Najlepša hvala za besedo, predsednica.

Lep pozdrav v mojem imenu vsem poslankam in poslancem!

Z veliko odgovornostjo danes prihajam v Državni zbor in najprej naj povem, da bi bil precej raje v ambulanti, vendar verjamem, da lahko tukaj naredim bistveno več za ljudi, zato vseeno glede na izziv, ki ga predstavlja pozicija odločitev, da probam iz razloga stroke in vsega, kar sem v zadnjih 15-ih letih spoznal v zdravstvu tudi skupaj z vami implementirati in začrtat pot slovenskemu zdravstvu v prihodnost.

Mene ste že skozi moje direktorovanje v dveh slovenskih bolnišnicah verjetno poznate. Medicinsko fakulteto sem zaključil leta 2004 v Ljubljani. Leta 2010 sem specializiral iz interne medicine, leta 2013 postal predstojnik internega oddelka, dobro leto kasneje pa direktor splošne bolnišnice Jesenice. Na Jesenicah smo se soočili z težko finančno situacijo in skupaj s stroko postavili bolnišnico na pravo pot, hkrati pa seveda, kot da sedaj po mojem vedenju edini v Evropi takrat s podporo tedanje premierke tudi edini v vojaški bolnišnici izpeljali ves program urgentne medicine na Gorenjskem in hkrati postavili nov urgentni center, ki je temelj delovanja današnje urgentne službe na Gorenjskem. Leta 2019 sem se nato odločil, da iz podobnih razlogov pristopim k direkzorovanju v Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani, v naši osrednji slovenski bolnišnici, v hramu medicinske stroke, v hramu stroke zdravstvene nege in tudi ostalih zdravstvenih strok. V tem letu in pol v kliničnem centru sem spoznal izredne strokovnjake in lahko smo veseli, da jih imamo, kajti samo z njimi smo zmogli izziv zadnjih mesecev oziroma zadnjega leta.

Seveda pa vedno sem sledil izzivom in se na koncu odločil, da pridem tukaj pred vas in probam predstaviti, kot kandidat za ministra tudi nekaj, kar nam bo dalo, sicer v letu in pol, ki ga imamo pred sabo, v kolikor bodo stvari šle tako kot morajo, stvari na zdravstvenem področju začrtati na način, ki bo srednje in dolgoročno vzdržen. Verjetno prihajam v enem najtežjih trenutkov za zdravstvo, kajti za nami so težka leta poslovanja bolnišnic. Potem manjka vlaganje v kadre in pa infrastrukturo, po drugi strani pa epidemija, ki narekuje neke vrste delovanje izrednih razmer in hkrati je treba gledati naprej in načrtovati kaj oziroma kako ublažiti posledice, ki jih epidemija prinaša in kako bomo zmogli na dolgi rok zdržati ta pritisk oziroma vsem državljanom in državljankam zagotoviti dostopnost do zdravstva oziroma vzdržne čakalne vrste in na primeren način, se pravi s kakovostno, varno in primerno zdravstveno obravnavo v pravem času, / nerazumljivo/ v zdravstvu je tudi, da seveda zdravstveno oskrbo dobiš takrat, ko jo rabiš. Prvo seveda na čemur mora temeljiti naše zdravstvo je močno primarno zdravstvo. Zato je še naprej potrebno krepiti zdravstvene domove, hkrati pa seveda tudi vse programe, ki jih imajo. Zdaj, se pravi, predvsem tukaj govorimo o preventivi, ki mora biti široko dostopna vsem in zagotavljati celostno obravnavo s tega vidika.

