Spoštovana predsednica, najlepša hvala za besedo.

Lepo pozdravljam državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, Cveta Uršiča. Lepo pozdravljam tudi državnega svetnika, Petra Požuna. Seveda, med nami prav tako lepo pozdravljam naše goste, Spomenko Valušnik iz Društva Vesele nogice in pa Nejca Jelen in pa Gregor Bezenšek, iz Društva Viljem Julijan. Seveda lepo pozdravljam tudi vse ostale poslanke in pa poslance in vse ostale prisotne!

Pred to sejo sem se pogovarjal z eno mamo, ki ima otroka s posebnimi potrebami in sem rekel, da danes ne pričakujem nobenih presenečenj in da bomo ta zakon gladko in pa skoraj zagotovo podprli. Zato sem še toliko bolj vesel in hvala bogu, da ni bil ta predlog Levice, ki je bil zdaj proceduralno izražen, na začetku te seje tudi izglasovan, da to sejo prekinemo. Starši otrok s posebnimi potrebami so leta in leta čakali na to, da se jim izboljša status, zdaj bi pa mi to sejo prekinjal. Vesel sem, da do tega ni prišlo in hvala vsem poslankam in poslancem, ki ste glasovali, da se naj ta seja nadaljuje.

Če bi me leta 2018 vprašali, to je takrat, ko sem bil izvoljen za poslanca, kaj bi naredil, kateri zakon bi rad spremenil, bi spremenil ravno ta zakon, ki ga danes obravnavamo na Odboru za delo, Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Jaz sem, še predno sem postal poslanec Državnega zbora, sem spoznal veliko osebnih zgodb staršev otrok s posebnimi potrebami, ki so bili in so še, mnogokrat preslišani. Še kako dobro razumem njihovo stisko, razumem njihove potrebe, da potrebujejo več terapij, da potrebujejo več plenic, da potrebujejo več pomoči in da potrebujejo več podpore. Zato sem, še predno sem vstopil v Državni zbor, tudi sam zbiral zamaške, papir in pa denar, za osebe s posebnimi potrebami. Enako ste počeli tudi vi, številni državljani, številna društva, številne organizacije in na tem mestu se vsem vam iskreno zahvaljujem. Vsem tistim, ki delate in si prizadevate za izboljšanje statusa oseb oziroma otrok s posebnimi potrebami. Iskreno se zahvaljujem za vse, kar ste dobrega naredili oziroma še boste naredili za osebe s posebnimi potrebami. S konkretnimi dejanji in pa finančnimi sredstvi, ste v tej državi plačali marsikatero uro terapije ali morebiti plenico za otroka s posebnimi potrebami, naši državljani pa so z dejanji odplačali kakšen kredit ali plačali operacijo otrokom, staršem otrok s posebnimi potrebami. Za vse to sem vam izredno hvaležen.

Sedaj, ko sem poslanec Nove Slovenije, stranke, ki je blizu ljudem, je moja želja, da to področje uredimo sistemsko. To pomeni, da lahko pomagamo vsem naenkrat in ne enemu, po enemu, kot smo to počeli do sedaj. Seveda bomo še vedno pomagali po svojih najboljših močeh, prav pa je, da te stvari rešimo tudi sistemsko, kot smo to zdaj počeli, ko smo zbirali zamaške, zbirali finančna sredstva, SMS sporočila in tako dalje.

Bi pa, predno spregovorim o samem predlogu zakona, rad izpostavil, želel bi povedat nekaj stvari, ki smo jih za starše otrok s posebnimi potrebami oziroma za otroke s posebnimi potrebami oziroma za otroke s posebnimi potrebami že uspeli doseči, odkar smo lansko leto marca vstopili v Vlado in to na pobudo Nove Slovenije. V prvem valu epidemije smo vztrajali pri tem, da so solidarnostni dodatek prejeli vsi starši otrok s posebnimi potrebami.

