Hvala lepa, predsednica. Spoštovane kolegice in kolegi, poslanke, poslanci, vabljeni, lep dober dan in dobrodošli v Državnem zboru.

Sklic oziroma razlog za sklic današnje seje je sila enostaven. Ljudje v Sloveniji smo strašansko nezadovoljni z vladnim ne-upravljanjem epidemije. Ukrepi, ki jih sprejema vlada, so nesmiselni, prihajajo prepozno, so nesorazmerni ter prihajajo in odhajajo, kakor se pač vladi zdi. Vlada pri ukrepih za omejevanje epidemije, kar je najbolj boleče, ne upošteva stroke, čemur pa najbolj pričajo črne statistke tako v smrtih kot v številih okužb, izgorelosti ljudi, ki so zaposleni v ključni infrastrukturi, in še posebej – danes se bomo lotili bolj tega področja – v posebnem poglavju dolgotrajnega zaprtja šol, zaprtja šol, ki v svoji dolgotrajnosti seže v sam evropski vrh.

Zdaj, ljudje to vladno nesposobnost in neučinkovitost upravljanja z epidemijo vidijo, nanjo opozarjajo. Nanjo opozarja tako, da rečem civilna družba kot politična opozicija, vlada pa namesto, da bi državljankam in državljanom, prebivalkam in prebivalcem prišla nasproti z razumevanjem, z argumenti, z dialogom, ubira druga orodja. Najbolj boleče, s policijsko represijo, z ukrepi največkrat, ki tudi sami kršijo zakonodajo in ki so na večih točkah ustavno sporni, ki ne kažejo nič drugega razen, da vlado ne zanima zares obvladovanje epidemije in njenih gospodarskih, socialnih in drugih posledic, ampak oblast, totalna in absolutna oblast. In policija tukaj seveda kot tisti prvi represivni organ v rokah aktualnega ministra Aleša Hojsa igra ključno vlogo – tudi, ko je potrebno postopati protizakonito, kar bomo danes na nekaterih primerih osvetili, seveda v imenu omejevanja širjenja okužb, v imenu javnega zdravja, a samo in izključno zares, ko je treba utišati kritiko vlade. Zato v razpravi bomo osvetili tistih nekaj najbolj eklatantnih primerov kršenja tako zakonodaje kot ustavnega reda, ustavnih določb, s strani policije, odkar jo vodi minister Aleš Hojs.

Kontekst je seveda širši in ta zgodba se vleče od prvega dne vlade, a bom uvodoma osvetlil tistih nekaj najbolj aktualnih primerov protiustavnega, protizakonitega, nesmiselnega v bistvu, delovanja policije v odnosu do kritikov vlade, v odnosu do civilne družbe, v odnosu do državljanov. Prelistali bomo seznam policijskega nasilja, policijskega ustrahovanja z namenom utišanja, torej kot rečeno, kritikov vlade in poskusili seveda, kot to v politični in v civilni opoziciji počnemo že vrsto mesecev, že celo leto, iskati boljše alternative in popravek trenutnega stanja.

Povod za sklic te seje je zares delovanje oziroma odziv policije na starševske protestnike. Starševske protestnike, ki so, in protestnike učence, ki so izrazili svoje nezadovoljstvo nad dolgotrajnim zaprtjem šol. Tistih staršev in otrok, ki so protestirali v Trbovljah oziroma v Zasavju, v Novi Gorici in v Mariboru. Policija je v svoji obravnavi teh protestov delovala nezakonito, delovala, kršila ustavno določbo, ustavne določbe in hodila po robu tistega, kar je še moralno in da rečem civilizacijsko sporno. Sprehodil se bom od primera do primera.

Najprej Trbovlje. V Trbovljah so se prvi protesti zgodili 29. januarja. Tam se je zbrala množica protestnikov na prvem protestu, ki je potekal mirno, v skladu z vsemi smernicami za preprečevanje okužb, torej z maskami, razdaljo in tako naprej. Na prvem shodu policija ni izvedla nobene intervencije, ni preverjala identitete udeležencev. Naslednji dan, na nedeljsko jutro, pa so potem mnogi Trboveljčanke in Trboveljčani dobili obisk policije. Policija je, vse kaže, uporabljala metode biometričnega prepoznavanja udeležencev na tem shodu in je ciljno obiskovala domove domnevnih kršiteljev vladnega odloka in zakona o nalezljivih boleznih. O ciljnem delovanju policije bom spregovoril tudi kasneje.

