Hvala lepa. Dober večer in lep pozdrav vsem skupaj. Današnja seja se navezuje na prejšnjo sejo, ko smo govorili o upadu gibalnih sposobnosti, predvsem pri otrokih. Na tej seji smo se želeli dotakniti ene ravno tako izjemno pomembne seje, govorimo predvsem o odnosu, ki jih imamo mi vsi skupaj kot država, torej tudi politika do vrhunskega športa. Še posebej politika, takrat ko govorimo o športnih uspehih ali so ti nogometni smučarski boksarski ali katerikoli se zelo radi pohvalimo ali pa fotografiramo z našimi junaki. Seveda to so junaki množic in politika pridoma izkorišča njihovo popularnost seveda, da se poistovetijo z rezultati. Slovenija je vrhunska država z izjemnimi športnimi uspehi, to nam praktično priznava celoten svet. Naj omenim, da samo v letošnjem nordijskem svetovnem prvenstvu smo prejeli recimo 6 medalj, da ne govorim o zadnjih oziroma olimpijskih igrah na Soči o rekordnih šest ter vsi se dobro spomnite dvoboja med Pogačarjem in Rogličem ali pa dnevnih novic iz čezatlantika o izjemnih uspehih mladega Dončiča, Dragića, če želite Anžeta Kopitarja, ki je že vrsto let, več kot 10 let steber LA Kingsov v hokeju. In ne samo to, imamo samo v nogometu med prvih 20 najboljših vratarjev dve imeni ter da niti ne govorimo o tem, o čemer je skorajda samoumevno, ko govorimo o slovenskem športu. Seveda s tem povezane so tudi velike odgovornosti, ki jih ima država in ne samo v tako imenovanih mirnih časih, ampak tudi odgovornostih, ki jih ima država takrat, ko jih šport najbolj potrebuje. In gotovo je v času pandemije, ki se je dotaknila našega vsakdana, naših življenj, šport eden od panog, ki ga je pandemija najbolj prizadela. Ne samo v finančnem smislu, kajti klubi niso zmožni izpolnjevati pogodbe, ki so bile podpisani, finančnih pogodb do svojih sponzorjev ali pa donatorjev, ne samo zaradi otežkočeno organiziranje velikih športnih tekmovanj, ampak predvsem v zmožnosti, da se promptno odzivamo na izzive. Tako kot na primer smo se znali odzvati na izzive, ko govorimo gospodarstva, ne glede na to, kakšen lockdown je bil ali pa o kakršnemkoli zaprtju smo govorili je vselej se našel odgovor za na primer gospodarstvo. Da dam najbolj ilustrativni primer, ki smo mu bili deležni pred več kot mesecem dni, ko se je odpiral v Ljubljani veliki trgovski center znanega švedskega proizvajalca pohištva, se istočasno je zapiral slovenski šport. Torej govorimo o nezmožnosti slovenskega politike, iskanje izzivov v športu, med tem ko lahko v drugih panogah dovoljujemo na primer prisotnost 700-ih strank kupcev v trgovini, istočasno nismo sposobni v športnih objektih izpostaviti protokolov, ki bi omogočalo vsaj v manjšem delu ogled športnih dogodkov, pa ne samo zaradi gledalcev in ne samo zaradi športa, ampak tudi zaradi lastnega preživetja športa, ker vemo, kako so te zadeve povezane. Torej govorimo o Planici, govorimo o Stožicah, govorimo o Rogli, govorimo o prizoriščih, kjer so bili v zadnjih treh, štirih mesecih prizorišče evropskih svetovnih prvenstev, kljub prostranosti okolja. Na nobenem od teh tekmovanj ni bilo moč se organizirati do te mere, da bi lahko gledalci v nekem omejenem številu seveda z uveljavljenimi ukrepi lahko prisostvovali k temu. V prejšnji seji, ko smo govorili o upadu gibalnih sposobnosti smo govorili, kaj to pomeni za nadaljnji razvoj športa. In ravno takšno zaprtje kot smo a bili deležni v zadnjem letu in to dvakrat je šport, kako bi rekel prikrajšal za večjo konkurenčnost. Ob razglasitvi epidemije naj vam samo povem en podatek, da od marca lanskega leta do letošnjega februarja je bil šport sedem mesecev zaprt. Če dodamo še zadnje zaprtje lahko govorimo več kot 8-mesečnem zaprtju slovenskega športa. Govorimo o 7 tisočih športnikih, ki so redno trenirani, o nekaj več kot 74 tisoč preostalih kategoriziranih oziroma športnikov rekreativcev, ki jim je bilo otežkočeno ali pa onemogočeno športno udejstvovanje in vemo, koliko ta vpliva, ne samo na gospodarsko plat, ampak predvsem na zdravje celotnega prebivalstva, ne samo vrhunskih športnikov. Ob zadnjem lockdownu, ki smo mu bili priča v zadnjem obdobju je bil slovenski šport kot eden od redkih, če ne edini ali pa skoraj edini v Evropi, ki je bil zaprt. Če povzamem samo podatke iz UEFA Evropske nogometne zveze v tistem obdobju je le ena od držav, ena od 55-ih držav zaustavila svoje prvenstvo. Torej v tistem obdobju smo bili edina država 55-ih držav nesposobna se prilagoditi danim razmeram, če izvzamem dve, ki jim je bilo prvenstvo prekinjeno ter seveda vseh drugih športih. Govorimo o dogodkih, ki se odvijajo