Hvala lepa. Spoštovani!

Iluzorno bi bilo pričakovanje o vsezmožnosti prava, da bo pravo razrešilo vsa ta razmerja, ki so primeroma napisana v gradivu za današnjo sejo. Še bolj iluzorno bi bilo pričakovanja, da bo kazensko pravni represivni aparat razrešil ta razmerja. Vsi vemo – represija je slabša od preventive. Tisto, kar potrebujemo danes tukaj, je preventivno ravnanje, preventivno ravnanje vseh, tudi politike, tudi v tem Državnem zboru z zgledom z zadržanim ravnanjem z vsem tistim, kar lahko pripomore k temu, da teh pojavov ne bo več oziroma, da jih bo čim manj. To je glavni in morda celo edini način izhoda iz sedanjega stanja, ki je res iz dneva v dan z novimi novicami o teh ravnanjih skrb vzbujajoče.

Prav tako vemo, da vsa ravnanja, ki so v nasprotju z zakonom, z moralo, z normami, z obče sprejetimi vrednotami, niso kazniva ravnanja in niso kazniva dejanja. Tudi je jasno, da represija ni vselej učinkovito sredstvo, pa čeprav gre za kazniva ravnanja in za kazniva dejanja. Delikte je bolje preprečevati, kot pa kaznovati. Represija je lahko samo ena izmed sredstev v boju proti kriminaliteti.

Skratka nujno je proaktivno delovanje vseh sil v družbi, v državi civilne družbe, če hočete Varuha človekovih pravic, vseh nas, da bi se stanje spravilo v tiste še sprejemljive in razumljive poti in načine našega medsebojnega komuniciranja in obnašanja. Iz gradiva, ki ga smo dobili na današnjo sejo, je tudi kritika na račun državnih tožilk in državnih tožilcev, češ, da nemo opazujejo kaj se dogaja na tem področju.

Tu je treba povedati jasno, organ odkrivanja ni državno tožilstvo. Državno tožilstvo je organ kazenskega pregona, ki pa seveda lahko tudi sam zazna določena ravnanja, ki predstavljajo kazniva dejanja. Ko državno tožilstvo odloča in odločati mora o vseh ovadbah, ki jih prejme, seveda je odgovornost na državnih tožilkah in državnih tožilcih, ki jim je zaupano delo na konkretni zadevi. Pri nas je urejen sistem samostojnosti državnega tožilca. Vsak posamezni državni tožilec, ki odloča v konkretnem primeru, odgovarja za svoje delo, ravnati mora v skladu z ustavo, z zakonom, mednarodno veljavnimi akti in pa tistimi vrednotami, ki jih uveljavlja pravni red v tej državi in pa seveda tudi širše v Evropski uniji.

Obtoži lahko samo, če ugotovi obstoj vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pri tem je seveda njegova dolžnost, da skrbi za to, da tisti, ki so odgovorni, tudi odgovarjajo, tudi kazensko pravno, če gre za kaznivo dejanje, da ne bi prihajalo do nekaznovanosti. Zakonska pravica in dolžnost državnega tožilca je, da zagotovi zadostno preiskavo dejstev, da se lahko odloči ali naj se pregon začne ali pa da pregona ni. Pri tem se mora tožilec prizadevati, da so pred tožilsko odločitvijo opravljene vse potrebne in upravičene poizvedbe in preiskave, da bi lahko odločil o tem, ali naj se pregon začne ali ne. Pri tem seveda mora tudi spoštovati in upoštevati stran same žrtve takšnega kaznivega dejanja.

Zagotoviti je treba enakost pred zakonom, načela enakosti na področju sodnega in sploh varstva človekovih pravic in svoboščin, to se pravi tudi to je zaveza na strani državnega tožilca in tožilke. Načela zakonitosti pove, obtoži lahko samo v primeru, če so v konkretnem primeru, v konkretnem dejanskem stanju, v konkretni historični situaciji podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti.

Tožilci morajo pri svojih odločitvah paziti, ko spoštujejo načela enakosti pred zakonom, da odločajo o vsem apolitično. Državnega tožilca ne sme zanimati kdo je storilec, kdo je oškodovanec. Zanimati ga mora samo, da zadosti pravni normi in da ustrezno ukrepa. Pri temu je lahko v pomoč politika pregona, ki jo je generalni državni tožilec sprejel in v kateri je kot prednostno določeno obravnavanje vseh kaznivih dejanj s področja vzpodbujanja sovraštva, nasilja, nestrpnosti. To mora biti vodilo pri obravnavanju tudi vsakega posameznega primera. Imamo izobraževanja, usposabljanja »in-service« trening, kot bi lahko rekli, da so državne tožilke in tožilci na tekočem tako z aktualnimi primeri kaj je v nekem času bolj aktualno, kot tudi kako pravilno in zakonito pristopiti k stvari, da se zagotovi res spoštovanje zakona ter enako obravnavanje vseh, ki so vpleteni v takšne zgodbe.

Seveda tožilci smo samo ljudje in ravno tako lahko naredimo napako. Že sem kdaj v parlamentu povedal – napaki sta lahko dve pomembni – ali se odloči tožilec za pregon, ki bi ga ne smelo biti, ali pa se odloči proti pregonu, čeprav bi se moral odločiti za pregon. Tu obstajajo korektivi, ki omogočajo nadzor zunanji in notranji v sistemu tožilstva in zunaj njega.

Naj ob koncu zgolj v ilustracijo, kajti nikoli ne morem govoriti v konkretnih primerih, v konkretnih zadevah, ampak naj v ilustracijo, da vendarle tožilstvo opravlja svojo nalogo in to tudi učinkovito, ilustriram z informacijo, da je v zadnjem času prišlo do vložitve pet obtožnih aktov v povezavi z ravnanji, ki so primeroma našteti v temu predlogu za sklic današnje seje in to za dejanja storjeno škodo najvišjih predstavnikov politične oblasti v naši državi. Skratka, državno tožilstvo se odziva in se skuša odzivati, vendar da ponovim – apolitično in zgolj strokovno, ko gre za najbolj štrleče primere, ki terjajo tudi kazensko pravno obravnavo.

Hvala lepa.