Hvala za besedo. Lep pozdrav vsem skupaj!

Zdaj kot veste, smo to sejo sklicali zaradi popolnoma nedemokratičnega in netransparentnega postopka obravnave Zakona o nacionalnem demografskem skladu, kakor je ta potekala doslej. Govorimo o enem izmed najpomembnejših zakon, ki jih bo Vlada v tem mandatu sprejela, o zakonu, ki določa upravljanje in potencialno privatizacijo 8,4 milijarde državnega premoženja. Tak zakon bi moral biti obravnavan v najširši javni razpravi, z najširšimi demokratičnimi standardi in z največjo mero transparentnosti. Ampak doslej je vse potekalo obratno od tega in ta zakon bi nas moral skrbeti – če ne zaradi drugega, že samo zaradi postopka obravnave.

Namreč pri tem zakonu ni bila opravljena nikakršna javna razprava. Deležniki, socialni partnerji, civilna družba, kritiki so bili od odločanja ali pa od razprave o tem zakonu enostavno odrezani. Če spomnim, na današnjo sejo smo povabili v bistvu širšo javnost zaradi tega, ker na Odboru za finance, ki je matičen odbor na katerem je bil ta zakon obravnavan, ni bilo nobenega drugega povabljenega, kot ministra za finance. On je bil edini, ki je imel na Odboru za finance priložnost se izrekati o tem zakonu. To je v popolnem nasprotju s kakršnimikoli parlamentarnimi praksami doslej, sploh ko govorimo o zakonih, ki imajo tako težo kot nacionalni demografski sklad.

In če spomnim naprej; socialni partnerji v Ekonomsko-socialnem svetu so bili prav tako odrezani od razprave o tem zakonu. Predstavniki reprezentativnih sindikalnih central so 10. decembra 2020 opozorili, da »v nasprotju s pravili Ekonomsko-socialnega sveta ni bil predmet usklajevanja s socialnimi partnerji, niti ni bil predmet javne razprave skladno z resolucijo Državnega zbora o normativni dejavnosti.

Naknadno je Ekonomsko-socialni svet sicer predlog zakona obravnaval in z namenom usklajevanja ustanovil tudi pogajalsko skupino, na kateri pa se je izkazalo le, da Vlada in njeni predstavniki oziroma predstavniki Ministrstva za finance niso pripravljeni na nikakršne spremembe temeljnih konceptualnih rešitev zakona, ki pa so za sindikalno stran nesprejemljive. Tako je do zdaj potekal ta dialog z drugimi deležniki. Bila je ustanovljena na Ekonomsko-socialnem svetu neka pogajalska skupina, ki pa je bila ustanovljena zgolj pro forma, zgolj za okras, ni imela nikakršne, Vlada ni imela nikakršne namere se sploh pogovarjat o kateri od temeljnih rešitev tega zakona.

Pa če se za uvod na kratko sprehodim čez najbolj problematične. Zdaj najbolj problematično je, da ta nacionalni demografski sklad ne bo ustanovljen z namenom, za katerega pravi Vlada, da ga ustanavlja. To je krpanje primanjkljajev v pokojninski blagajni. Ob realističnih projekcijah, kakor jih računajo na Inštitutu za ekonomske raziskave, bo primanjkljaj pokojninske blagajne leta 2040 znašal okrog 2,4 milijardi evrov. Demografski sklad po projekcijah, ki so narejene na osnovi pač tega zakona, bo lahko tega leta vplačal le okrog 200 milijonov evrov, kar je okrog 8 odstotkov pričakovanega primanjkljaja pokojninske blagajne.

