Hvala za besedo, predsedujoča.

Komisija za peticije je malo drugačen odbor, malo drugačno delovno telo od ostalih delovnih teles Državnega zbora, ker je že po definiciji namenjena takšnim in drugačnim družbenim skupinam, ki so zašle v družbeno stisko in je zato prednostno njihovo mesto za artikulacijo težav in podajanje predlogov rešitev. Ena izmed takih skupin so brezdomci, ki jih obravnavamo danes, se bom pa poskusil v uvodni predstavitvi držati časovnice, da bom čim krajši, čim bolj skeleten in čim prej odstopim besedo vsem vabljenim, ki nam danes delajo družbo, skratka na vsebino. Brezdomstvo in položaj brezdomcev je družbeno skrajno odrinjeno vprašanje. Področje je že dalj časa zanemarjeno, še posebej pa je prišlo na plano v obliki stanovanjske stiske v času razglasitve epidemije covid-19, ker je zaradi omejitvenih ukrepov in posledičnega sankcioniranja skupina brezdomcev, skupina ljudi brez strehe nad glavo ostala na ulici brez kakršnegakoli prostora v katerega bi se lahko umaknila oziroma prostore v katere bi se lahko umaknila niso zadostni, še tisti, ki pa so, pa so bili na določenih mestih omejeni oziroma zaprti. Brezdomci so seveda reveži, so siromaki in posledično nosijo velik riziko in veliko tveganje povezano s temi okoliščinami tudi v odnosu do epidemije covid-19. Pri tem je zaradi covid-19 na cesti pristalo še več ljudi, med brezdomnimi pa najdemo tudi mlajšo populacijo med 20 in 30 let oziroma med 30 in 40 let.

Temeljni razlog, zakaj so se ljudje znašli na ulici, ne bomo ga našli s kakšno moralno kritiko, v smislu da so zapravili svoje življenje, da so si sami krivi ali karkoli podobnega, kar se lahko šepeta po parlamentarnih hodnikih, ampak je razlog temeljno družben. V Sloveniji manjka 10 tisoč javnih neprofitnih stanovanj, kar še posebej občutijo mladi, pa se to pozna tudi pri vprašanju brezdomnih. Dodatno stanovanjsko situacijo, stiska še praksa kratkoročnega najema, preko platforme Airbnb, kar nadalje zaostruje deficit stanovanj, socialno stanovanjsko revščino in v skrajni obliki in v skrajnih primerih vodi tudi v brezdomstvo. Koliko imamo brezdomcev v Republiki Sloveniji uradno niti ne vemo, zaradi tega ker s celovitim pregledom o njihovem položaju ne razpolagamo. No, neuradno pa v Sloveniji obstaja okrog 10 tisoč ljudi, ki strehe nad glavo nimajo, kar je grozovito visoka številka, pa niti ta številka v resnici še ni dokončna. K njej moramo namreč prišteti še tako imenovane prikrite brezdomne, se pravi tisti, ki so nastanjeni v objektih brez vode, brez elektrike, ki se zatekajo v vrtne lope, barakah, bivajo kje na podeželju, ženske brezdomke in tako naprej. Skratka, stanje je milo rečeno zaskrbljujoče. Število brezdomnih oseb narašča že tako, ne samo v povezavi z epidemijo covid-19, delno pa se spreminja tudi njihova struktura, vedno več je tudi brezdomnih družin. In ko se bo epidemija covid-19 zaključila z nekim političnim razglasom, ko se bodo iztekle tudi tako imenovani krizni ukrepi, lahko pričakujemo val deložacij in s tem še dodaten skok ljudi, ki se bodo znašli na cesti. V svojih PKP in še kakšnih drugih ukrepih je vlada Janeza Janše brezdomce žal spregledala. Še več, s svojo penalno represivno logiko, s katero se je spravila nad vse državljanke in državljane, je zraven še posebej močno udarila ravno po brezdomcih.

