Hvala lepa za besedo, spoštovana gospa predsedujoča. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, cenjeni gostje. Lep pozdrav tudi v mojem imenu.

Današnja razprava o položaju brezdomnih oseb v razmerah epidemije koronavirusne bolezni je nadvse pomembna, saj je ta bolezen še dodatno odstrla številna vprašanja, ki jih ne bi smelo, a smo jih žal že leta pometali pod različne preproge. Tudi na tem področju smo mesto malo zabredli, pa ne le v času epidemije, temveč že veliko prej. Žal mi je, da nekatera že dolga aktualna vprašanj pogosto odpiramo šele, ko nad pod narekovaji presenetijo medijsko odmevne zgodbe, ko se oglasimo neodvisne inštitucije, nevladne organizacije ali javnost. Pri varuhu človekovih pravic se s problematiko brezdomstva ukvarjamo praktično že vsa leta našega delovanja. Poleg pomembnosti in vidnosti dela vseh tistih posameznic in posameznikov, ki si prizadevajo za ozaveščanje družbe o težavah brezdomcev, njihovo destigmatizacijo in neenakopravnost od pristojnih organov že leta terjamo odgovore in spremembe. Število brezdomnih oseb namreč narašča. Spreminja pa se tudi njihova struktura, saj je vedno več tudi brezdomnih družin. Ta podatek je zaskrbljujoč, zato bi na kopičenje težave morali reševati, če sem / nerazumljivo/ že včeraj.

Kot rečeno, hvaležen sem za vse delo nevladnih organizacij ter različnih posameznic in posameznikov, ki pa ne morejo in ni njihova vloga, da opravljajo naloge, ki bi jih morala opraviti država oziroma lokalne skupnosti. O tem sem nenazadnje že junija lani govoril s snovalci projekta o ozaveščanju o težavah brezdomstva korona na ulici, letos februarja pa s predstavniki 11-ih nevladnih organizacij, ki so v Sloveniji skrbijo za brezdomne osebe. V začetku tako imenovane korona krize so bili mnogi brezdomci zaradi zaprtja javne infrastrukture in nekaterih zavetišč prikrajšani za osnovne človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Omenjen je bil dostop do pitne vode in uporabe sanitarij, močno oteženo oziroma omejeno gibanje ter zadrževanje na javnih površinah. To je le nekaj težav s katerimi so se oziroma se soočajo ob siceršnji socialni izključenosti in ranjenem osebnem dostojanstvu. Tu so še ostale z vsem navedenim povezane kršitve, na primer pravice do primernega stanovanja in doma, pa do zdravstvenega zavarovanja in socialnega varstva. Na področju brezdomstva v Sloveniji nujno potrebujemo dolgoročno strategijo, ki bi zajela rešitve in usmeritve za vsa omenjena in druga pereča vprašanja, ki zadevajo skrb za populacijo brezdomnih oseb, ki je sicer zelo heterogena. Mnogi med njimi bodo žal doživljenjsko potrebovali določeno obliko podpore, zato so sistemske rešitve zares nujne. V družbi bo namreč vedno obstajalo neko kritično število ljudi, ki bodo ne glede na razmere potrebovali humanitarno oziroma socialno pomoč. Če grem še malce bolj v detajle nakopičenih problemov na tem področju lahko omenim še manko pohospitalnih enot, pereče je tudi vprašanje nameščanja starejših brezdomcev v domove za starejše in sicer zaradi njihovih specifičnih navad in potreb. Na mestu in pozdravljamo apel oziroma poziv nevladnih organizacij in centrov za socialno delo, da rešitve vidijo v oblikovanju samostojnih bivalnih enot oziroma podeljevanju koncesij po zgledu tistih za domove za starejše. Problem, med drugim je tudi neustrezna zdravstvena oskrba, kjer pogosto vskočijo pro bono ambulante. Soočamo se tudi z mankom ustreznih prostorov po državi, kjer bi brezdomci lahko bivali in spali. Še več, izzivi so na širšem področju stanovanjske politike, kjer bi bilo smiselno iskati rešitve tudi s postavljanjem bivalnih enot v vseh občinah, saj so razmeroma ekonomična rešitev, predvsem za samske brezdomce. Nujno pa je preprečevati tudi deložacije, da se v samem jedru prepreči pojav brezdomstva. In to je nenazadnje problem tudi na področju postpenalne obravnave, saj mnogi, ki pridejo iz zaporov, zaradi mankov ustreznih programov ostanejo na cesti.

