Dober dan.

[Ksenija Dobrila, predsednica Slovensko-kulturne gospodarske zveze.] Zahvaljujem se prisotnim in Vladi za besedilo Resolucije o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021-2025.

Pozdravljam vse ukrepe jezikovne politike, kajti priča o visoki stopnji ozaveščanja o jezikovnem kapitalu, o jeziku, ki je za vse nas steber narodne dimenzije in identitete.

Pri tem bi rada izpostavila nekatere zelo pomembne pridobitve, in sicer kar se tiče lažjega dostopa naših študentov na vpis na univerze. In sicer spremembo pogojev, ki so bili prej nekoliko dvoumni, zato pozdravljam predlagano formulacijo Slovenci s stalnim prebivališčem zunaj Republike Slovenije, ker tako zaobjema čisto vso našo šolsko populacijo, kot tudi odpravljanje birokratskih ovir, ki včasih otežujejo dostop in vpis na slovenske univerze.

Podčrtala bi tudi kot zelo dobre predloge, vse tiste, ki gredo v smer podpiranja kakovosti poučevanja slovenščine na naših šolah. Usposabljanje šolnikov, izdelava predvsem e-gradiv. Rada bi opozorila, da imamo tako izrazito podhranjenost, kar se tiče učbeniškega gradiva, zlasti na srednjih šolah. Zelo dobra in res bi bilo potrebno sistematsko urediti organizacijo daljših bivanj v Sloveniji. Za nas je bistvenega pomena, da vse generacije nekje od tretjega razreda osnovne šole pa do srednje šole preživijo vsaj en teden v Sloveniji, da se izpostavijo totalni jezikovni kopeli, da začutijo jezik v svojem bistvu, ne samo šolski jezik kot je za večino naših otrok navada, kajti se srečujejo s slovenščino predvsem v šolskem okolju.

Rada bi opozorila na gradivo tudi za mladostnike s specifičnimi motnjami, ker se mi zdi poglavje, ki ste ga vključili, zelo pomembno. Rada bi opozorila, da imamo tudi mi v naših šolah otroke z disleksijo, z govornimi jezikovnimi motnjami. Žal zlasti na Goriškem, pa tudi na Videmskem, so podvrženi obravnavi s strani strokovnih delavcev, ki obvladajo samo italijanščino. Tukaj bi rada opozorila na paradoks italijanskega logopeda, ki rehabilitira otroka, ki se izraža v slovenščini ali pa je dvojezičen. In to mislim, prisotna ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, pozna dobro ta problem. To bi posebej izpostavila. To gradivo je zelo pomembno tudi za nas.

Rada bi opozorila na nekatere stvari, in sicer: Slovenščina kot drugi in tuji jezik je program zelo dobro zastavljen, ampak je v fokusu predvsem emigracija in pripadniki dveh narodnih skupnosti. Rada bi opozorila, da je otrok iz slovenskih družin v naših šolah, v šolah s slovenskim učnim jezikom, kjer se poučuje vse predmete v slovenščini, čedalje manj. V zadnjih petnajstih letih je od 100 zdrknilo na 35 od 100. Se pravi, da ostali otroci prihajalo ali iz dvojezičnega okolja ali pa italijanskega okolja in so v procesu »deasimilacije«, kajti večina slednjih ima enega, dva ali celo štiri stare starše, ki so bili nekoč Slovenci. To se pravi, da ta segment otrok bi bilo potrebno vključiti tudi v procese in programe slovenščine kot drugi tuj jezik.

Najpomembnejše pa se mi zdi potrebno opozoriti, da v fokus rabe slovenščine na robovih slovenskega narodnega ozemlja, to se pravi na jezikovni krajini, ki je zapopadena v tem dokumentu, so omenjeni predvsem Porabje, avstrijska Koroška in Štajerska, Zahodna Benečija, Kanalska dolina, Rezija in Hrvaška. Povsem je izpadla Tržaška in Goriška pokrajina. Tu živimo Slovenci in smo podvrženi zaradi gospodarske krize bega možgane in tudi kot sem prej povedala čedalje višjega števila otrok, ki ne govorijo doma slovensko, podvrženi visokemu pritisku »deasimilacije« in v naših šolah zaradi dela te (nerazumljivo) je čedalje manj otrok.

Zato jezikovno podpiranje tudi tržaške in goriške se mi zdi primarnega pomena. Bi opozorila, da je za nas zelo pomembno podpirati, zelo pomembno, Zahodno Benečijo, Kanalsko dolino, Rezijo in Hrvaško, ampak te jezikovne krajine ne bodo zdržale pritiska, če se ne bo hkrati podpirala tržaška in goriška. Trst, da omenjam Cankarja, ki po svoje omenja tudi Tavčarja, so pljuča Slovenija, tako kot je Ljubljana srce Slovenije. V naši sredini so nastajali kulturniki, ki so pomembni za osrednjeslovenski prostor. Naj omenim še živečega pisatelja Borisa Pahorja, Alojza Rebulo, pa umetniki, naj omenim Spacala in Črnigoja, ki so pomenili za cel slovenski prostor. Če takih ljudi ne bo v bodoče, kot (nerazumljivo) v Trstu, ki je tesno povezan z goriškim prostorom, bo hudo tudi za slovenski prostor. Kajti če ugasne katerikoli glas v zamejstvu, ugasne tudi za osrednjo Slovenijo.

Hvala.