Hvala lepa, predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gostje.

Dovolite mi nekaj misli. Ključen namen te spremembe uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom je, kot je že tudi predlagatelj oziroma gospod Baković omenil zamejitev širjenja podlubnikov iz varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom, pač jim enostavno rečemo rezervatov, da se bomo lažje pogovarjali, v okoliške gozdove. Predlagali smo minimalne posege, posege, kateri so poznani že tudi v nekaterih drugih državah evropske unije. Po mojih informacijah na Bavarskem, v Švici in še kje. Torej posege, kjer bi omogočali v tem varovalnem pasu, znotraj teh rezervatov, prvič, intenzivno spremljanje s feromoni, drugič, dodajanje dodatnih vab, če je / nerazumljivo/ in kot skrajni ukrep zgolj podiranje nekaj dreves. Še enkrat, to bo seveda presodilo, po našem predlogu bi presodila stroka po našem predlog za namena, da se ulovijo podlubniki, torej s tem žlebičanjem in tako naprej, da se podlubniki ulovijo in se potem tudi prepreči nadaljnje širjenje iz rezervatov v gospodarske sosednje gozdove. Praktično se iz gozda ne bi nič odpeljalo, vse ostane v gozdu, tudi v teh rezervatih in ne gre za nikakor za nobeno gospodarsko funkcijo ali pa predlog, da bi začeli gospodariti s temi gozdovi, daleč od tega. Zdaj v gradivih, ki smo ga dobili je bilo tudi zapisano, da to dokazuje slab odnos vlade do slovenskih gozdov. Jaz temu absolutno nasprotujem. Torej jaz trdim, da obstoječa vlada ali pa tudi naš resor, ki je odgovoren za področje gozdarstva, dobro skrbimo za slovenske gozdove, da z najboljšimi možnostmi iščemo rešitve za investicije, za obnavljanje gozdov, za sanacijo po ujmah, vlaganju v infrastrukturo, gozdno infrastrukturo, v opremo za varno delo v gozdu, do primarne predelave lesa. Sredstev v ta namen je več, kot je povpraševanja in zato smo tudi za, da / nerazumljivo/ Programa razvoja podeželja celo en del sredstev, v bojazni, da bi nam sicer ostala na evropskem parketu, prenesli na druge ukrepe, kjer je povpraševanje veliko oziroma večje, kot pa v tem gozdarskem delu.

In zato, na nek način, ravno tako težko pristanem na to, da danes že poslušamo očitke o tem slabem odnosu Vlade do slovenskih gozdov, kajti, kot kaže je to tema, o kateri ne bi smeli niti spregovorit. Ta uredba je šele v javni razpravi oziroma se je 1. aprila zaključila javna razprava. Danes smo 12. aprila – ali katerega že – in kot kaže, se o teh zadevah v Sloveniji niti pogovarjat ne bi smeli. Namen javne razprave je bil ravno to, da iščemo optimalne rešitve za posamezne primere. Mi vemo, da smo, ko sem prišel na to ministrstvo, verjetno, en prvih sestankov je bil namenjen točno tej vsebini, rezervatu Polšak, kjer smo imeli pobudo lokalne skupnosti, lastnika sosednih zemljišč, da najdemo rešitev.

Na ta rezervat je hodila vsa slovenska stroka; fakulteta, zavod, inštitut, tudi mi, na ministrstvu, iskat rešitve. Dve leti in pol je od takrat preteklo in je nimamo, danes pa berem pobude o tem, kako bi reševali vsak problem od problema do problema, kar naenkrat, čez noč, ob dejstvu, da 2 leti in pol nismo našli rešitve, ker če bi jo, ta uredba danes ne bi bila tukaj. Niti kot predlog. In zato menim, da vsaj z mojega zornega kota, običajno nisem nastrojen proti takšnim razpravam, kot je danes tukaj, ampak, menim, da je to tema, o kateri se moramo pogovarjat in zame je nedopustno, da, kot kaže, te teme ne bi smeli niti odpret.

