Hvala za besedo, gospod predsednik.

Gospe poslanke, gospodje poslanci!

Tisto, kar je vsaj mene fasciniralo pri študiju gradiva, ki se mu reče Letno poročilo o delu Računskega sodišča za leto 2020, je raznolikost področij, s katerimi se ta vrhovni revizijski organ v Republiki Sloveniji ukvarja. Ta raznolikost je resnično impresivna, v meni pa je sprovocirala predvsem eno temeljno vprašanje – ali je mogoče s poenotenimi, s standardiziranimi metodami dela, ki jih Računsko sodišče ima in ki jih uporablja pri svojem delu, zaobseči vsa ta tako raznolika področja? Izhajam namreč iz treh predpostavk, in sicer, da pri pravilnosti poslovanja Računsko sodišče izraža oziroma izreka mnenje o skladnosti tega poslovanja s predpisi oziroma z usmeritvami, ki jih posamezni nosilci odločitev v javnem zavodu oziroma uporabniki javnih sredstev, morajo pri svojem poslovanju upoštevati, da gre pri smotrnosti poslovanja predvsem za izrek mnenja o gospodarnosti, o uspešnosti ali pa o učinkovitosti poslovanja in da seveda gre pri pravilnosti revidiranja računovodskih izkazov, za tisto klasično, kar se tiče razmerij znotraj posameznih bilanc in če izhajam iz teh treh predpostavk, potem se mi zdi popolnoma običajna zadeva, da denimo Računsko sodišče nadzira pravilnost poslovanja in dela poslovanja celotnega ali pa dela poslovanja inštitucij, države ali pa lokalnih skupnosti. Ali pa, da recimo ugotavlja učinkovitost in pa zagotavljanje obsega izvajanja gospodarskih javnih služb.

Prav tako se mi ne zdi prav nič neobičajnega, če Računsko sodišče preverja pravilnost računovodskih izkazov, denimo državnega proračuna, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ali pa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tudi, se mi ne zdi nič neobičajnega, če proučuje podeljevanje oziroma revidira podeljevanje koncesij, denimo za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti. Nekoliko čudno pa se mi je zdelo, celo morda do banalnosti, ko sem gledal, da se Računsko sodišče denimo ukvarja z bralno pismenostjo otrok v Republiki Sloveniji, da se ukvarja z uspešnostjo zmanjševanja nitratov v vodi in da se ukvarja, kot je prej bilo že omenjeno, z udejanjanjem e-mobilnosti v Republiki Sloveniji. Pravim, na prvi pogled to zgleda banalno, ko človek ta revizijska poročila pogleda, seveda, tista banalnost izgine, je pa seveda nekaj drugega, ta zadeva se morda lahko pretvori v za Slovenijo značilen fenomen, da bi morda lahko počasi zdrknila pod plašč tistega, kar v zadnjih nekaj letih ali pa v zadnjem desetletju postaja glavna značilnost slovenskega javnega prostora, to pa je strokovnjaštvo za vse in za čisto nič drugega.

Kar se tiče zagotavljanja finančnih virov, to je bilo drugo področje, katerega sem z zanimanjem pogledal in sem naredil tudi primerjavo zadnjih petih letnih poročil, tudi z petimi zadnjimi zaključnimi računi proračuna države in mislim, da so, kar se tiče odhodkov Računskega sodišča, podatki zelo indikativni. 2016. leta, denimo, je bila realizacija odhodkov 5 milijonov in 207 tisoč evrov. Leta 2020 je narastla na 6 milijonov in 533 tisoč evrov, se pravi, v petih proračunskih letih beležimo rast 25 in pol odstotkov. To je, mislim da, pomembno vedeti predvsem iz enega vidika, kar je predsednik tukaj na začetku že omenil, glede strukture odhodkov so namreč stroški dela izjemno pomembni, vedno nad devetimi desetinami. Tako so bili denimo najnižji v letu 2017, ko so bili na 91 odstotkih, v ostalih treh letih so bili na 92 odstotkih, no lansko leto pa so potegnili že do 94,4 odstotkov. Se pravi, stroški dela so daleč najpomembnejša odhodkovna postavka v strukturi odhodkov Računskega sodišča, na to je pa vezano seveda število zaposlenih, število zaposlenih pa se ni kaj pretirano spreminjalo. Denimo, leta 2016 je bilo 127, potem je narastlo na 131 leta 2018, zadnji dve leti, 2019 in 2020, pa je bilo 133 zaposlenih. To se pravi, da je v petih proračunskih letih število zaposlenih zrastlo za 6, 6 zaposlenih več, milijon 300 tisoč evrov več celotnih odhodkov, pri čemer absolutno prevladujejo stroški dela.

