Lep pozdrav!

[Marija Anderluh, vodja Službe za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki.]

Mi smo že decembra začeli opažati, da narašča število otrok, ki so sprejeti po resnih poskusih samomora. Pravzaprav smo šli te številke gledati, ker smo začeli slediti podatke iz tujine. Prva je bila Avstralija, kjer so imeli drugi »lockdown« septembra in oktobra in so v novembru poročali že o takih poslabšanjih. Od takrat dalje se stvari nadaljujejo in lahko rečem, da zdaj pa vsi ambulantni centri opažajo trend poviševanja, mi bolnišnični pa urgentnih sprejemov. In številke se iz januarja v februar, marec in zdaj april res zelo povišujejo, bom najbrž ocenila navzdol, če bom rekla, da smo zdaj recimo na dvakratnih sprejemih meseca decembra. Praktično imamo prostor samo še za urgentne. Podobne stvari je objavil ORF dva meseca nazaj, da se dogaja na AKH na Dunaju, podobne opažanja objavljajo v dnevnem tisku na Hrvaškem, v Veliki Britaniji. Včeraj so imeli tak odbor v angleškem parlamentu - sem poslušala razpravo z istim razlogom. Žal se cela Evropa znašla v tem.

Duševno zdravje otrok, mi smo bili tukaj pionirji. Tale specializacija, posebno izobraževanje traja dobrih 15 let, ampak samo delo je pa pravzaprav že iz 70-ih let, in mi smo bili tukaj v Evropi zgledni, kako smo imeli službe urejene. Žal so se s podeljevanjem koncesij razgradile, ampak ne glede na to, zadnjih 10 let duševno zdravje otrok povsod v razvitem svetu resno peša. In mislim, da je prav, in tudi to je bil eden od razlogov, da sem se tudi sama vključila v reševanje problematike leta 2018, je pripeljalo potem do tega našega nacionalnega načrta. Res je bilo, da ko smo dva tedna nazaj v okviru RSK-ja opozorili ministrstvo, da smo se v dveh dneh dobili. Tako, da se zahvaljujem taki odzivnosti Ministrstva za zdravje. Dejansko smo zelo složno našli rešitve, ki gasijo urgentno situacijo. Me pa zelo preseneča to, da ene od rešitev, ki smo jo na naši kliniki ponudili zdaj, niste navedli, gospod dr. Vindišar. Upam, da je bil to lapsus in da ni kakšnega drugega, še posebej, da ni kakšnega osebnega razloga, da te stvari niso. Prihajam iz UKC-ja v Ljubljani, kjer mislim, da vsi veste, da eno leto dejansko iz dneva v dan cela hiša rešuje izjemne prilagoditve, da se epidemija obvladuje tako kot se obvladuje. In lahko rečem, da je duševno zdravje otrok zdaj tudi znotraj hiše prepoznano in imamo polno podporo ne samo strokovnega vodstva, ampak tudi poslovnega vodstva, da bomo to naslovili. Smo že praktično vseh 10 let tisti, ki smo se borili proti čakalnim dobam, in delamo in širimo programe in delamo nadrealizacije, da ne puščamo - zdaj seveda tudi mi samo še urgentnih - otrok brez obravnav. Dejstvo je, da smo izčrpani in da so tudi izčrpane vse rezerve in da brez dodatnih razširitev, ki smo jih zdaj predvideli v okviru dnevne bolnice, ki mislimo, da je vseeno cenejša možnost in cenejši način reševanja kot še dodaten bolnišnični oddelek. In upam, da bo to naslovljeno. Dejansko v hiši že potekajo rešitve, ki bodo pripeljale, da bomo tudi mi v enem doglednem času kos izzivom.

Dodatno se je vodstvo UKC-ja vključilo v reševanje primara. Včeraj smo imeli sestanek z vodstvom Zdravstvenega doma Ljubljana, ki tudi niso bili našteti notri med novimi centri, ki bi se morali vzpostaviti. Ljubljana pokriva ogromno populacijo otrok, hkrati ima pa trikrat manjšo dosegljivost ambulantnih služb na prebivalca starega do 19 let. Trikrat manjšo kot recimo Maribor, da ne govorim še o kakšnih drugih manjših regijah po Sloveniji. Skratka te čakalne vrste, ki tukaj so, je treba reševati in je treba nasloviti takoj. Trdno verjamem, da sprememb, ki jih je prineslo zadnje desetletje, zdaj pa tale Covid na vrh, ne bo kar konec, če bomo mislili, da bodo minile same od sebe. Če jih cel svet poskuša reševati, mislim, da jih moramo aktivno reševati tudi mi, v enem delu urgence in urgentno situacijo, v drugem pa nasloviti težave take kot jih bo moč rešiti potem, ne vem, v treh, štirih, petih letih.

OECD je v poročilu decembra 2020 Slovenijo uvrstil na zadnje mesto po dosegljivosti strokovnih služb na področju duševnega zdravja. Poglejte tiste grafe, so pretresljivi. Smo prvi po tem, koliko otrok ima računalnike na svojih mizah, pa tudi po tem, koliko otrok ima mir pri svojih pisalnih mizah, in zadnji po strokovnih službah. Nasploh je porast iz ena na devet - V Veliki Britaniji so pač veliki in imajo veliko raziskav narejenih - iz leta 2017 na 2020 ena na šest otrok z zelo verjetno duševno motnjo. To pomeni, tudi če bomo reševali v zdravstvu, bo to premalo. Tukaj gre za tako velike številke otrok, ki zdaj potrebujejo pomoč, da mislim, da bo Ministrstvo za izobraževanje moralo pristopiti k reševanju te situacije enako urgentno in najti resurse, kako bodo za te otroke poskrbeli znotraj svojih šol oziroma psiholoških služb. Gledamo in skrbimo za iste otroke, to so vaši učenci, vaši dijaki, vaši študentje, pa pač naši pacienti en majhen delež njih. Tudi v Angliji, to, kar so danes govorili, so pravzaprav programi, ki gredo v izobraževanje dodatnih psihologov v šolah, ki bodo lahko naslavljali današnjo situacijo.

Toliko. Hvala lepa.