Predsednik, hvala lepa za besedo.

Spoštovani minister, spoštovani državni sekretar, spoštovani ostali vabljeni gostje, spoštovane kolegice in kolegi!

Slovenija se lahko pohvali ali morda, če sem malce ironičen, se je do sedaj lahko pohvalila z bogato dediščino varovanja gozdov in skrbnega gospodarjenja. Prvi zapisi o varstvu gozdov na našem območju izvirajo iz leta 1892, ko je gospod Leopold Hufnagel v gozdno-gospodarskem načrtu za Kočevsko izvzel nekatera območja in se je določilo, da se ta območja prepustijo naravi in da se v teh območjih ne gospodari. Nato je o zaščiti gozda pred surovimi, bom rekel, gospodarskimi posegi, takrat splošno razširjenimi goloseki oziroma o sonaravnem in trajnostnem gospodarjenju z gozdovi govoril in pisal v svojih delih tudi inženir gozdarstva, gospod Franjo Pahernik, in to svoje znanje je kot poslanec večkrat predstavil tudi Skupščini Združenega kraljestva Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tudi po drugi svetovni vojni je ideja o zaščiti in raziskavah posebnih zaščitenih območij razvijal prof. Dušan Mlinšek in pri tem se je skozi čas do danes oblikovalo oziroma vzpostavilo mrežo 171 gozdnih rezervatov na območju celotne Slovenije. Danes ta delež predstavlja okoli 9 tisoč 500 hektarjev oziroma 0,8 % vseh gozdov.

Kaj sploh so gozdni rezervati? Naj mi bo oproščeno, ker sem bolj kot ne laik na tem področju, če morda kakšne besede ne bom pravilno povedal; gotovo so tu tudi strokovnjaki, ki bodo lahko potem potrdili ali pa ovrgli te moje trditve. Pri gozdnih rezervatih gre nekako za naravne gozdove, ki so prepuščeni naravnemu razvoju in bodo iz njih nekoč v prihodnosti nastali pragozdovi. Tako imenovani pragozdovi oziroma, bolje rečeno, pragozdni ostanki, kot se stroka izraža, pa so danes naravna oblika gozdne vegetacije, ki se razvija sama brez posrednega ali neposrednega vpliva človeka na to, in teh je 14. V omenjenih gozdnih rezervatih so bile vzpostavljene številne trajne raziskovalne platforme, na katerih se danes proučuje razvoj ekosistemov in ekosistemskih funkcij gozda ter vplive podnebnih sprememb nanje. In ti gozdni rezervati so izjemno pomembni, kajti raziskave le-teh dajejo vpogled v delovanje in razvoj gozdnih sestojev, iz katerih se črpa znanje in se ga vpeljuje v gospodarjenje z gozdovi. Zaradi tega je gospodarjenje z gozdovi sonaravno. Ravno zato se je ohranjanje pragozdov in gozdnih rezervatov in snovanje novih gozdnih rezervatov ravno zato je to tudi tako pomembno. Če bomo uničili rezervate in pragozdne ostanek ali jih bomo ogrožali bomo s časoma uničili in ogrožali tudi gospodarske gozdove, saj se ne bomo imeli od kje več učiti. Skladno z ugotovitvami raziskav na oddelku za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete tam svoje študente in diplomate vse skozi izobražujejo o pomenu trajnostnega in sonaravnega gospodarjenja ter spoštovanja ekosistemskih in pa ekoloških funkcij gozda. Seveda moram najprej poudariti, da sta bila v juliju 2017 med Unescovo naravno dediščino razglašena tudi dva pragozdna ostanka, in sicer eden je Kočevski rog, drugi je Snežnik Hidrolce, kjer gre za bukove sestoje, kjer so bili prvobitni gozdovi v osrčju dobro ohranjenih gozdov in tako je ta seznam svetovne dediščine za Slovenijo pomembno priznanje. Obenem pa je tudi zaveza, da za prihodnje za prihodnjo varstvo rezervatov in pa za vso tradicijo, ki se je v Sloveniji pravzaprav začela že v 19. stoletju. Zakaj to govorim? In zakaj pravzaprav danes ta seja? Zato, ker se je v medresorskem usklajevanju pojavil predlog uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o varovalnih(?) gozdovih in gozdovih s posebnim namenom, ki ga je pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. In v njej so določbe, ki nekako, po moji skromni oceni in tudi po oceni strokovnjakov, so milo rečeno sporna ali pa nedopustne. V kolikor bo taka uredba sprejeta bodo zadnji koščki prvobitne slovenske narave prepuščeni na milost in nemilost vsakokratni politiki, ekonomskim interesom in interesom vplivnih posameznikov in vplivnih organizacij.