Torej gre za eno najbolj marginaliziranih skupin našega prebivalstva in ravno zaradi tega jo moramo tudi v času epidemije obravnavati še bolj skrbno. To, da so prav brezdomci ene izmed tistih ljudi, ki so bili pri nadzoru upoštevanja sprejetih ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni covid-19 vklopljeni, pa je milo povedano nedopustno. Pri varuhu smo v času epidemije obravnavali več pobud, ki so jih v imenu prizadetih oseb na nas naslovili iz društva Kralji ulice. V zvezi s tem smo se obrnili na Ministrstvo za notranje zadeve in opozorili, da je pri odločitvah za sankcioniranje brezdomcev v primeru zaznanih kršitev sprejetih ukrepov treba še posebej upoštevati njihov specifičen življenjski položaj, saj je ulica njihov dom. Nato nenazadnje opozarja tudi več stališč, mednarodnih organov oziroma organizacij. Ker doslej sprejeti odloki, ki se nanašajo na zmanjšanje tveganja okužbe oziroma začasno delno omejitve gibanja in prepovedi zbiranja ljudi, ne vsebujejo posebnih določil, ki bi upoštevale specifičen življenjski položaj brezdomnih oseb, smo prepričani, da morajo biti prekrškovni organi v takšnih primerih še toliko bolj pozorni. Okoliščine vsakega takšnega konkretnega primera bi morali skrbno presojati tudi iz vidika ali ne gre morda za prekršek neznatnega pomena, kamor štejemo prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica oziroma je to neznatna. Ministrstvo za notranje zadeve oziroma policiji smo zato priporočili, da pri obravnavi brezdomnih oseb zaradi nespoštovanja sprejetih ukrepov za omejevanje širjenja koronavirusa, vselej opravi skrbno izbiro sankcije za prekršek oziroma preveri ali ni namesto izreka sankcije mogoče kršitelja le opozoriti, če je storjeni prekršek neznatnega pomena. Prekrškovni organ sme namreč v skladu z Zakonom o prekrških, za prekršek storjen v olajševalnih okoliščinah, ki ga delajo posebej lahkega, izreči le opomin. Ministra za notranje zadeve pa sem prosil, da z našim priporočilom seznani policijo, ki ga naj uporablja pri svojem delu.

Zagotovo je ob tem vzpodbuda informacija, ki smo jo dobili z Ministrstva za notranje zadeve, da so policisti ves čas deležni usposabljanj, tudi na temo vodenja in odločanja o prekrškovnih postopkih ter da aktivnosti policije v času epidemije koronavirusa niso prvenstveno usmerjene v kaznovanje ljudi, temveč v zagotavljanje čim doslednejšega upoštevanja priporočil strokovnjakov za preprečevanje širjenja koronavirusa in spoštovanje veljavnih odlokov. Naj pa o tem dodam še, da identična problematika, da se je pojavila pri mestnem redarstvu v Ljubljani in da smo zato v pojasnilo o smernicah pri ravnanju mestnih redarjev v primeru brezdomnih oseb zaprosili tudi župana Mestne občine Ljubljane, da se opredeli do tega. Ocenjujem namreč, da morajo biti redarji seznanjeni, če osebe brez doma v lokalni skupnosti, če so in da niso deležne ustrezne skrbi in zaščite. V tem primeru je namreč vprašljiv obstoj odgovornosti za prekršek, ki ga je nekdo prisiljen storiti, ker druge izbire niti nima. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, žal varuh nima moči in pristojnosti, da bi v primeru brezdomcev, ki so plačilne naloge že prejeli, ukrepal kakorkoli drugače, kot z opozorili. Pravnomočna odločba o prekršku se namreč lahko odpravi ali spremeni le po postopku in z uporabo pravnih sredstev, ki jih določa Zakon o prekrških. Tudi sicer je obstoječi pravni ureditvi postopka o prekršku zahteva za sodno varstvo namenjena preizkusu odločbe prekrškovnega organa, zato vzpodbujam organizacije, ki delajo na področju brezdomstva, da je pooblastilu oglobljenih brezdomcev tudi uporabijo.

Hvala lepa.