Govorim o odloku za omejevanje gibanja, ki je stopil v veljavo 20. marca lani, pa ga je nato vlada podaljševala in še zaostrila s tako imenovano policijsko uro. Seveda za ljudi, ki nimajo strehe nad glavo, ki ne podnevi, ne ponoči ne morejo izvajati karantene, naj si bo ta predpisana ali ne, je omejevanje zadrževanja in zbiranja na javnih površinah seveda še ekstra problem. Dodatno se je ta problem zaostril, ker je MDDSZ marca lansko leto izdalo navodilo o zaprtju dnevnih centrov, hkrati so zavetišča za brezdomce polna in brezdomci, ki živijo na prostem nimajo kam. Zaradi tega se dviga tudi delež tistih, ki se soočajo s problemom dostopa do vode, do sanitarij, WC-jev, do higienskih sredstev, med njimi so tudi starostniki, mnogi bolni in potrebni zdravniške pomoči. Čeprav je evidentno, da ti ljudje ne morejo ostati doma ne glede na to koliko odlokov vlada napiše, ne glede na to koliko represivnih členov podtakne v PKP pakete in čeprav so dnevni centri zaprti in čeprav so zavetišča polna, se policija spravlja nanje, jih razganja oziroma in celo izreka globe zaradi kršitev odloka o prepovedi zadrževanja na javnih površinah. Dodatno. Večina brezdomnih oseb hrani svoje osebne dokumente v zavetišču oziroma v dnevnem centru, zato jih nimajo pri sebi, kar je spet prekršek, zaradi katerega jim policija lahko izda plačni nalog. In brezdomci seveda teh glob ne morejo pokriti. V slučaju, da so prejemniki denarne socialne pomoči, ker so revni, pa se jim izvede izvršba in še dodatno ogroža njihovo preživetje. Brezdomce na ulici so vajeni živeti v skupini, ki jim edina lahko predstavlja varnost. Opozorila stroke so na mestu, da bi bilo logično, da so jih v luči vladnih odlokov obravnava kot člane istega gospodinjstva. Na tak način bi zanje veljala ista pravila, kot za člane skupnega gospodinjstva, a žal zaenkrat policija in Ministrstva za notranje zadeve novinarska vprašanja na to temo žal ignorirata. V krizi zaradi covid-19 pa so se pojavile še nove skupine z grožnjo brezdomnosti, obračajo se na nevladne organizacije, predvsem starejši ljudje, podnajemniki, ki jih stanodajalci v strahu pred okužbo kratko malo postavijo na cesto. Večina teh ljudi nima podpisanih najemnih pogodb in praktično čez noč ostanejo brez bivališča.

In tudi v Levici smo v času epidemije večkrat prejeli razna obvestila o primerih, ko so najemodajalci odpovedali najemne pogodbe oziroma so preprosto zahtevali izselitev najemnikov, za katere so se oni sami odločili, da zaradi izgube dohodka ne bodo sposobni pokriti najemnine. In znotraj tega so zlasti ranljivi tisti najemniki, ki so zaradi epidemije zgubili prihodke, razne oblike delavcev prekarcev od samozaposlenih do študentov, ki jih vlada še dodatno preganja iz njihovih študentskih domov, pa delavci v industriji ali v storitvah, ki so bili odpuščeni in tako naprej. Posebej izpostavim še zapornike izpuščene v drugem valu epidemije, tisti ki so imeli nižje kazni in nekateri niso imeli kam drugam, kot nazaj na cesto, tudi zato stiska brezdomnosti v epidemiji covid-19 raste. Za zaključek. V Levici smo na stališče in to je temeljni razlog zakaj smo se odločili za sklic današnje seje, da je nujno potrebno zagotoviti varne prostore za brezdomce, ki bi bili na voljo 24 ur na dan, ne samo ponoči, da se ljudem zagotovi dostop do vode, do sanitarij, do higienskih sredstev, tudi za tiste, ki živijo zunaj, da se povečajo kapacitete za nastanitve brezdomcev, potrebno je kadrovsko okrepiti te kapacitete, vsem zavetiščem in nastanitvenim programom je treba omogočiti vzpostavljanje prostorov za samoizolacijo, delovati morajo razdeljevalnice tople hrane. Od vseh teh dejavnosti, ključno vlogo igra proaktivna drža države, ki lahko je, lahko je pa ni. In z današnjo sejo želimo doseči, da se stvari na tem področju premaknejo, vključno s tem, da se z zaščitnimi sredstvi oskrbi vse delavce prostovoljce, ki delajo z brezdomci. Imamo nekaj dobrih praks iz tujine, ki bi jih kazalo posnemati.