Jaz sem takrat izjavil, če je denar za tiste zdrave posameznike, ki prejemajo denarno socialno pomoč, se bo našel denar tudi za starše oziroma za otroke s posebnimi potrebami. V prvem valu smo jim tako zagotovili dodatek. V drugem valu, v PKP6 smo poskrbeli za brezplačno sobivanje staršev z otroki v bolnišnicah do 15. leta starosti oziroma, ko govorimo o otrocih s posebnimi potrebami, o osebah s posebnimi potrebami brez starostne omejitve. Do tega ukrepa so morali starši otrok, ki so bili starejši od 6. let, za sobivanje z otrokom v bolnišnicah doplačati in sicer, do 20 evrov na dan, za stroške nastanitve in pa prehrane. Tukaj se človek vpraša, v kakšni državi živimo oziroma smo živeli. Pri tem pa niso bili upravičeni do bolniškega nadomestila, ker so bili odsotni z dela. Prav tako ni bilo krito sobivanje v zdraviliščih. Te dopolnitve smo na pobudo Nove Slovenije, skupaj z koalicijo, pred kratkim tudi vnesli v Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, skupaj v sodelovanju z Državnim svetom.

Ta zakon je že sprejet in s tem je nadomestil podoben ukrep iz PKP6. S tem je tudi uveljavljeno brezplačno sobivanje staršev otrok do 15. leta starosti, za posebno težke primere pa sta dodani seveda še dve kategoriji, in sicer, za težje bolnike oziroma za neomejeno, kadar govorimo o osebah s posebnimi potrebami, ki potrebujejo 24 urno nego in pa oskrbo. Prav tako staršem samodejno pripada bolniško nadomestilo, v višini 80 % osnovne plače, za čas sobivanja v bolnišnici in to brez posebnega potrjevanja zdravniške komisije, se pravi, da smo ta postopek debirokratizirali in poenostavili.

Nazadnje, smo v PKP7 zagotovili, da se vsi starši otrok s posebnimi potrebami, ki prejemajo dodatek za nego, dobili mesečno za 100 evrov višji dodatek za nego od začetka epidemije do konca epidemije. To gre za začasen ukrep, zato starše otrok s posebnimi potrebami, zato tega ne rešujemo na dolgi rok, kar bi si vsi skupaj želeli. Ob vseh teh dobrodošlih ukrepih, ki sem jih zdaj naštel, pa sem si ves čas prizadeval, da bi našli neke dodatne trajne rešitve, s katerimi bi pomagali staršem otrok s posebnimi potrebami za stalno.

In ena izmed teh je danes pred nami. Ena izmed teh rešitev je gotovo dvig nadomestila za izgubljeni dohodek in s tem sprememba Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ki ga imamo danes na dnevnem redu. Do delnega plačila za izgubljeni dohodek so upravičeni samo tisti starši, ki zapustijo trg dela in so njihovi otroci ali odrasli družinski člani, osebe, ki izpolnjujejo pogoje glede stopnje oviranosti, invalidnosti, prizadetosti. Tisti starši, ki pa še vedno delajo in imajo otroke za odrasle družinske člane, z enakimi oviranostmi, invalidnosti, prizadetostjo, ne prejemajo nikakršnega nadomestila ali dodatkov, razen dodatka za nego otroka, v višini 200 evrov, ki ga prejmejo tudi tisti, ki prejemajo delno plačilo za izgubljeni dohodek. Starši, ki pa ne želijo zapustiti trga dela in ostati doma z otrokom ali odraslim družinskim članom, pa so seveda primorani, da si najdejo oblike pomoči ali varstva za otroka ali odraslega družinskega člana in se morajo, na žalost, znajti na različne načine.

Potrebovali bi enakopraven in pa pošten pristop do vseh in rešitev za vse, ne samo za starše, ki zapustijo trg dela. Poleg tega bi moral stremeti k temu, da se starše teh otrok seveda spodbuja, da ostanejo na trgu dela, kjer je to seveda mogoče, delodajalcem, ki bi pa jih zaposlovali, pa omogočiti neke dodatne olajšave, saj v praksi vemo, da je lahko tak starš večkrat odsoten zaradi potreb otroka, posledično pa za trg dela manj zanimiv.

V Novi Sloveniji smo seveda pripravljeni delati na teh ureditvah in pripraviti kar se da, glede na razmere, pravičen in pa vzdržen predlog zakona, ki ureja prejemnike nadomestila za izgubljeni dohodek, pri tem pa bi rad posebej poudaril oziroma povedal, da ne želimo obljubljat ničesar, kar finančno ni vzdržno in s tem zavajati vseh teh ranljivih skupin. Jaz se še kako zavedam, da bi starši otrok, ki prejemajo nadomestilo za izgubljeni dohodek, morali prejemati vsaj predsedniško mesečno plačo, vendar v Novi Sloveniji govorimo in delamo tisto, kar je ta trenutek realno, realno pa je minimalna plača.