Kot lahko vidimo iz te uredbe, ta uredba določa, da ministrstvo z njo želi zagotoviti ukrepe za prepričevanja širjenja podlubnikov iz gozdnih rezervatov v večnamenske gozdove, najpogosteje v gospodarske gozdove. Ker so gozdni rezervati prepuščeni naravnemu razvoju so dovzetni seveda za podlubnike in ko se v tem gozdnem rezervatu pojavijo se širijo v sosednje večnamenske gozdove, kjer povzročajo ekonomsko in ekološko škodo. In ta uredba naj bi omogočila izvedbo preventivnih varstvenih del v gozdnih rezervatih samih z namenom preprečevanja širjenja podlubnikov v te okoliške gozdove. Zavod za gozdove naj bi spremljal stanje podlubnikov tem gozdne rezervatu in v kolikor bi se ti prenamnožili bi potem začeli veljati določeni ukrepi, in sicer povečalo bi se število kontrolnih pasti, lastnikov gozdnega rezervata pa bi se z odločbo določilo izvedbo preventivnih varstvenih del. To bi se dogajalo v pasu, ki je od roba gozdnega rezervata v notranjost, se pravi v samem teritoriju, ki je gozdni rezervat, bi bo bilo v pasu sto metrov. In uredba tudi predvideva, da bi se v tem pasu podrlo posamezna drevesa, sedaj koliko je tega bo povedala verjetno stroka, in to z namenom lovljenja podlubnikov, torej gre za tako imenovana lovna drevesa, katera bi se, seveda, ob naselitvi teh podlubnikov potem obelilo. To bi se potem uničilo s kurjenjem drevesa oziroma ta debla bi pa ostala na kraju samem in bila prepuščena nekemu naravnemu razkroju. Če lastnik tega ne bi storil, potem seveda Zavod za gozdove izvršitev doseže na podlagi izvršbe in pa določeno je tudi še, da se sredstva za to krijejo iz proračuna.