Stroka predlaga različne rešitve, pa vendarle, ko berem tudi iz medijev in tako naprej, to isto stroko, zakaj nasprotuje tej uredbi, mislim, da je tudi na mestu nekaj vprašanj, ki jih ravno tako stroka postavlja samemu sebi. Ali morda ni tudi ta stroka kriva za prerazmnožitev podlubnikov, danes, v slovenskih gozdovih? Pa ne današnja, da se razumemo. Tista, ki je pred 50 leti poskrbela za takšno sestavo gozdov, kot jo imamo danes. Torej, marsikje preveč smreke, ki je na neustreznih rastiščih. Morda način gospodarjenja? Morda imamo napačen ali pa neustrezen način gospodarjenja, se ne znamo odzivat, čeprav mislim, da se znamo, ker smo lahko vzor stroke v celi Evropi ali širše, zato ne govorim, da je stroka slaba.

Ampak vendarle, ali smo morda razglasili rezervate na neustreznih rastiščih, zlasti rezervate s sloji smreke? Drži, v Sloveniji imamo, bom zdaj pogledal, 171 rezervatov, na 9 tisoč 400, slabih 9 tisoč 500 hektarjih, kar je gospod Baković že pravilno ugotovil. Od tega jih je 27 takšnih, ki ima 50 ali več, 50 procentni ali večji, delež smreke, v svojem sestoju. Imamo pa nekaj takšnih, kajne, 50 rezervatov, ki nimajo niti enega, ki imajo praktično nič smreke. To so bukovi sestoji, kot ste že ugotovili in tako naprej.

Torej, bolj kot ne govorimo o teh 27 rezervatih, ki so tisti, katerih bi se ta sprememba sploh dotikala in, še vedno menim, da bo morala stroka poiskat načine reševanja teh težav. Zakaj? Zato ker, veste, ko se pogovarjamo o tej današnji temi, sem malo zmeden v tem duhu da, ko se pogovarjamo o, na drugih sejah ali pa preteklih sejah, ko smo se pogovarjali, o tako imenovanem zelenem poročilu, torej poročilu o kmetijstvu v zadnjem letu, se vedno pogovarjamo o tem, kaj vse moramo naredit, da bomo zaščitil slovenskega kmeta, da bomo zaščitil obstoj tega slovenskega kmeta, na mešanih kmetijah, takšnih, kot jih imamo. Vsaka ali pa večino slovenskih kmetij, ima malo kmetijskih zemljišč in malo gozdnih zemljišč in nekatera zemljišča mejijo tudi na rezervate.

Verjamem, da vsi našteti, ko ste jih gospod Baković naštel, ne podpirajo spremembe te uredbe, vendar, če bi vprašal Zvezo lastnikov gozdov, Kmetijsko gozdarsko zbornico, pa verjetno lastnike kmete, ki od tega gozda živijo, pa bi verjetno to spremembo podprli, ker to pomeni varovanje njihove zasebne lastnine, ker, jaz se strinjam in predlog stroke je, da bi šli namesto v notranjem pasu iskati rešitve v zunanjem pasu, okej, lahko gremo, ampak tam nekdo gospodari s tem gozdom, od tega ta kmetija morda živi, od tega bo morda ta kmetija propadla ali ne bo. In zakaj o tem govorim? Zato, ker je tudi ideja, da damo izplačilo odškodnin. Tudi odškodnine, se strinjam, za proračun ne predstavljajo ne vem kakšen problem. Ampak ali vemo zakaj imajo slovenske kmetije gozdove? Gozd je za slovenskega kmeta isto kot banka za podjetnika. Ko mu je hudo gre v gozd in poseka, da se reši finančnih težav, ko gradi gre v gozd zato, da si poseka to grušt in kar zraven paše. Torej, odškodnina je dobrodošla, se strinjam, ne dosega pa namena zakaj gozdove imamo kot zasebniki, kot lastniki teh gozdov ali pa imajo, saj je vseeno. In zato vendarle menim, da je duhu tega širšega sistemskega pristopa v smislu tudi reševanja slovenskih kmetij, ki jih vedno postavljamo v prvo varstveno funkcijo, ki jih vedno, se vsi pogovarjamo o tem kako bomo te kmetije obdržali, jih pa danes, kot kaže zanemarjamo. In to je zame malo nesprejemljivo. Ker za slovenske kmetije je pomembno, da imajo pogoje tudi gozdove vitalne in gospodarske, da jih ne ogrožamo z drugimi vplivi in tako naprej, da tam lahko delamo. In si upam na glas trditi, da se tudi danes dokazuje komu je res mar za slovenskega kmeta in kot tudi na raznih medmrežjih prebiramo številne tudi nekatere druge organizacije in politične stranke, ko nasprotujejo temu, istočasno pa govorijo, da so zagovorniki slovenskega kmeta. S tem vendarle nekatere slovenske kmetije, meni je zelo žal, spravljamo v neugoden položaj. Pa vem, da je samo 0,8 %, 0,9 % gozdov rezervatov, da, zelo malo jih je, ampak, če se borimo za vsako slovensko kmetijo na vsakem tem odboru, potem se dajmo tudi danes. Sicer pa vidimo, da je zadeva bistveno bolj kompleksna kot je zgolj varovanje nekih rezervatov.