Potem je tukaj shod v Novi Gorici. Tudi tam so se protestnice in protestniki zbrali v duhu opozarjanja na problematiko dolgotrajnega zapiranja šol, 2. februarja so se zbrali. Policisti tega shoda niso spremljali, druga stvar pa je potem bila na naslednjem shodu. Shodi zopet so potekali v skladu z vsemi smernicami za preprečevanje širjenja okužb, trajali so, vsaj ta v Gorici, približno 40 minut, na njem ni bilo izgredov. Na nobenem od shodov, ki jih bom naštel, ni bilo izgredov. Policisti na shodu niso intervenirali, niso legitimirali udeležencev. So pa potem po drugem shodu, ki pa ga je spremljalo nekaj policistov, udeleženci prvega shoda prejeli listo plačilnih nalogov zaradi storitve prekrška po Zakonu o nalezljivih boleznih. Kot ugotavljajo, pri tem je na enem od plačilnih nalogov zapisano, da se prekršek dokazuje na podlagi neposrednih ugotovitev dveh policistov. Pred izrekom plačilnega naloga niso bili kaznovani niti obveščeni, da so v prekrškovnem postopku, niti se niso imeli možnost o samem prekršku izjasniti. S tem jim je bila onemogočena in odvzeta pravica do poštenega postopka. Sporen pri celi stvari, in vidim, da imamo v svojih vrstah tudi pravne strokovnjake, bodo prav gotovo znali v pravnem jeziku in s pravno podlago ponazoriti zakonsko in ustavno spornost delovanja policije tako v Trbovljah kot v Gorici, je tukaj pomembno razumevanje, razumevanje 57. člena Zakona o prekrških, ki določa, da se plačilni nalog izda, če pooblaščena uradna oseba prekrška(?) ugotovi na podlagi obvestil in dokazov, zbranih neposredno po kršitvi na kraju, kjer je bil storjen. Pri čemer se seveda upravičeno lahko domneva, da so na tem prvem shodu v Novi Gorici bili prisotni policisti ki bi lahko postopali po prvem odstavku 57. člena, in je sporno to, da so šele 10 dni kasneje dejansko odposlali plačilni nalog, o katerem pa se storilec prekrška sploh ni imel pravice in možnosti izjasniti.

Potem je bil tukaj še protest v Mariboru, o katerem se mogoče v zadnjem času še najbolj govori, protest, pri katerem so se tudi dijaki sami podali na ulice in pri katerem so tisti dijaki, ki so bili polnoletni, že prejeli globe. Mladoletne so pozvali na sodišče, dijak z megafonom pa je celo, kot slišim, prejel globo 4 tisoč evrov. Policijski postopek je seveda, ugotavljamo, nelegitimen, ker so policisti zopet dijake, tudi ki so jih popisali, niso seznanili s postopkom, niso jih seznanili sploh, da so bili v prekršku, da pa so bili v prekršku, so izvedeli torej naknadno, kar je strašansko nenavadno.

Uvodoma ne bom predolg, ker verjamem, da bo tudi razprava živa, in vidim, da imamo v svojih vrstah, kot rečeno, tako pravne strokovnjake kot predstavnike staršev in dijakov, ki so osebno vpleteni v te zgodbe, tudi predstavnike policije. Je pa zanimiva ugotovitev ta, da dejansko zakonske podlage za policijsko represijo na takšen način ni. Gre za eklatantno kršenje policijske postopkovne zakonodaje zato, da se kritikom vlade sporoča, da je bolj varno v tej državi pod vlado Janeza Janše ždeti v tišini.

Zdaj, zakonska podlaga za policijsko represijo je tukaj pod vprašajem oziroma je ni, ker smo v letu 2020 s protikoronsko zakonodajo v Državnem zboru večkrat spremenili Zakon o nalezljivih boleznih. Zakon o nalezljivih boleznih, ki sicer ukrepanje ob primerih širjenja ali pa nevarnosti širjenja nalezljivih bolezni daje zdravstvenem inšpektoratu mandat, da ukrepa, da se izjasni ali je neko dejanje ogrožalo javno zdravje ali ne. Ta urgentna zakonodaja, ki se je, kot rečeno, večkrat spreminjala, je ta mandat podelila policistom – policistom, ki niso strokovno podkrepljeni o tem, na kakšen način se ukrepa v primerih širjenja nevarne bolezni. Policist je policist, zna operirati znotraj svojega delokroga, znotraj svojih znanj. Policist ali pa celo mestni redar ali kakorkoli nima niti zakonske podlage, kaj šele veščine in znanja, da presoja o nevarnosti širjenja nevarnih bolezni.

