Hvala lepa.

Najprej na prvo vprašanje oziroma bolj, bom rekel, prvo razpravo, s katero se seveda v veliki meri strinjam. Če pogledamo večletno strategijo Računskega sodišča na področju revidiranja zdravstva, tako kot ste sam opazil elemente nepovezanih informacijskih(?) sistemov, ki jih zasledujemo in moram reči, da nas vsak posebej prav preseneča, drobljenje naročil, izjemno veliko problematiko pri »uskupinjenju«(?) javnega naročanja na podlagi izvajalcev zdravstvene dejavnosti, do katere praktično v realnosti in praksi ne pride, problematiko neoblikovanja standardov in normativov za nabavo medicinske in druge opreme, do katere nekako ne pride, kljub priporočilom Računskega sodišča. Veliko razočaranje, ko se vrnemo včasih na, kar revidirance, ki smo že revidiral, z vidika organizacije nabavnih služb, kjer po treh, štirih letih, morda ugotovimo, da se skorajda nič pomembnega ni zgodilo.

Vse to kliče po eni resni obravnavi situacije v zdravstvu. Tudi naša bistveno večja prisotnost pri revidiranju izvajalcev zdravstvene dejavnosti, sama po sebi ne pomaga, ker imamo nekaj velikih strukturnih problemov, kot je recimo velika iztrošenost ključne opreme, velika starost ključne opreme, neoptimizacija postopkov pri izrabi te opreme, kar pomeni, da pri nas ni nič / nerazumljivo/ se zapeljat na popoldanski izlet v popolnoma drug del Slovenije, zelo težko se je pa odpeljat na kakšno preiskavo oziroma vsaj zdravstveni sistem ima to fobijo, da bi se bilo težko odpeljat na kakšno zdravstveno preiskavo na Ptuj ali pa kam drugam, ampak to vse govori o optimizaciji procesov in mislim, da resno zdravstvo potrebuje eno resno, resno diskusijo, kajti mi, s svojo prisotnostjo, tudi če bi bila ta podvojena, tako kot smo računali, tega fenomena enostavno, ne bom rekel, ne moremo ustavit, lahko ga nekoliko reguliramo, ampak brez resne intervencije upravljavcev ne.

Tudi iz tega razloga smo uvedli tudi revizije opravljanja javnih zavodov, v lasti države, ker smo se seveda mogli ukvarjat tudi z vprašanjem, kdo pravzaprav bdi nad temi procesi, ne samo uprave oziroma direktorji teh zavodov ali pa tisti, ki ga neposredno upravljajo, strokovni direktorji in ostali, ampak tudi, kaj je pristojnost svetov zavodov in moram reči, da je ta revizija pokazala izrazite pomanjkljivosti pri načinu upravljanja in nadzorovanja teh inštitucij. Kar se pa tiče upoštevanja internih revizij, ki so nam seveda v pomoč, kot ena izmed revizijskih orodij, da takrat, ko ocenimo, da se lahko na njih zanesemo, jaz vam ne zdaj povedal točno, pri kateri od teh inštitucij se lahko zanesemo, imamo pa ta interni zemljevid narejen, nekje več, nekje manj, z nekaterimi dodatnimi preveritvami preverimo tudi rezultate tako imenovanih internih revizij, ki jih mi sicer zagovarjamo v notranje revizijske službe, vendar v zadnjem času opažam nek efekt, ki se mu reče »outsourcing« notranje revizijskih funkcij, tudi takrat, ko so te izvedene, pa se njihovo dodatno preverjanje rezultatov potem poskuša še utemeljit ali pa razvrednotit z zunanjim izvajanjem teh funkcij. Tudi na tem področju bo treba en resen premislek, mogoče v kakšni javnofinančni zakonodaji s tega področja uredit, uredit to vprašanje nadzora nad izvajanjem notranje revizijskih služb, mogoče celo »uskupinjena« poročanja Računskemu sodišču, mogoče komu drugemu, mogoče v certificiranju, mogoče usmerjanju notranje revizijskih služb, potem, vsaj na nivoju Vlade bi bilo in nekaterih večjih javnih zavodov, smiselno določit kakšne popolnoma druge sistemske prijeme.

Obenem opažamo, da kvaliteta notranje revizijskih služb na nekaterih službah raste, da so pravzaprav poročila, ki jih dajo, povsem primerljiva našemu delu in se na njih lahko zanesemo, pri nekaterih pa je izrazito podhranjena ta funkcija. In tukaj bo treba nekaj naredit. Na področju zdravstva bomo mi seveda prisotni. Mi natančno vemo, kdo so vodilni naročniki in periodično jih obiščemo, je pa logično vrzel v pričakovanju, ker bi bila vaša pričakovanja, pričakovanja javnosti, da je Računsko sodišče, / nerazumljivo/ klinični center v Ljubljani ali pa ob Splošni bolnici Maribor ali pa še kje drugje, praktično prisotna vsako leto. Samo, ob primeru tega bi bilo pa treba potrojit verjetno število zaposlenih na Računskem sodišču, pa nam dat 5 let časa, da vzpostavimo take ekipe, ki to lahko naredijo.

Najbrž je prava rešitev ta, da ko Računsko sodišče zaključi svoje delo, na kateri od inštitucij, da se sprožijo vsi, takrat, ko se seveda nekaj razkrije, da se sprožijo vsi mehanizmi kontrole nadzora nad izvajanjem teh dejavnosti, da to resno obravnava Vlada, zato mi je žal, da neke velike komunikacije z upravljavci v tem trenutku nimamo, ker bi lahko dosegal večje učinke. Samo z ponovnim prihodom, vedno, vedno znova, pa brez resnih posegov, pa teh učinkov ni mogoče pričakovat.

Najbrž vam nisem povsem natančno odgovoril, ampak ta razprava bi bila dejansko potrebna nekoliko več, mislim da, pa kakšno drugo vprašanje ni bilo postavljeno, če se prav spomnim. Se pa gospodu Polnarju zahvaljujem za zelo natančno branje, tako kot vedno, tako revizijskega poročila, revizijskih poročil, kot poročila dela. Definitivno me to zelo veseli.

Hvala.