Naš glavni problem v zdravstvu, pred seveda epidemijo, ampak vztraja tudi danes, ko imamo epidemijo, je zagotovo starajoča se populacija in pa življenjski slog. Posledično seveda pri potrebah v zdravstvu oziroma boleznih, ki prednjačijo v zdravstvu, tukaj izstopajo srčno-žilne bolezni, se pravi srčna kap, koronarna bolezen, perfierna arterijska bolezen, možganska kap in pa seveda rak. To sta dva glavna zdravstvena problema ali pa največja, ne bom rekel, da sta glavna, ta trenutek največja problema, s katerimi se moramo soočiti. Seveda, če hočemo vse to doseči, moramo krepiti preventivne programe, potem nadgrajevati in pa izvajati dodatne ukrepe na področju promocije zdravja. V zdravstvenih domovih pa prav gotovo krepiti referenčne ambulante in pa centre zdravja. Seveda vse to ne bo prineslo rezultatov oziroma mora biti med temi glavni cilj opolnomočenje našega državljana, da bo se zavedal, kaj in kako se mora vesti, da čim več pripomore k svojem zdravju. V Sloveniji po podatkih Evropske unije seveda izstopa vezano na zdravje nezdrava leta življenja pri starejših od 65 let, in tukaj imamo izziv. Predvsem tukaj govorimo o zmanjšani gibalni sposobnosti oziroma gibalni oviranosti in preventiva na tem področju bo še toliko bolj pomembna.

Kar se tiče optimizacije zdravstvenega varstva je na primarnem nivoju potrebno vzpostaviti krepitev, nekje pa celo vzpostavitev, komunikacijskih kanalov med nivoji zdravstva. Številni pacienti z napotnicami brzijo od specialista do specialista predvsem iz nekih administrativnih razlogov. In tukaj verjamem, da se na podlagi tudi sodobnih tehnologij in povezav med strokovnjaki na različnih nivojih da pomembno izboljšati delovanje in zdravstva in zadovoljstvo pacientov. Seveda bo ob pomanjkanju zdravstvenega kadra, pomanjkanju zadostne in ustrezne infrastrukture, ključna integrirana zdravstvena oskrba na vseh nivojih. Tukaj bo zagotovo na prvem mestu integrirana zdravstvena oskrba geriatričnega pacienta, se pravi tako uvedba tega v terciarni center, klinični center, kot tudi na sekundarni nivo in primarni nivo. Tisto, kar smo že poskušali in zelo daleč tudi uresničili na podlagi nacionalne strategije, v gorenjski regiji je bila tudi, se pravi integrirana zdravstvena oskrba paliativnega pacienta. Tu je treba do neke vrste dosežke in vzpostavitev tega programa na Gorenjskem prenesti v vse regije in pa na vse nivoje. Predvsem mora tukaj dolgoročno to vodenje prevzeti primarni nivo, se pravi moramo opolnomočiti primarjenju z ustreznim znanjem in pa krepitvijo patronažne službe. Izziv bi bil seveda tudi ob tako kot sem rekel pomanjkanju kadra recimo na področju zdravstvene nege in pa na področju zdravništva tudi bolnišnica na domu za kronične paciente s kronično parenteralno terapijo in v sklopu seveda tudi Zakona o dolgotrajni oskrbi tudi razmislek o temu kaj lahko naredimo v socialno varstvenih zavodih z vidika tega, da za vsako ceno vedno vozimo starejše ljudi v bolnišnico na krajše terapije, kajti imamo usposobljen kader v domovih starejših občanov in marsikomu bi lahko prihranili pot in ga primerno obravnavali in oskrbeli na lokaciji. Kar se tiče organizacije nujne medicinske pomoči je seveda treba nadaljevati s postavitvijo urgentnih centrov nenazadnje smo pred oziroma ob koncu lanskega leta tudi statutarno umestili urgentni center Kliničnega centra Ljubljana v status kliničnega centra in na ta način še zadnji urgentni center postavili na zemljevid slovenskih urgentnih centrov hkrati pa nas je epidemija spodbudila k temu, da smo pospešeno poskusili in nekako do določene mere že vzpostavili tudi dispečerski center za celo Slovenijo. Nikakor pa seveda o nujni medicinski pomoči na nivoju države ni mogoč govoriti tudi z vključevanjem helikopterskega reševanja, ki bo ravno tako pomemben del zakonodaje, ki se nanaša na Upravo Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ko govorimo o optimizaciji zdravstva ne smemo pozabiti na naše laboratorije. Mi imamo izredno razdrobljen sistem laboratorijev biokemičnih po zdravstvenih domovih, kjer nekatere le z težavo izpolnjujejo kadrovske in tudi vse ostale normative za ustrezno izvajanje preiskav hkrati bo potreben tudi razmislek, ki nam ga je navrgla epidemija v smeri presejalnih mikrobioloških laboratorijev na določenih področjih kot so morda splošne bolnišnice.

