Pozdravljeni. Aleš Bržan, župan Mestne občine Koper. Spoštovane poslanke in poslanci Državnega zbora Republike Slovenije, kolegice in kolegi župani, vsi ki ste se odzvali vabilu na današnjo izredno sejo.

Ne bom vam vzel veliko časa in sicer iz dveh razlogov. Prvič zato, ker danes nismo in ne bomo izvedeli niti enega novega dejstva. S problematiko vodooskrbe slovenske Istre in Krasa se stroka in politika ukvarjata že desetletja, da ne rečem več kot pol stoletja. Večkrat je bilo preučeno vse, kar se je proučiti dalo. Poznamo vse prednosti in slabosti posameznih rešitev, zato vemo tudi, da med njimi ni idealne in je ne bo izumila niti današnja razprava. Drugič pa zato, ker Istra nima več časa. Razširilo se je namreč neko prepričanje, da Istra lahko ostane brez pitne vode le v primeru kakšne naravne katastrofe, hude suše ali železniške nesreče in da se lahko še kar naprej pogovarjamo o tem, kako ta problem rešiti. To ne drži. In takšno razmišljanje je res nevarno. Obrasti porabe vode, kot jo beležimo sedaj je v Istri kmalu ne bomo mogli niti kupiti dovolj in to brez kakršnihkoli izrednih dogodkov. Letos bo Slovenija praznovala 30 let svoje državnosti, bo pa to slavje zelo obremenjeno z dejstvom, da naša država niti v treh desetletjih ni bila sposobna zagotoviti pitne vode vsem svojim državljankam in državljanom. Lani sem spremljal sejo Državnega zbora na kateri so nekatere poslanke in poslanci razpravljali o tej temi in bilo je slišati tudi pomisleke zakaj sploh posebna razprava o slovenski Istri, saj je veliko področje v Sloveniji kjer tudi nimajo vode. To ni res. V Sloveniji so kraji, kjer nimajo urejenega vodovoda, kot na primer tudi v nekaterih drugih predelih Primorske, kar pa ne pomeni, da nimajo vode. Slovenska Istra ima urejen vodovod, ima sodobno vodarno in je v vsakem trenutku tudi sposobna predelati in distribuirati vso potrebno količino vode. Vode pa nima in je nima od kod vzeti in je ne bo imela od kod vzeti vse do zaključka investicije v nov vodni vir. Tudi v Istri imamo radi našo Slovenijo in smo ponosni nanjo, se pa sprašujemo ali je zares neodvisna, če obstaja cela pokrajina s skoraj 100 tisoč prebivalci, ki je v celoti odvisna od dobre volje in prijaznosti sosednje države, ki prodaja pitno vodo. Pravica do pitne vode je človekova pravica, ki izhaja iz pravice do življenja.

Zato težko razumem rojake, ki so nam pripravljeni odrekati to zgolj zaradi nekaterih neprijetnosti, ki bi spreminjali ureditev novega vodnega vira. V gradivu sem videl niz člankov na to temo, mi je pa najbolj ostal v spominu tisti iz julija lani, ko je predsednika krajevne skupnosti Artviže nasprotovanje izbranemu vodnemu viru utemeljila z besedami, mi želimo Berkine ohraniti neokrnjene, želimo tišino, mir, naravo. To so vsekakor vrednote, ki so pomembne, a je za obstoj države ključna še ena vrednota in sicer solidarnost. Tudi mi v Kopru želimo neokrnjeno naravo, tišino, mir, se pa zavedamo da je Slovenija naša skupna država o kateri moramo vse državljanke in državljani nujno potrpeti tudi določene neprijetnosti, ki jih terja življenje v skupnosti. Zavedamo se recimo, da je hrup pristaniške dejavnosti nujen za gospodarski razvoj države, naučili smo že živeti z neskončnimi kolonami avtomobilov, ki hranijo turizem. Zavedamo se, da bomo morali tudi Koprčani prispevati za pomoč Brkinskim sadjarjem, ki jih je ta mesec prizadela zmrzal. Pričakujemo pa, da bodo tudi naši sosednje razumeli kako pomembna za nas je ureditev vodnega vira z zajetjem v dolini potoka Suhorca. Če ne zaradi drugega pa vsaj zato, ker bo rešila tudi njihovo dolgoročno oskrbo z vodo. Prepričan sem, da poslanke in poslanci vseh različnih strank in prepričanj razumete, da je vprašanje ureditve dodatnega vodnega vira za slovensko Istro in Kras vprašanje nacionalne varnosti in da boste zavrgli vse sebične argumente tistih, ki skušajo to ureditev preložiti ali celo preprečiti. In naj ponovim za konec še dejstvo na katerega sem opozoril že v časih iskanja ustrezne rešitve in sicer, če Istra ostane brez vode, bo suha vsa Slovenija.

Hvala lepa.