v Stožicah s 16 tisoč oziroma v dvorani v Stožicah z 12 tisoč sedišči, kjer ni moč najti protokola ali pa rešitve, da bi se nekaj 100 gledalcev lahko udeležilo teh dogodkov in seveda k temu pripomogli ne samo k boljšim rezultatom športnih, ampak tudi finančnim. Okoli 20 tisoč mladih je za šport izgubljenih. Tako nam govorijo strokovnjaki in namen današnje razprave ni govoriti o zamujenih priložnostih iz preteklosti, ampak da se iz teh priložnosti naučimo za prihodnje. Torej lahko pričakujemo, če smo čisto realni mogoče še kakšno zaprtje in kako bomo ob vnovičnem zaprtju lahko se odzvali kot politika in seveda kot država. Olimpijski komite in v nadaljevanju bo tudi predstavnik dobil besedo je v mesecu februarju, če se ne motim predstavil na okrogli mizi jasne protokole delovanja športa v vseh stanjih zdravstvenih države, če smem tako reči oziroma epidemiološki sliki, kar bi omogočalo odpiranje in zapiranje in prilagajanje športa glede na epidemiološko sliko. Žal, kolikor vem, mogoče me bo kdo popravil, ni bilo enega samega predstavnika države, da bi jim prisluhnil. Torej umanjkanje dialoga, umanjkanje želje po iskanju rešitev, tako kot je bilo v nekaterih drugih panogah je v športu po moji oceni popolnoma umanjkal. Tukaj ne govorim o tisti finančni pomoči, ki ga je deležno na splošno naše prebivalstvo, ampak o razumevanju, kako rehabilitirati neko panogo kot je šport v najtežjih obdobjih. Tukaj imam dopis štirih oziroma petih največjih panožnih zvez, hokejska zveza, košarkarska zveza, nogometna zveza, odbojkarska zveza in rokometna zveza, ki se je s svojim pismom, 29. marca obrnila na Vlado Republike Slovenije v iskanju dialoga, da bi našli rešitve celo dlje. Pobude so šle v smeri sodelovanja tistih, ki so v športnem smislu največji rivali. Celo Nogometni klub Olimpija, Maribor in Mura so svoje tekmovalno rivalstvo umaknile k tistemu, kar je njihovo poslanstvo, torej športu oziroma želji, da bi se v športu našle rešitve, ki bi ga ohranile pri življenju. Tukaj ne gre samo za finančne aspekte, ampak tudi tekmovalni. Kajti le športnik ve, kaj mu pomeni upočasnjen ali pa prekinjen ritem treningov ali pa tekmovanj, kar seveda srednjeročno, kratkoročno in dolgoročno povzroča manjšo konkurenčnost slovenskega športa v vidu evropskih tekmovanj, olimpijskih iger ali pa kvalifikacije za kakršnekoli evropske lige, svetovne lige ali pa prvenstva. Torej občutek je, občutek je in naj mi nihče ne zameri ob mojem občutku, da na Vladi Republike Slovenije ne obstajajo afinitete, kot bi jo pričakovali do tistega, s čimer se tako radi ali pa največkrat radi pohvalimo, torej ko govorimo o športu. V obravnavanju ukrepov smo v zadnjem obdobju, predvsem v zadnjem obdobju bili bolj izjema kot pravilo. Torej kot že rečeno, velikokrat smo zapirali na način, da se je šport kot takšen, predvsem pa profesionalni, poklicni selil v ilegalo. Moj strankarski kolega Gregor Židan je že prej omenjal na prejšnji seji, kako so se ekipe bile prisiljene seliti na priprave v tujino. Iz tujine so tudi odletele in na vse tekmovanja, govorim konkretno o Hrvaški. Izgubljali smo večkrat, izgubljali smo ekonomsko priložnost, da bi slovenske ekipe lahko v slovenskih turističnih objektih trenirale in opravljale svoje priprave na tekmovanja, ter seveda tudi tisti drugi, kar je odraz nekega, ne beličine(?) nekega srca v želji, da športu pomagamo tako kot od nas predstavnice in predstavniki športa vseh panog pričakujejo. Na okrogli mizi, ki ga je Olimpijski komite organiziral so bili vabljeni strokovnjaki z vseh področij z jasnim ciljem, da se najde in so se našle rešitve za vsa stanja epidemiološke slike.

Torej spoštovani, da ne bom predolg, bi nadaljevali razpravo v želji, da bi ob prihajajočih izzivih, ker namreč slovenski šport se, dovolite mi reči, hvala bogu odpira zaradi boljše epidemiološke slike. Torej, stanje je nekoliko boljše, kot je bilo, ko smo pripravljali sklic in je nekoliko boljše, kot je bilo še pred tem, da bi se slovenska politika pripravila na morebitno naslednje zaprtje in seveda kot do zdaj tega ni bila sposobna bila v prvi vrsti, bila sposobna prisluhniti tistim, ki najdejo rešitve za obstoj slovenskega športa tudi v najtežjih trenutkih. Tako da spoštovana predsednica hvala za besedo. Kolegice in kolege pa vabim k razpravi kot že na prejšnji seji v upanju, da najdemo predvsem nek skupni jezik pri reševanju slovenskega športa na vseh nivojih, tako profesionalnem kot tudi reaktivnem, predvsem pa, da opravimo vse prepreke, ki nam onemogočajo dostopati do športa v vseh smislih. Hvala lepa.