Se pravi ne bo pokrpal luknje v pokojninski blagajni. Njegov prispevek v pokojninsko blagajno bo zanemarljiv. Zato seveda obstajajo utemeljeni razlogi. Pač prvi je, da Slovenija ni Norveška in nimamo več 100 milijardnih državnih premoženj, ki bi jih lahko v ta demografski sklad zložili. Drugi razlog pa je, da ta demografski sklad nima predvidene nobene akumulacijske dobe, ampak začne v bistvu takoj izplačevati v pokojninsko blagajno, nekaj malega pa še v namene družinske politike in v gradnjo domov za starejše, kjer je njegov prispevek prav tako zanemarljiv. Treba pa je opozoriti, da to niso nova sredstva, ki naj bi jih ta sklad prinesel v katerokoli od teh dejavnosti. Sredstva oziroma dobički državnih družb trenutno pač gredo v proračun in potem iz proračuna pač naprej v dejavnosti, za katere pač Vlada in Državni zbor odločita, da so potrebni. Tukaj pa gre samo za preusmerjanje iz proračuna direktno v pač neko namensko porabo. To je pa vse, kar ta demografski sklad stori.

Skratka, ne gre za nobena nova sredstva in tudi ne bo bistvenih novih sredstev čez 20 let. Tako da moramo iskati razloge za ustanovitev tega demografskega sklada nekje drugje. In to je, da je precej očitno, da je v Vladi v prvi vrsti politični boj za upravljanje državnega premoženja ali pa za moč nad državnim premoženjem. Namreč struktura organov sklada kaže, da je Vlada zasnovala ta sklad tako, da bo praktično o njem odločala sama. Štiri člane nadzornega sveta bo imenovala Vlada sama, sedem pa Državni zbor, kar je treba brati – večina v Državnem zboru. Od tega pet po predlogih političnih strank ali Vlade, samo dva oziroma po enega pa Zveza društev upokojencev Slovenije in Mladinski svet Slovenije. Tako da ta dva sta zraven za okras, za videz neke demokratičnosti in vključenosti civilne družbe. V resnici devet članov od enajstih postavi posredno ali neposredno Vlada in politične stranke, ki jo sestavljajo. In to je odmik od kakršnekoli demokratične in transparentne rešitve za upravljanje državnega premoženja.

Nadalje demografski sklad, kot je koncipiran po tem zakonu, tudi ne bo upošteval Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, se pravi rešitev, da morajo imeti delavci v državnih podjetjih in nasploh v večjih podjetjih neko besedo pri upravljanju, ki jim jo garantira zakon, ki je s tem predlogom suspendirana. Prav tako je suspendiran tako imenovan Lahovnikov zakon, ki omejuje prejemke uprav in nadzornih svetov družb, kar pomeni, da bo lahko Vlada svoje lojaliste v upravnih strukturah demografskega sklada nagrajevala po mili volji.

In nenazadnje, treba je omeniti privatizacijo. Zdaj po trenutni ureditvi poznamo strateške naložbe, kjer mora država ohraniti 50 odstotni delež in eno delnico, portfeljske naložbe, kjer mora ohraniti 25 odstotkov in eno delnico, ter oziroma pomembne naložbe 25 odstotkov in eno delnico, ter portfeljske naložbe, ki jih lahko prodaja. S tem zakonom se pomembne naložbe brišejo, se pravi ta kategorija se izgubi, kar najverjetneje pomeni, da bodo družbe, ki so trenutno opredeljene kot pomembne, pristale v kategoriji portfeljske in so zato pač primerne za popolno prodajo. In dalje, tudi pri tistih družbah, ki so opredeljene kot strateške, kjer mora država ohraniti večinski delež, se določa, da se lahko proda več kot 50 odstotkov teh družb pod nekimi pogoji in koncesijami.

Skratka, ne gre toliko za sklad, ki naj bi odgovorno upravljal z državnim premoženjem, ampak sklad, ki po eni strani omogoča centralizacijo upravljavske moči pod taktirko Vlade, po drugi strani pa odpira dodatna vrata za privatizacijo posebej pomembnih in strateških državnih podjetij. In na ta način ga je treba brati in zato lahko tudi razumemo, zakaj Vlada ta zakon tako skriva, zakaj ni do zdaj bila pripravljena upravljati neke javne razprave, zakaj se ni pogovarjala ali pa ni hotela niti prisluhniti temu, kar imajo za povedati drugi deležniki, ki smo jih danes povabili na sejo.

Pa da ne bom jaz za uvod predolg, ker je povabljenih veliko, se bom tukaj ustavil in prepustil besedo njim. Nenazadnje smo sejo sklicali zato, da končno pridejo do besede.