Recimo na Škotskem je problem brezdomstva od leta 2001 bistveno zmanjšan. Izpostavil bi mesti Edinburga in Glasgowa, ki sta brezdomce v času pandemije umaknili iz ulic v hotelske in študentske sobe, kjer se lahko izolirajo in poslužili so se tudi izdajanja sob preko Airbnb zasebnih sob, počitniških stanovanj, ki niso v uporabi. Skratka, neke dodatne prostorske kapacitete, ki v družbi obstajajo so jih premaknili iz turistične in druge rabe v to, da so z njimi zadovoljili osnovne človeške potrebe. Podobno so v Londonu za brezdomce odprli hostle, jim omogočili nastanitve, samoizolacijo tudi na Finskem. V Trstu so dnevne centre spremenili v zavetišča, brezdomcem dnevno merijo temperaturo, s čimer tiste s prvimi znaki obolenj pravočasno izolirajo od drugih. Za čisto, čisto zaključek rečem, da je v epidemiji covid-19 vprašanje brezdomstva še ekstra prišlo na politični dnevni red in zato moramo to stisko nasloviti ne samo v kontekstu epidemije ali pa v nekem širšem okviru z dolgoročnejšimi rešitvami. In tu predlagamo, da vlada izdela in sprejme strategijo na področju brezdomstva, sledeč načelu, da vsakdo potrebuje varen dom, da se stanovanje obravnava ne kot tržno blago, ampak kot osnovna človekova pravica. Lahko se pri tem zgleduje po Finskem modelu housing first. Finska je sprejela nacionalno strategijo za reševanje brezdomstva in jo uspešno izvaja na način, da se ne gradijo zavetišča, ampak se brezdomcem daje v uporabo stanovanja. Verjetno ni naključje, da je Finska edini primer v Evropi, kjer število brezdomcem upada. Sklepi, ki to vsebino zajemajo so sledeči. Komisija za peticije se je seznanila s stanjem in življenjskimi pogoji brezdomcev v razmerah epidemije covid-19. Komisija za peticije poziva vlado in Ministrstvo za delo in Ministrstvo za zdravstvo, da omogoči dodatne prostorske in kadrovske kapacitete v zavetiščih za brezdomce in zagotovi vzpostavitev delovanja dnevnih centrov in novih zavetišč, uporabnike, prostovoljce in zaposlene v programih oskrbe brezdomnih oseb, naj se oskrbi z zaščitnimi sredstvi, omogoči testiranje, cepljenje in medicinsko oskrbo. Podobno tretji sklep pravi, da naj se zagotovi redno in povečano sofinanciranje iz proračuna za socialno varstvene programe, ki za zavetišča in nastanitvene programe za brezdomce skrbijo. Četrti sklep želi omejiti policijsko represijo nad brezdomce in sicer pozivamo vlado, da nemudoma prepreči izrekanje glob brezdomnim osebam zaradi kršitev vladnih odlokov o policijski uri, prepovedi zbiranja, prepovedi prostega gibanja in drugih ukrepov, ki so v veljavi zaradi zajezitve epidemije covid-19 in jih brezdomne osebe ne morejo spoštovati zaradi svojega statusa. In še zadnji sklep, pozivamo vlado, da v roku šestih mesecev pripravi nacionalno strategijo za obvladovanje, zmanjševanje in postopno odpravo brezdomstva.

Hvala.