S temi mnogimi primeri, torej naknadnega obveščanja protestnikov o njihovem domnevnem prekršku, je seveda treba omeniti problematiko uporabe biometričnih metod prepoznavanja obrazov, kar je sicer pravno formalno od Cerarjeve vlade legitimno orodje v rokah policije, je pa seveda množična uporaba biometričnih podatkov problem, ker lahko privede tudi do nezakonitega množičnega nadzora. In mislim, da je strah, da se policija spogleduje s tovrstnim delovanjem, utemeljen. Številni dokazi navajajo, da je uporaba biometričnega množičnega nadzora v državah članicah Evropske unije povzročila kršitve zakonodaje Evropske unije, da ne govorimo ogrožanju sploh pravne države in načela nekih najosnovnejših svoboščin. Ampak policija to očitno počne nad protestniki, kot bomo tudi videli oziroma bržkone iz nadaljnje razprave.

Nekaj bolečih, da rečem bolečih momentov znotraj, ali pa ugotovitev, pri analizi dela policije v obravnavi protestnikov, je, da policija zlorablja policijsko operativno delo za stigmatiziranje posameznikov in njihovih družin. Tukaj ne govorimo o tem postopkovnem delu, ki je zakonsko neutemeljen, delu policije, govorim o terenskem delu policije. Policisti obiskujejo ljudi na domu, trkajo na vrata in s tem na nek način seveda stigmatizirajo domnevne kršitelje v njihovem lokalnem okolju. Druga stvar je pa čisto, da rečem taktične narave. Če bi policist z namenom, da prepreči širjenje okužb nevarne bolezni, na licu mesta prepoznal nevarnost, za kar še vedno trdim, da sam ni opremljen, to bi kvečjemu lahko storil zdravstveni inšpektor, potem bi njegova taktika morala biti, da kršitelje obravnava takoj, ta zbor oziroma shod, če je sploh grožnja javnemu zdravju, razprši in problematiko javnega zdravja na licu mesta uredi. Ampak česar pa se policija poslužuje, pa je ne ukrepanje na shodih in kaznovanje kršiteljev, ampak zgolj tistih, ki so na tovrstnih shodih izrazili kritiko vladi. Tukaj seveda ne govorim samo o starševskih protestih; mislim, da imamo vsak petek pred Državnem zborom priložnost videti tovrstno postopanje s strani policije. Postopkovni problem tukaj, kar se tiče policijskega postopka, je seveda tudi ta oziroma ta operativni del, da se o prekršku domnevni kršitelj lahko izreče šele, če zahteva sodno varstvo, torej prepozno, za kar pa se seveda večina ne odloči, ker s tem, da rečem v ljudskem jeziku, izgubi priložnost za polovičko.

Ena precej nenavadna ugotovitev je tudi prišla iz terena do nas, še posebej v mojih domačih Trbovljah, ki je predvsem zelo zaskrbljujoča, ampak predvsem precej nenavadna. Poleg spornih metod prepoznavanja torej domnevnih storitev je dodatno sporno selektivno obravnavanje nekaterih osumljenih za prekrške. Po podatkih, ki smo jih dobili, in zopet poudarjam, to je zelo nenavadna praksa, so bili v prekrškovnem postopku v Trbovljah predvsem obravnavani ljudje srbskega, bosanskega in albanskega porekla. Tak postopek seveda z vidika človekovih pravic je sporen z več vidikov. Če je do njega res na takšen način prišlo, če je policija selekcionirala kršitelje na ta način, da je imela, ne vem, najprej nek daljši seznam, pa se je potem šla nek »pinpointing« glede na narodnost, potem je to zaskrbljujoča ugotovitev, lahko meji na državni rasizem in preveč spominja na policijsko situacijo, ki jo lahko spremljamo na oni strani Luže, pa vemo, da to ne prinese k družbeni blaginji.