Sam sem tudi strokovnjak, vedno se identificiram predvsem kot strokovnjak ne kot politik in se mi tudi danes pozna, če bi bil politik bi verjetno drugače naslavljal to debato, zato osebno zaupam slovenski stroki, je priznana v Evropi, je priznana po svetu, zagotavlja trajnostno večnamensko sonaravno gospodarjenje s slovenskimi gozdovi, kar nam v bistvu zavida večji del sveta. Tudi v času ujm moramo čestitati slovenski stroki, od leta 2014 naprej je slovenska stroka, gozdarska stroka mislim, da odigrala izjemno pomembno nalogo in zato je tudi tukaj že dve leti in pol prosimo naj nam pomagajo najti rešitev, tudi tukaj v teh primerih in verjamem, da jo bomo našli, prepričan sem, da jo bomo našli. In zato že zdaj lahko povem, da smo po zaključku javne razprave imeli prejšnji teden v četrtek, 8. aprila - katerega je že bilo – ja, tako, smo imeli že sestanek na podlagi katerega z vsemi, ki so dali v javni razpravi pripombe in na podlagi katerega smo prišli do nekih mislim, da konsenzualno sprejetih rešitev. Pa dovolite mi samo še eno misel vseeno iz preteklosti. Veste, težko je iskati rešitve za tako kompleksna vprašanja kot ga imamo danes, jaz se s tem čisto globoko strinjam in tudi ko govorimo kdo vse nasprotuje in kdo vse ne nasprotuje. Pa bom prebral tukaj en del mojega opomnika. Leta 2018 oziroma 2020 je oziroma ne leta 2020 novembra, ko smo bili na ogledu tega rezervata Polšak, je gospod Krajčič iz zavoda za gozdove Slovenije predstavil možne ukrepe zatiranja podlubnikov, katere je v svoji ekspertizi iz leta 2018 in 2020 predlagala biotehniška fakulteta. Ekspertiza poudarja kot možen ukrep žlebljenje ter postavitev kontrolnih lovnih pasti znotraj rezervata v robnem pasu, saj se po njegovem mnenju na podlagi uredbe o / nerazumljivo/ javna gozdarska služba lahko izvaja tudi v rezervatu. Vsi poznamo dr. Krajčiča, vemo kje je zaposlen, poznamo njegovo strokovnost in tudi to so predlogi Zavoda za gozdove mimogrede. Zdaj pa da se ne bomo predolgo časa lovili okrog rešitev. Omenil sem, da 8. aprila smo imeli sestanek s predstavniki Ministrstva za okolje in prostor, biotehniške fakultete, Gozdarskega inštituta, Zavod za gozdove, Zavod RS za varstvo narave, kmetijsko gozdarska zbornica, Zveza lastnikov gozdov, Sindikat kmetov, lastnik rezervata Poljšak, Združenje Prosilva Slovenije, nevladne organizacija, Plan B DOPPS in tako naprej, ne bom našteval. Zelo širok sestanek na katerem smo dogovorili sledeče. Da nemudoma začnemo izvajati raziskave glede primernih in učinkovitih metod preprečevanja širjenje podlubnikov iz gozdnih rezervatov v gospodarske gozdove, s poudarkov na novih, še nepreizkušenih metodah, kot je žlebljenje in sicer v pasu med gozdnim rezervatom Poljšak in gospodarskimi gozdovi, ki so v zasebni lasti tamkajšnjih kmetov. Naj omenim, da na sliki lahko, pa verjetno poznate, tisti, ki poznate rezervat Poljšak, vidimo da je v enem delu ravno, pri istem lastniku dosežem ta približno 100 metrski odmik od meje njegove parcele, do meje rezervata. In v tem delu se bo izvajala ta aktivnost, zato da lahko preučimo kaj lahko naredimo v tem delu. V raziskavi bodo sodelovale vse gozdarske inštitucije, biotehniška fakulteta, gozdarski inštitut, Zavod za gozdove in inštitucija s področja varstva narave, predvsem zavod Republike Slovenije za varstvo narave, kot tudi lastniki gozdov in lokalna skupnost, ki je od nas zahtevala in pričakovala rešitev, konkretno v tem primeru. Stroške tega dela in raziskave krije Ministrstvo za kmetijstvo, torej to ne bo bremenilo lastnika tega gozdnega rezervata, ki mimogrede ni Republika Slovenija in do konca letošnjega leta prekinemo razpravo okrog spremembe uredbe o varovanih gozdovih in gozdov s posebnim namenom.