Zakaj je to sporno? Bistvena značilnost gozdnih rezervatov po katerih se ločijo od vseh drugih gozdov je namreč ta, kar sem že prej povedal, da so v celoti brez izjeme in brez kakršnihkoli neposrednih vplivov človeka prepuščeni naravnemu razvoju. Predlagana uredba pa dopušča neposredne človekove ukrepe s katerimi se izničuje glavna značilnost in namen teh gozdnih rezervatov.(Nadaljevanj) Na to opozarjajo tudi na oddelku za gozdarstvo in obnovljive vire biotehniške fakultete. Jaz sicer ne vem ali so danes prisotni tukaj z nami. Me veseli, gotovo bodo povedali tudi kaj več. Iz medijev pa smo lahko razbrali, da predlani uredbi nasprotujejo, kajti njeno sprejetje bi pomenilo možnost poseganja v naše pragozdne rezervate, seveda tudi ostale, ne samo pragozdne ostanke, ampak tudi ostale gozdne rezervate, kar je nesprejemljivo in seveda v nasprotju s številnimi zakonskimi določili. Takšno poseganje bi pomenilo izničevanje dolgoletnega truda številnih gozdarskih in naravovarstvenih strokovnjakov po ohranitvi še zadnjih ostankov prakrajine pri nas. Sprejetje uredbe bi pomenilo bistveno znižanje standardov varovanja gozdnih rezervatov, s tem seveda tudi varovanja narave na ravni celotne države Slovenije. Poseganje v gozdne rezervate prekinja pravzaprav večstoletne procese v gozdu in z vidika našega dojemanja časa, nepovratno spreminja njihove temeljne značilnosti. Bistvena značilnost gozdnih rezervatov po katerih se loči od vseh drugih gozdov je namreč v tem, da so v celoti brez izjem in brez kakršnihkoli neposrednih ali posrednih vplivov človeka prepuščeni naravnemu razvoju. Ta predlagana uredba pa seveda dopušča neposredne človekove ukrepe. Opozarjajo tudi, da je večina gozdnih rezervatov v Slovenijo razmeroma majhnih, da če bi opredelili te stometrske pasove, potem pomeni, da bi se iz sistema v celoti izročilo najmanj 10 % vseh gozdnih rezervatov in seveda potem se tudi ustrezno zmanjša povprečen rezervat iz sedanje površine na manjšo, kar je seveda nedopustno. Tudi Zavod za gozdove opozarja, da je gozdnih rezervatov v katerih se zaradi dreves sestave lahko razvijajo bolezni oziroma prenamnožijo škodljivci, ki bi seveda lahko ogrožali bližnje gospodarske gozdove, v Sloveniji je relativno malo. Pomembno je, da gozdarska stroka in politika najdejo primeren način, da se take škode preprečijo. Strokovnjaki povedo, da podlubnik ni samo škodljivec, v pragozdu igra neko pomembno funkcijo in sicer, ker je pragozd prepuščen naravnemu razvoju brez človekovega vplivanja in ni statični, pravijo, pač pa dinamični ekosistem v katerem se spremembe dogajajo ves ča in to nenehno. In tako so spremembe kot del naravnega razvoja gozda tudi napadi podlubnikov in pragozd tam kjer se drevesa posušijo, nikakor ni uničen, pač pa samo spremeni svojo podobo in razvojno fazo, saj se bo začel takoj pomlajevati in še vedno bo pragozd. Spremljanje in raziskovanje te dinamike pa je med najpomembnejšimi razlogi za njihovo ohranjanje. Ko v ta proces začne posegati človek, je naravne dinamika konec in tak gozd pač ni več pragozd. In če bomo dopustili poseganje v razvoj gozdnih rezervatov, bodo rezervati v svojem bistvu izginili, določeni problemi povezani z zdravjem gospodarskih gozdov v okolici rezervatov pa bodo ostali in ti problemi so namreč v prvi fazi primarna posledica podnebnih sprememb in šele kot sekundarna posledica prisotnih teh škodljivih organizmov. In naloga gozdarstva pa je, da razvije način gospodarjenja, ki bodo izboljšali odpornost in sposobnost okrevanja gozda in ravno na gozdnih rezervatih se stroka uči in ugotavlja te zakonitosti in sonaravno upravljanje. Seveda na napačen pristop k reševanju te problematike opozarjajo tudi okoljevarstvene organizacije, pravijo da predlagana sprememba uredbe je nesprejemljiva in pozivajo pristojne k oblikovanju takšnih ukrepov varstva gozdov pred podlubniki, ki ne bodo ogrozili narave in že v že tako skromni mreži gozdnih rezervatov. Pravijo, da pragozdni ostanki niso odmaknjeni in pozabljeni koščki narave, temveč izjemni rezultat spoštovanja slovenske tradicije sonaravnega gospodarjenja z gozdovi. So tudi Unescova naravna dediščina zaščiteni in tudi z Alpsko konvencijo po resoluciji o nacionalnem gozdnem programu je gozd v Republiki Sloveniji simbol prepoznavnosti države in njenega odnosa do trajnostnega razvoja, zato je rešitev z ekonomsko škodo lastnikov gozdov treba poiskati premišljeno, strokovno in vključujoče. Tudi evropske smernice za varstvo narave, ki dajejo velik pomen ohranjanju pragozdov. V strategiji Evropske unije za biotsko raznovrstnost do leta 2030 je ena izmed ključnih sprejetih zavez, da je potrebno strogo zavarovati vsaj tretjino zavarovanih območjih v Evropski uniji, vključno z vsemi preostalimi gozdovi in staroraslimi gozdovi v uniji. K temu skupnemu načrtu za obnovo evropske narave v korist človeštvu o podnebju in planetu je dala soglasje tudi Slovenija, ki pa zdaj ubira povsem drugačno pot. Strokovnjaki tudi pravijo, da v Sloveniji bi morali narediti vse, da povečamo površino gozdnih rezervatov, namesto, da s predlaganimi ukrepi ogrožamo obstoječe. V Državnem zboru smo sprejeli resolucijo o nacionalnem programu varstva okolja za obdobje 2020-2030. V njem je kot eden izmed ključnih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti v program in načrtih za gospodarjenje z gozdovi naveden ukrep razglasiti gozdne rezervate, ki bodo služili namenom varstva biotske raznovrstnosti. Z uvedbo sprememb, ki jih predvideva ta sprememba o kateri danes govorimo, pa vlada pristaja na sporne posege v obstoječih gozdnih rezervatih, ki predstavljajo nekako neposredno ogroženost te biotski raznovrstnosti. Torej s tega mojega malo daljšega uvoda je moč razbrati, da uredba poskuša uvesti izjemno škodljive in nevarne prakse, kateri nasprotujejo vsi, razen vlada. Nasprotuje tako obstoječa evropska, kot domača zakonodaja, eminentni strokovnjaki, tako domači, kot tuji, strokovnjaki iz zavoda za gozdove, strokovnjaki biotehniške fakultete, tudi strokovnjaki v SIDG-ju, okoljevarstvene organizacije in ostala strokovna in laična javnost. Zato v zahtevi za sklic seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlagam sprejem dveh sklepov, ki jih bom predstavil v nadaljevanju oziroma ob zaključku. Gotovo pa bodo o tem spregovorili tudi vabljeni gostje in seveda tudi poslanke in poslanci.

Hvala lepa za enkrat.