Kar se tiče primarnega nivoja pa preventive ne smemo v fazi epidemije pozabiti na to, da je kot prepoznan kot najučinkovitejši javno zdravstveni ukrep za zajezitev nalezljivih bolezni cepljenje. Seveda je na predstavnikih Ministrstva za zdravje, da zagotovijo ustrezno količino cepiv, da ustrezno spromovirajo cepljenje in da na ta način zagotovimo čim širše čim bolj bom rekel normalno delovanje naše družbe. Kar se tiče optimizacije zdravstva smo, zaradi krize, v kateri živimo ali pa bomo izpostavljeni tudi potrebam po temu, da krepimo predvsem ali pa nadgradimo področje duševnega zdravja. Vsi poznamo posttravmatski sindrom na srečo že več desetletij nismo bili v pravi vojaški ali katerikoli drugi krizi, zato smo ta del skoraj pozabili oziroma nekako ga nimamo več kot neko redno zdravstveno problematiko. In tukaj bo na področju psihiatrije potrebno dodatno okrepiti ta prizadevanja in tudi verjetno narediti izhodno strategijo na tem področju. Seveda na področju psihiatrije je potrebno krepiti bolnišnično psihiatrično zmogljivost v okviru enodnevnih bolnišnic in vzpostavljanje, to pa je vezano na staranje prebivalstva gerontopsihiatrične oddelke, to je nekaj česar ne bomo mogli tudi ko govorimo o Zakonu dolgotrajni oskrbi. Pomembno pri optimizaciji zdravstvenega varstva pa je, da koristimo tehnologije, ki so nam dostopne in v času epidemije se je izkazalo, da je lahko telemedicina pomembno orodje za obravnavo pacientov, seveda je treba postaviti standarde, treba je vzpostaviti stroškovnike, načine delovanja. Po drugi strani pa je telemedicina lahko tudi podlaga za neko centralizirano izvajanje ločenih služb kot je na primer slikovna rentgenološka diagnostika in podobno. Seveda pa ko govorimo o telemedicini je del tega tudi tisto kar sem že prej poudaril, da ta danes omogoča pomembne kanale za komuniciranje med strokovnjaki in različnih nivojih zdravstva in med različnimi sistemi in na ta način izboljša samo upravljanje zdravstva in izboljša obravnavo pacientov. Ko govorimo o dolgotrajni oskrbi se bo nemogoče izogniti ločitvi med negovalnimi bolnišnicami, gerontopsihiatričnimi oddelki in pa socialnovarstvenimi zavodi v obsegu kot si ga želimo oziroma kot je bil nekdaj zasnovan. Dejstvo je, da iz razloga slabše ali pa prepočasnega odzivanja na spremembe v prebivalstvo smo prišli do situaciji, da nekoč namenjeni socialnovarstveni zavodi za domovanje starejših so se v pomembnem procentu, v kritičnem procentu prelevili v neke vrste negovalne bolnišnice v standardih, ki pa temu ne odgovarjajo. Zato je treba tukaj čisto na novo zasnovati mrežo in koncept tega. Za primer naj povem, da smo leta mislim, da 2003 imeli 300 tisoč starejših od 65 let in smo hospitalizirali 85 tisoč starejših od 65 let v slovenskih bolnišnicah, hkrati je to pomenilo, da smo hospitalizirali na 25 prebivalcev v Sloveniji enega starejšega od 65 let. Leta 2010 je bilo v Sloveniji 338 tisoč starejših od 65 let in leta 2015 mislim, da 379 tisoč in danes mislim, da jih je 419 tisoč. Leta 2015 smo ob 379 tisoč starejših od 65 let hospitalizirali 111 tisoč starejših od 65 let. Ko govorimo o hospitalizacijah starejših moramo povedati, da v zadnjih desetih letih je število hospitaliziranih starih med 70 in 79 let padlo za cca 5 %, se je pa za 50 % povečalo število hospitaliziranih starejših od 80 oziroma od 85 let ob enakem številu hospitaliziranih. Še vedno smo pa na slovenskem nivoju hospitalizirali nekje 350 tisoč vseh. Povprečna ležalna doba v slovenski bolnišnici je 7 dni in je primerljiva z Evropo, imamo pa seveda na nivoju bolnišnic, manjše število bolnišničnih postelj, ampak kljub temu imamo slabše zasedanje, kot pa imajo to v tujini. Seveda, od pomembne tujine, s katero se primerjamo, nas loči učinkovit delujoč primarni nivo in verjetno ta razlika izhaja iz tega, je pa res da, ko govorimo o potrebah starejših, je seveda ta starajoča se populacija, za katero sem navedel, da se v bistveno večjem številu v zadnjih desetih letih, potrebuje hospitalizacijo, pomeni popolnoma drugačen nivo oskrbe v bolnišnicah. Se pravi, skladno s tem je potrebno spremenit standard nege, zdravstvene nege, kajti terja ta starejši bolnik, ki je bolj bolan, ima več spremljajočih bolezni in je slabše pokreten, praviloma, seveda, dodatno oskrbo in pa tudi, zdravstvene nege, in pa tudi znanje medicinske stroke. Seveda številni, kljub temu, da so uspešno zdravljeni, potem svojega življenja ne morejo več nadaljevat v svojem okolju, temveč morajo bit premeščeni v drugo institucionalno ali kakšno drugačno varstvo in tukaj bo ta izziv.

