Lepo pozdravljeni. Sem Almedina Suljkanović in sem predstavnica staršev iz Zasavja, ki smo se znašli v postopku. Hvala za priložnost in vabilo, da lahko tudi mi spregovorimo o situaciji, v kateri smo se znašli konec januarja in začetek februarja.

Po dolgem čakanju na odločitev vlade, da se šole v naši krajih končno odprejo, se čez teden dni spet zaprejo. Zakaj? Na podlagi porasta okužb v domovih starejših, ki so že mesece in mesece izolirani in v varnem zavetju in oskrbi usposobljenih zdravstvenih delavcev, ki niso bili dolgo fizično v kontaktu s svojimi bližnji, samo preko video kamer. Žalostno. Prosili smo vlado, naj iz dnevne statistike se izločijo okužbe v teh domovih, zaradi katerih je bila Zasavska regija spet uvrščena med regije v črni fazi. Posledično se je spet onemogočilo varno odprtje šol, in ponovno razlaganje našim otrokom, zakaj ne smejo v šolo. Na koncu so na starše leteli očitki, da smo nehumani in nerazumni; obsojani smo mi, ki smo se tiste mesece trudili in delali dneve in noči poleg tega, da smo bili učitelji, zdravstveni delavci, kuharji, socialni delavci, prijatelji in na koncu tudi sošolci. Trudili smo se po najboljših močeh, vsak zase. V preteklih mesecih smo v celi Sloveniji starši na dnevni bazi zasipavali kabinet gospe ministrice za šolstvo z maili in pozivi, da ponovno varno uredijo odprtje šol. Vsi poznamo odgovor, ne? Po dolgi neodzivnosti in tišini s strani ministrice, naši pozivi niso več bili klici, to so bili kriki na pomoč naših otrok. Ne samo pri starših, tudi glas pedagoške in zdravstvene stroke je bil preslišan. Posledice na področju znanja, duševnih, psihičnih, tudi fizičnih in socialnih stisk se kažejo šele sedaj. Otrokom in družinam je bila storjena ogromna škoda. Dolžina zaprtja šol v samem evropskem vrhu, od tako male države. Po množici neslišanih pozivov je bil to tudi poglavitni razlog, ki nas je pognal na ulice - glas razuma, ki ti govori kot staršu »naredi nekaj«.

Starši smo si tisti teden upali zapustiti varno zavetje svojih domov in na glas povedali tisto, kar je stroka tudi sama govorila – da otroci sodijo nazaj v šolo. Zasavski starši smo tisti teden protestirali in se sprehajali predvsem varno - to je tudi navedel predstavnik z ministrstva -, z upoštevanjem vseh ukrepov, predvsem z maskami, na varnostni razdalji in tako naprej. V protestu smo ohranili dostojanstvo. Do nikogar nismo bili žaljivi, nasilni sploh ne, protest je odseval solidarnost in skupno željo po tem, da se otrokom zagotovijo vsaj približno normalni pogoji za izobraževanje. V času epidemije se celotna civilna skupnost trudi za humanost in skrb za starejše soobčane tudi v teh težkih časih.

Nobeden od nas ne zanika virusa. Tega žal tudi ne moremo trditi za predstavnike vlade, katere imamo sedaj. O neodzivnosti odgovorne ministrice ne bom več govorila, veliko je bilo tudi povedanega v ponedeljek na interpelaciji. Vseeno poudarjam, da shod ni bil politično ali strankarsko označen. Tudi mislim, da so določene stranke dobile obtožbe direktno od ministrice, da so oni organizirali ne vem kakšne shode, kar je za moje pojme predvsem nerazumno z njene strani. Nismo ne levi niti desni, ampak samo zaskrbljeni starši, ki jih je že upravičeno skrbelo za razvoj naših otrok. Protesti v Zasavju niso bili politične narave predvsem, bili pa so starševska civilna kritika trenutne vladajoče politike, ne stranke. Posledično seveda pri teh naših dejanjih ni šlo brez posledic. Starši smo doživeli policijsko trkanje na vrata takoj naslednji dan ali pa nekateri tudi isti večer. Jaz osebno po pošti. Ko ti policist potrka na vrata, se v tebi naseli strah. Ker policisti hodijo na domače naslove iz dveh razlogov: prvo je, da sporočijo tragično novico, drugo je pa, da te odvedejo in zahtevajo »izjasnitev« o okoliščinah prekrška.

Občutek, ko zagledaš na pragu uradno osebo, je nelagodje, ki preraste v strah, in dan je občutek, da si največji kriminalec. Tukaj jaz postavljam vprašanje. Da je razumna borba za pravice svojih otrok postala kriminal v tej državi? Tega v Ustavi nismo zasledili. Naj mi nekdo pokaže, kje to piše. Mame in očetje s predpasniki in kuhalnicami in žogami kot hudi in škodljivi primeri največjih kriminalcev. Lokalnim policistom ne zamerimo, pa ne zato, ker bi se jih bali. Živimo v mali skupnosti, poznamo se med sabo in predvsem v prvi vrsti jih spoštujemo. Ampak ker vemo, da so bili poslani na ukaz in kot goli primeri ustrahovanja naroda in državljanov.

Ob policijski akciji nad starševskimi protestniki pa je prišlo do še enega grenkega spoznanja, do katerega menimo, da v civilizirani Evropi 21. stoletja nima mesta. Ugotovili smo, da imamo osebe, ki smo v postopku, skupni imenovalec. Mene je zelo, zelo sram tole sedaj izreči, predvsem na glas. Skupni imenovalec je namreč naša narodnost. V prevodu, če kdo ne razume, smo južnjaki, Bošnjaki, Srbi, Hrvati in Albanci. Starši nismo jezni, še manj užaljeni, smo pa razočarani, da v 21. stoletju se še vedno spopadamo z družbenimi predsodki, in to iz naslova državne institucije. Sama sem se naučila s takšnimi označevanji in ožigosanji. V bistvu jih več ali manj ignoriram in dnevno dokazujem okolici, da sem v prvi vrsti človek. Isto velja za ostale, ki so v postopku. Resnično upamo, da je bila tako speljana policijska akcija zgolj slučajnost, a strah, da temu ni bilo tako, ostaja.

Za konec pa še staršem mariborskih dijakov sporočamo, da to niso več samo njihovi otroci, ampak ste postali tudi naši otroci. Neizmeren pogum, ki je viden v vaših očeh, je neverjeten. In drži trditev, da na mladih svet stoji. Vi, ki ste se borili za odprtje srednjih šol, ne pa diskotek in nočnih klubov, kar bi bilo po logiki v najstniških letih prej razumljivo, ampak ne, vi ste se borili za svoje izobraževanje, ki vam zakonsko in ustavno pripada. Zapomnite si to. Nekateri so že v svetu odraslih, pa ne sprejemajo posledic svojih odločitev in dejanj. Zato vam tudi mi stojimo ob strani in vam pošiljamo podporo na štajerski konec.

Hvala.