Dokler stroka ne odgovori na nekaj ključnih vprašanj, nam pomaga poiskati rešitve, kako lahko zamejiti širjenje podlubnikov iz rezervatov v sosednje gospodarske gozdove. Kajti mislim, da je prav, da se tudi danes zavedamo, da od teh sosednjih gozdov okrog rezervata, nekatere kmetije živijo in so življenjsko odvisno. Zato je pomembno, da najdemo rešitve, ki bodo prvič varovale varovalne gozdove in drugič varovale tudi gozdove sosednjih parcel, kjer so gospodarski gozdovi. To je v bistvu zdaj bi rezultat tega zadnjega sestanka, na katerem mislim da so bili prisotni tudi večina tukaj prisotnih gostov in jaz menim, da je smer, ki nakazuje pravo pot, torej ne trmoglavimo v neko spremembo uredbe samo zato, da bi jo na hitro spreminjali, s tem se strinja tudi lastnik rezervata in tistega gospodarskega gozda na tistem mejnem pasu, s tem se strinjamo tudi mi, kot financerji, plačniki tega in zato začasno, če bomo pa našli trajne rešitve, pa trajno umikamo to uredbo. Ampak ta uredba je bila, verjemite mi, klic v sili, ker že dve leti in pol našli strokovne rešitve. In od nas je občina, ki je lastnik zemljišč, lastnik rezervata, zahteval ukrepanje in verjetno grozil s tožbo, če tega ne bi naredili. Zelo verjetno bi državo stalo kar precej, če bi do nekih tožb prišlo. Zato menim, da je ta predlog, ki ga je skupina na podlagi javne razprave naredila umesten, pomemben, potreben za ta korak, da stroka pomaga poiskati rešitve, s tem da zdaj vemo, časa imamo do konca leta, ne več še dve leti in pol, kar si pa verjetno nihče ne želi. Torej imamo še celo rastno sezono, marsikaj lahko naredimo. V tem rezervatu, kot sem že prej omenil, Poljšak je prisoten podlubnik in tukaj obstaja nevarnost, da bi se ta podlubnik širil ven iz tega rezervata v okoliške gozdove.

Hvala lepa.