Kar se tiče optimizacije delovanja zdravstva, je zagotovo tudi izziv, ko govorimo o bolnišnicah, združevanje bolnišnic, združevanje uprav in pa specializacija bolnišnic. To je nekaj, o kateremu smo se že večkrat v preteklosti pogovarjal, pa nikoli uspeli naredit pomembnega koraka. Ko govorimo o vodenju, predvsem bolnišnic, o katerem smo predvsem zadnja leta poslušal, kako bolj ali manj neuspešna so poslovodstva, je seveda treba opozorit, da je treba tem poslovodstvom dat tudi ustrezna orodja za upravljanje. V obravnavi mislim da je, Zakon o javnem naročanju 3B. Mislim, da tudi tukaj bomo podal ustrezne pobude in pripomb, da opolnomočimo vodstva zavodov, da bodo lahko uspešneje delovali pri zagotavljanju ustrezne opreme, zdravil in pa seveda, da bodo tudi lahko dostopal, na trgih, do ustreznih cen.

En od izzivov, ko govorimo o vodenju in upravljanju, je seveda vprašanje, ali smo z obliko zavoda dosegli tisti maksimum, ki smo ga lahko pri upravljanju bolnišnic in ali je morda na mestu razmislek o storitvi nekega novega statusa, ki bo omogočal poslovodstvom uspešnejše, boljše in pa kakovostnejše upravljanje. Tako da, to je vprašanje naše volje. Ja, ali si to želimo in pa, kaj si želimo, kajne.

Ko govorimo o uspešnosti slovenskega zdravstva, je seveda nujno potrebna digitalizacija tega. To je rak rana in dejstvo je, da rabimo nadgradnjo elektronskega zdravstvenega kartona, na vseh nivojih in pa povezljivost teh različnih informacijskih sistemov, ki jih danes imamo v enotni platformi, na podlagi katerih bo lahko minister, kdorkoli, ki mora, priti do določenih podatkov, seveda imel na razpolago ustrezne podatke. Danes še vedno, med bolnišnicami, do Ministrstva za zdravje in tudi do ostalih inštitucij, delimo podatke s pomočjo Excelovih tabel. Vsi vemo, da je to preteklost in da moramo nadgradit omenjeno, je pa res, da bolj verjamem v povezovalno platformo vseh teh sistemov, kot pa v enoten informacijski sistem, celotnega zdravstva. To iz več razlogov, zagotovo pa tudi iz razloga puščanja konkurenčnosti med provajderji IT sistemov, ki pa morajo imeti neke standarde, po moje je neprimerno, da so to neka garažna podjetja.