Zdaj, načeloma predlagatelji zasledujemo, te seje in razprave v naslednjih minutah, zasledujemo dva cilja. Eden je, policijska represija je neupravičena, policijska represija na tem mestu ni na mestu. Prvič, čisto vsebinsko, ker govorimo o organu, ki kot represivna roka tiša kritike vlade, in je demokratično sporno. Je pa tudi čisto zakonsko. 171. člen Zakona o prekrških pravi, da policija lahko, če bi želela ne biti tako zelo represivni aparat, se lahko odloči in torej, da rečem »znegira« oziroma odpravi zabeležene prekrške, ki jih je sama naložila torej tem domnevnim kršiteljem. Tudi to bomo v razpravi bržkone že bolj osvetili. Policija to lahko sama odpravi. Državni zbor upam, da bo tukaj podprl, podprl sklep, ki bo policijo spodbudil, da to tudi stori. Druga stvar pa seveda je prepoved zbiranja, ki pa je že sama po sebi neka vprašljiva praksa oziroma ustavno sporna praksa. Vemo, da je zdaj pred dnevi vlada zbiranje do 10 ljudi dovolila, da pa je bil tudi predstavnik policije v svoji dikciji zelo jasen, ko je javnosti sporočil, da zbiranje lahko, ne pa v primeru izražanja političnega mnenja, kar je seveda v neki demokratični družbi 21. stoletja, oprostite izrazu, banalno.

To so tudi cilji, ki jih zasledujemo, in upam, da jih bo razprava osvetlila, in katerim tudi sledijo predlagani sklepi, torej v odpravo pretirane in jasne evidentne policijske države in nekem zagotavljanju osnovnih človekovih pravic in svoboščin. Predlagamo, da z enim sklepom komisija pozove Policijsko upravo Ljubljana, da pripravi poročilo o policijskih postopkih v zvezi s protestnim shodom v Trbovljah, novomeško policijsko upravo v zvezi s tistim v Novi Gorici ter mariborsko v zvezi s tistim v Mariboru. Komisija poziva policijo k doslednem spoštovanju Zakona o policijskih nalogah in pooblastilih in druge področne zakonodaje. Komisija poziva vlado, da odpravi ustavno spornost, prepoved shodov s politično vsebino, zapisano v odloku o začasni delni omejitvi gibanja. In s četrtim sklepom komisija predlaga pristojnemu sodišču odpravo pravnomočnih odločb o prekrških izdanih v povezavi s protestom dijakov v Mariboru, dne 9. februarja, in pa komisija poziva policijo, da v skladu s 171. členom, ki sem ga prej navajal, Zakona o prekrških torej predlaga pristojnemu sodišču odpravo pravnomočnih odločb o prekrških, izdanih v povezavi s protesti staršev v mesecu januarju in februarju 2021, torej o vseh protestih in drugih protestih staršev, ki sem jih naštel.

Zdaj pa v koncu svoje uvodne predstavitve izrazim, samo še enkrat izrazim skrb nad delovanjem slovenske policije in skrb nad situacijo, v katero kot država in kot družba pod taktirko vlade Janeza Janše tonemo. Pred nami je očitno še ena v množici nevarnih političnih akcij trenutne vlade, trenutnega notranjega ministrstva, ki policiste usmerja v represivno kaznovanje posameznikov in posameznic nasprotnikov vlade. Tovrstni postopki so jasen pokazatelj namena vlade, kot sem rekel uvodoma, torej zatreti množično »protestniško« gibanje otrok in staršev in staršev in otrok in skratka celostno utišati kritiko vlade. Kaznovanje staršev in otrok služi kot svarilo. Kaznovanje staršev in otrok služi kot opozorilo, opozorilo in preventivno zastraševanje vseh državljank in državljanov, staršev, ki se udeležujejo protestnih shodov oziroma so se jih tudi drugje po državi. Poročila o policijskih obiskih na domu ne prihajajo samo iz Nove Gorice, iz Trbovelj, in poročila iz Maribora, prihajajo iz cele države. Govorimo o modusu operandi, ki je nekako veljaven in domač po celem državnem zemljevidu, odkar je vodenje notranjega ministrstva prevzel Aleš Hojs. S to mislijo in z dobro željo, da te prakse odpravimo, tudi z današnjo sejo, to uvodno besedo zaključujem in se nadejam kvalitetne razprave.

Hvala lepa.