovo in posodobitev voznih sredstev. Če ob tej milijardi, ki jo potrebujemo že za vagone in lokomotive, o infrastrukturi niti ne začnem. Tiri pri nas so dotrajani. Nadgradnje teh tirov, elektrika in tako naprej, so dotrajani. Imamo gorenjsko železnico, gre tudi čez Škofjo Loko, na nekaterih odsekih zaradi neprilagojenosti in neposodobljenosti te proge vlaki ne morejo dosegati hitrosti, večjih od 50 km/h. Že Hans Christian Andersen je 200 let, skoraj dve stoletji nazaj pisal o tem, kako ga je parna lokomotiva peljala 40 km/h, kako je čudovito čuhopuhala in kako je brzela. V 21. stoletju, leta 2021 gorenjska železniška proga, odseki, pri katerih vlaki ne morejo presegati 50 km/h. Pa je proga silno obremenjena, potrebovali bi drugi tir, vi pa greste z 90 milijoni za ceste, 900 milijoni evri za ceste in slabimi 300 milijoni evrov za železnice. Se pravi, in vozni park in gola infrastruktura globoko podhranjena. Torej moje vprašanje, kot sem ga navedel, stoji.

Druga točka je še en konstitutiven blok razvojnega preboja, to je vprašanje raziskav in izobraževanja. Tu vlada navaja, da se bo zavzemala, citiram, »spremembo razvojnega modela evropskega raziskovalnega prostora v smeri večje uporabnosti«. Konec citata.