Kar se tiče informatike, je treba razmisliti tudi o prenovi Zakona o zbirkah podatkov, kajti na mestu je, da bi se določil kot upravljavec osebnih podatkov Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki mora skrbeti in obdelovati vse naše podatke ter podajati predloge in rešitve za nadaljnje ukrepe na področju zdravstva in tudi na drugih področjih. Tudi eZdravje danes ni povezano z ostalimi IT sistemi v državi, in to na področju zdravstva povzroča precej administrativnega dela. Na primer, samo pregled v določenem IT sistemu neke bolnišnice oziroma izbris tistih, ki so umrli. To je treba vse ročno, na podlagi izpisov in seznamov, ampak verjamem, da se v ozadju na področju države da vzpostaviti varne sisteme, ki bodo omogočali tudi take avtomatizirane procese.

Kar se kadrov tiče. Imamo ene najbolj usposobljenih strokovnjakov na vseh področjih na svetu; to je dokazala ta epidemija, v to sem prepričan in na tem moramo vztrajati. Je pa res, da smo z dvigovanjem standardov prišli po eni strani zaradi tega do nastalega manka kadra, predvsem na področju zdravstvene nege, medtem ko na področju medicine oziroma zdravnikov še nikoli nismo ujeli zadostnega števila, čeprav gredo številke v zadnjih letih v pravo smer. Po drugi strani pa je treba zaustaviti trend odhodov, predvsem medicinskih sester, z delovišč – to vam povem s terena -, z delovišč, ki se izvajajo 24/7 oziroma 365 dni na leto. Se pravi, delovišča, kjer je predvsem neprekinjeno zdravstveno varstvo, je odhajanje s teh delovišč ob vsaki priložnosti, ki se ne pojavi. In po kuloarjih sem že tudi slišal šale, da bo na železnici ali pa v kakšni železarni kmalu več zdravstvenih tehnikov kot pa kakšnih drugih, se pravi, tistih, ki pokrivajo to stroko. Seveda, ko govorimo o kadrih, kadre je treba načrtovati na podlagi potreb, ki jih imamo v zdravstvu. Za to moramo imeti jasne projekcije in strategijo in ni važno, ali je minister Poklukar ali kdorkoli drug, mora neki jasni strategiji potreb prebivalstva slediti vse ostalo. Kadar pride do kakšnih kritičnih situacij, ko morda potrebujemo dodaten kader hitreje, kot nam ga lahko zagotovi sistem. Kajti vemo, od zdravnika, da dobimo specialista, traja od srednje šole naprej, najprej šest let medicinska fakulteta, potem pa še šest let specializacija, za medicinsko sestro štiri leta srednje šole, tri leta potem še visoke šole. Tako iz tega razloga je verjetno poenostaviti določene postopke, seveda z ustreznimi varovalkami, za enostavnejšo zaposlitev zdravstvenega kadra v določenih primerih in pogojih iz tujine.

Določeni sindikati si prizadevajo ali pa razmišljajo, da bodo pomembno pri kadru odigrale plače. Seveda bodo plače, ampak plače bodo potem, ko bomo zagotovili ustrezne delovne pogoje, potem ko bomo omogočili karierni in strokovni razvoj, bodo pomembne tudi plače. Jaz verjamem, da imamo lahko različne variante o tem, kakšne bi morale biti, ampak verjamem, da mora biti širši konsenz celotnega zdravstva, ne samo ene od smeri, kakšna bo naša končna odločitev oziroma rešitev.

