Hvala.

Me veseli, da se pojavlja pozornost do duševnega zdravja. To je bilo običajno vedno postransko in obstransko, če pogledamo v zgodovino. Pa vendar sem dolžen nanizati nekaj podatkov.

Kar se tiče ambulantnih obravnav v naši, bom rekel kliniki, naši kliniki, to pa je kar, bi rekel nekje slaba polovica tistega, kar se v državi dogaja, lahko rečem, da v ambulantnih aktivnostih primerljivo prvo tromesečje zadnjih treh let odstopa v enem procentu. Torej resne duševne motnje se ne pojavljajo nič bolj pogosto – ali še ne.

Kot drugo, hospitalna aktivnost je bila izpred treh let nazaj, se je povečala lani za približno 7 %, prav tako letos je celo nekoliko manj, za 1 % manj.

To so zdaj številke. Zdaj, kaj kdo, bi rekel katere kriterije nekdo jemlje kot duševno bolezen, je drugo vprašanje, ampak to so »oficielni« kriteriji.

Kar se tiče duševnega zdravja otrok in mladostnikov, seveda moram opozoriti še na eno stvar, da se je praktično pred dobrimi desetimi leti pojavila specializacija iz pedopsihiatrije. Ko se pojavi specializacija, a veste, se tudi prepozna več stvari. To je normalen porast. A veste, ko se je pojavil recimo Ritalin za hiperkinetično motnjo otrok, se je kar naenkrat več otrok prepoznalo, tudi več avtizma se je prepoznalo. To so normalni, bi rekel zamiki, normalne poudarjenosti; karkoli se, bi rekel novega dogodi ali je popularno, se temu posveča nekaj časa več pozornosti. Seveda, da ne bom kritičen, se tudi več tega prepozna, več tega se tudi najde.

Kar se tiče socialnih aktivnosti, lahko samo pozdravim to, kar je državni sekretar zdajle govoril, ker nekako nismo vedeli, da toliko aktivnosti poteka tudi sicer. Kar se tiče razvoja pedopsihiatrije smo predlagali tudi neke vrste integracijo tudi neke vrste centrov. Mi smo tudi pristopili, kot je prej rekel državni sekretar dr. Vindišar, smo odprli še en oddelek za otroke, smo se dogovorili, da ga bomo odprli, in dejansko ga bomo tudi odprli, smo že vse, bi rekel akcije, kar se tega tiče, realizirali.

Mogoče kar se tiče posebnosti duševnosti ali pa duševnih motenj, je to, da občasno tudi nihajo. Glejte, tako bom rekel. Če vzamem periodo zadnjih 10 let, sta bila ene dve do tri leta, je bilo manj hospitalizacij. Včasih se pojavi neko družbeno, bi rekel drugačne oblike iskanja pomoči pri bolj mogoče šarlatanskih ali pa drugih pomočeh, pa se potem z zamikom dveh ali treh let pa polnijo oddelki. Mi smo imeli tudi, na sprejemnih oddelkih smo morali občasno angažirati tudi zasilne postelje. Potem pa se zadeva počasi stabilizira.

Toliko zaenkrat, pa potem, da ne bi preveč skrenili z bistva.

Hvala.