Meni se zdi to pomembno poudariti predvsem za voljo tega, ker je nesporno računovodsko dejstvo, da je bilo 2020. leta na nivoju odhodkov za Računsko sodišče, dosežena rekordna vrednost. Še v nobenem letu prej ni slovenska država lastni vrhovni revizijski inštituciji namenila toliko finančnih virov. To je treba seveda umestiti oziroma nekoliko tudi sistemizirati znotraj tiste precej uveljavljene trditve, da država oziroma konkretno ta Vlada, uničuje neodvisne in samostojne državne inštitucije, kar bi pomenilo, da to počne na način, jih financira, tako, kot še nikoli prej.

Kar se tiče Zakona o računskem sodišču, to je bila seveda izvirna pristojnost Odbora za finance. Gospod predsednik, kolega Peček, danes je bilo tu eksplicitno omenjeno, pa mi dovolite samo tri, štiri stavke pojasnila. Zakon o računskem sodišču je bil v proceduro vložen 10. januarja 2020. Na seji Odbora za finance, 24. junija 2020 je bil izglasovan sklep, da ni primeren za nadaljnjo obravnavo in potem na julijski seji Državnega zbora, v letu 2020, je bilo potem to izglasovano tudi na plenarni seji. Se pravi, da je šlo za čas od januarja do julija, to je 6 mesecev. Trenutno veljavni Zakon o Računskem sodišču je bil sprejet leta 2001. V proceduro je bil vložen 24. junija 1999, izglasovan pa 30. januarja 2001. Se pravi, da so si naši predhodniki za sprejem Zakona o računskem sodišču vzeli dobrih 19 mesecev časa in mi, mislim tudi, da si bomo morali približno toliko vzeti, zato ker gre za kar pomembna zakonska določila, ki jih bo potrebno opredeliti na novo in morda tudi, glede na prvotni predlog, ki je bil januarja 2020 vložen, tudi drugače definirati, gre pa predvsem za spremembe v revizijskih pristojnostih, zlasti pri tistih subjektih revidiranja, ki so možni za revidiranje, gre za potencialne možnosti revidiranja hčerinskih družb, ki jih ustanavljajo družbe v večinsko državni ali pa občinski lasti in seveda, predvsem glede odločitev v zvezi s pragom pomembnega vpliva. Prav tako pa je seveda pomembno, da je potrebno v zakonu zasledovati cilj, da ne pride do kolizije med javnim interesom po revidiranju Računskega sodišča in pa zasebno lastnino, ki lahko ima v določeni pravni osebi delež, ki je večji od javnega. Kar se tiče sprejemanja novega besedila Zakona o računskem sodišču, so zadeve seveda v pristojnosti Ministrstva za finance.

Če povzamem, 64 je bilo revizijskih poročil, 17 je bilo porevizijskih poročil, poglavitno sporočilo letnega poročila je, da se znotraj revizijskega postopka, zlasti s popravljalnimi ukrepi, dosegajo cilji vseh revizij ali pa večina teh ciljev, da se izboljša poslovanje oziroma smotrnost tega poslovanja ali pa korektnost računovodskih izkazov. Iz vsega tega je izšlo 5 sklepov o kršitvi dobrega gospodarjenja oziroma dobrega poslovanja in iz vsega tega samo 2 poziva za ukrepanje, eden, mislim da, na Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, drugi pa na Ministrstvu za okolje in prostor. Nič takega, kar bi bilo vredno posebne omembe. Mislim, da je Računsko sodišče inštitucija, ki jo ta država potrebuje. Tudi s tem poročilom je to pokazano, ne velja pa okrog tega zganjati prevelikega cirkusa.

Mislim pa oziroma želel bi pa poudariti še nekaj, kar je tudi predsednik tu že omenil, v zvezi z revizijo poslovanja Banke Slovenija oziroma revizije njene nadzorne funkcije nad poslovanjem komercialnih bank. Res je, ta revizija ni doživela ustreznega odmeva. Po mojem mnenju zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je približno 75 % teksta zamegljenega, zato, ker zapada pod stopnjo tajnosti Zaupno, drugo pa zaradi tega, ker zadeva ni trivialna, v Sloveniji modernega časa pa je zanimivo samo tisto, kar je trivialno. Računsko sodišče ni trivialno in se bo moralo navaditi, da potem tudi njegova odmevnost, dokler ne bo začelo proizvajati trivialnosti, ne bo takšna, kot bi si želeli, oziroma odmevnost njegovih revizijskih dejanj.

Hvala lepa.