Kar se tiče javnega in zasebnega zdravstva so stvari jasne. Javno zdravstvo oziroma javne zdravstvene službe morajo biti jasno razmejene od zasebne zdravstvene dejavnost in tako kot na primarnem nivoju je verjetno tudi koncesionarje na sekundarnem nivoju potrebno vključiti v NZV se pravi v neprekinjeno zdravstveno varstvo. Kar se tiče kakovosti in varnosti izvajanja zdravstvene dejavnosti pa je seveda že leta se vrtimo okoli vprašanja Agencije za kakovost in mislim, da mora biti tam še eden od prioritet Ministrstva za zdravje. Potem, posodobitev nabora kazalnikov in seveda čim bolj promptno objavljanje teh kazalnikov tudi javno. V zdravstvu vsi skupaj potrebujemo izobraževanje o načinih in možnosti komuniciranja. V zdravstvu komuniciramo tako med seboj se pravi s sodelavci kot tudi s pacienti v morda enih najbolj občutljivih situacijah ali pa situacijah, ki jih doživimo v življenju in tukaj rabimo z vidika kakovosti obravnave zagotovo vsi skupaj pomembno nadgradnjo. Kar se tiče skrajševanje čakalnih dob smo v epidemiji in zagotovo tudi po epidemiji število pacientov, ki imajo kronične bolezni zelo podobno tistemu kot je bilo pred epidemijo ali pa bo glede na starajoče se populacije še višje, zato je potrebno krepiti tako kot sem rekel preventivo kajti seveda kandidati pacienti nastanejo takrat, ko ne izvajamo ustrezno preventivo oziroma ko pri temu nismo uspešni. Že pri sami pripravi napotnic oziroma pripravi čakalnih seznamov je cel kup administrativnih ovir, s katerimi se moramo soočiti in jih poenostaviti. Obdobje, v katerem smo in seveda sili zaposlene v zdravstvu v defenzivno medicino, zato si ne moremo zatiskati oči pri prekomernem potovanju in tudi tukaj bi si želeli, da naredimo pomemben korak naprej s stroko in definiramo kaj in kdaj potrebuje nekdo v določeni situaciji. Seveda, če hočemo skrajšati čakalne dobe se moramo pogovarjati tudi o učinkovitosti in organiziranosti izvajalcev in pa treba bo zagotoviti ustrezno financiranje tega. Ko govorimo o učinkovitosti in o uspešnem vodenju in izvajanju zdravstvenih storitev je dejstvo, ki sem ga prej izpostavil se pravi insuficientno oziroma nezadostna infrastruktura, ki je temelj za takšne ali drugačne predvsem pa slabše delovne pogoje kot bi jih zaposleni v zdravstvu zaslužili in pa pacienti ravno tako potrebovali. Mislim, da si tako pacienti kot zaposleni v zdravstvu zaslužijo boljše pogoje tako obravnave kot dela in zato je treba nadaljevati z ustreznim prenavljanjem, zanavljanjem in nadgradnjo sedanje infrastrukture, kajti tudi, če je hiša starejše še ne pomeni, da ni uporaba je pa potrebna skladno z časom z novimi tehnologijami in pa postopki zdravljenja nadgraditi tako smo v hiši iz leta 1901 na primer uspešno obravnavali ves čas epidemije 50 pacientov, 48 pacientov s Covidom. Ko govorimo o investicijah tudi že, od kar sem v zdravstvu se pogovarjamo o standardih drage medicinske opreme, tudi to bi moral biti eden od ciljev, ki ga potrebujemo, ki pa seveda hkrati s specializacijo bolnišnic lahko da jasne usmeritve optimizacije izrabe vseh teh virov. Ko sem prej omenjal informacijsko podporo oziroma področje informatike, je eden od pomembnih stari, da seveda bodo na ministrstvu ta pravi čas, ta prave informacije, zato je treba povezati sisteme, po drugi strani pa poenotiti podatke, ki se morajo stekati kontinuirano na Ministrstvu za zdravje tisti, ki jih seveda ministrstvo potrebuje, ostali pa kot sem rekel, kolikor bomo vsi enakega mnenja, Nacionalni inštitut za javno zdravje, ki bo seveda pripravljal z obdelavo podatkov ustrezne strategije za ukrepanje. Kar se tiče financiranja.

Dejstvo je, da že sam vzorec, ki sem vam ga prej povedal, starostniki s 300 tisoč, leta 2003, se pravi starejši od 65 let, pa do danes, mislim da 419 tisoč, do leta 2030 bo po projekcijah 511 tisoč starejših od 65 let in do leta 2040 565 tisoč starejših od 65 let, hkrati pa v tem istem obdobju zmanjšanja števila prebivalcev do 65 let. Mislim, da od leta 2015 do leta 2020 za cirka 20 tisoč, do leta 2030 za 130 tisoč, do leta 20140 pa za 220 tisoč. Že same te številke narekujejo, da zdajšen način financiranja zdravstva in še kaj drugega ni vzdržen, zato bo treba najti druge vire, razpršiti, povečati sicer prihodke, kajti potrebe iz istega razloga, ki sem jih navedel bodo vse večje, to je naša realnost, hkrati to je tudi vire iz proračuna definirati kaj spada v osnovno košarico oziroma osnovno zavarovanje in razmisliti o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ko govorimo seveda o zakonodaji, je seveda pomemben del, ki ga je potrebno nekako mu določiti smer z zakonom je Zakon o dolgotrajni oskrbi in jaz lahko povem, da nisem član nobene stranke, nisem član nobene kvote, prišel sem sem z ekipo in pa stroko probati postaviti neke gabarite za uspešno nadaljnje delo, vendar na koncu bomo vsi skupaj potrebovali voljo. Vsi, ne samo stroka in ekipa, ki bodo to pripravljali, ampak vsi skupaj. Tako, da verjamem, da nam ne bo lahko, ampak če se bomo poslušali in jaz upam, da tudi slišali in razumeli med sabo, v luči konsenza in pa najširšega možnega dialoga tudi stvari ustrezno dogovorili in začrtali pot.

Kar se tiče epidemije, je seveda ta odločilno zaznamovala zadnje leto v zdravstvu. Jaz bi na tem mestu izkoristil priložnost in se vsem zaposlenim v zdravstvu zahvalil za to, da so zmogli, kajti epidemijo ne obvlada zdravstvo, epidemijo ne obvlada vlada. Epidemijo obvladajo ljudje. Zdravstvo je samo tisti del, ki je reševal tiste, ki so potrebovali ob tej epidemiji pomoč in vesel sem, da smo zmogli in zato še enkrat iskrena zahvala vsem v Sloveniji, vsem zdravstvenim delavcem, ki so aktivno pripomogli k temu. Seveda pa tako kot sem rekel, ključ so bili mali ljudje, da smo v fazi v kateri smo danes, da smo ponotranjili te osnovne ukrepe – maska, razkuževanje, distanca – in da smo dosegli in da gremo v pravi smeri. Zdaj, seveda z navdušenjem ali pa z veliko zaskrbljenostjo smo opazovali pred skoraj letom dni številke 50, 40 dnevno pozitivnih, ko so padale. Danes smo še dvajsetkrat nad to vrednostjo, tako da v vseh ukrepih je seveda velika previdnost in še nadaljnja solidarnost v razumevanju tega, da tisto, čemur se danes odpovemo, je z namenom, da zavarujemo najbolj ranljive. Kajti virus ne izbira, virus najde, in to najšibkejše. In te moramo zaščititi. Tisto, kar bo pomembno, da se vrnemo v doglednem času čim bolj normalne življenje, je seveda ustrezna precepljenost in izvajanje ukrepov. Če bi v kliničnem centru, oziroma bom tako rekel, če bi imeli precepljenje starejših od 65 let, bi v kliničnem centru do zdaj sprejeli samo eno tretjino pacientov iz naslova covida. Če bi imeli precepljene starejše od 75 let, bi jih sprejeli polovico. In to mislim, da mora biti naša usmeritev in strategija, seveda z razmislekom kdaj in kje s tem ukrepom zaščititi tudi ranljive skupine in katere so te ranljive skupine bolnikov ali katerih drugih skupin, ki so del naše družbe, sestavni del naše družbe in jo seveda kot take enako pomembno soustvarjajo.

Toliko bi jaz zaenkrat z moje strani. Zahvalil bi se vam za to, da sem vam lahko predstavil ta del. In seveda vam bom probal odgovoriti na vsa vprašanja.

Hvala.