Zato v Novi Sloveniji, skupaj s koalicijo, predlagamo, povišanje nadomestila za izgubljeni dohodek staršem otrok s posebnimi potrebami in sicer tako, da je enak bruto minimalni plači. Delo staršev, ki uveljavljajo pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek je izjemno težko, odgovorno ter tudi fizično in pa psihično zelo naporno. Zahteva po minimalni plači je v tem smislu upravičena in tudi skromna, glede na dela in pa naloge, ki jih ti starši tudi izvajajo. Povišanje delnega plačila za izgubljeni dohodek na vsaj znesek minimalne plače je torej nujno za izboljšanje njihovega materialnega položaja.

V Novi Sloveniji, skupaj s koalicijo, bi seveda to uredili s spremembo 83. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, glede na postopek sprejema zakona pa je predviden datum uveljavitve tega zvišanja nadomestila 1. julij 2021. Zelo pomembno se mi zdi, da sem v stiku s starši otrok s posebnimi potrebami in tudi drugimi društvi in pa drugimi posamezniki, ki se ukvarjajo s to problematiko otrok s posebnimi potrebami.

Zato sem se 15. marca virtualno sestal z 11 predstavniki društev in pa iniciativ, ki si prizadevajo za izboljšanje položaja otrok s posebnimi potrebami in njihovih družin. Na vabilo so se odzvali predstavniki Zavoda 13, društvo za pomoč otrokom z redkimi boleznimi Viljem Julijan, Društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju Vesele nogice Zveze Sonček, skupne iniciative staršev in civilne iniciative oseb s posebnimi potrebami. Temu virtualnemu sestanku, če lahko temu tako rečem, se je seveda pridružil tudi državni sekretar na Ministrstvu za delo, za kar sem mu izredno hvaležen. Hvala, Cveto. Na sestanku pa sem izpostavil, da si želim, da se vsa društva in iniciative, ki delujejo na področju oseb s posebnimi potrebami, uskladijo in najdejo skupne rešitve, za katere tudi želijo, da se uresničijo.

Moja pobuda je bila in je še vedno, da se vsa društva, ki delujejo na tem področju, poenotijo in da skupaj predlagajo, kaj vse je potrebno narediti. Kar najbolj se bom potrudil, to vam garantiram, da spremenimo in popravimo krivice, ki so bile leta in leta spregledane in za katere leta in leta ni bilo nikakršnih rešitev. Društva in iniciative so na tem sestanku predstavila tudi svoja videnja, kaj bi bilo po njihovem mnenju še potrebno urediti, spremeniti, na področju oseb s posebnimi potrebami in njihovih družin, smo se pa na tem sestanku seveda dogovorili, da pristojnemu ministrstvu predlagamo ustanovitev neke delovne skupine, v okviru katere naj se odpre poglobljena razprava o tem, ali je bilo delno izplačilo za izgubljeni dohodek in dodatek za nego otroka smiselno nadomestiti z nadomestilom, ki bi bilo vezano na družino z otrokom s posebnimi potrebami in ne na posameznika. Delovna skupina naj se na podlagi skupnih zaključkov pripravi tudi predlog prenove zakonodaje v zvezi z osebami s posebnimi potrebami.

Prav tako smo se dogovorili, da se zberejo tudi predlogi, kaj vse je potrebno postoriti in izboljšati, za lažje življenje oseb s posebnimi potrebami in njihovih družin. Nato se bodo seveda vsi sodelujoči, ki smo pri tem sodelovali, uskladili v skupnih predlogih in z njim enotno, tukaj bi rad posebej poudaril, enotno nastopili, ter jih seveda predložili Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Vesel sem, da so društva in pa iniciative proaktivno pristopile k temu in se nadejam nekih dobrih rešitev, za katere se bom potrudil, da tudi najdejo pot v zakonodajo in zaživijo, koliko je glede na trenutno stanje in pa okoliščine realno in pa seveda, kolikor je vse to skupaj tudi mogoče.

Ne vem, ali se vsi zavedate, da družine otrok s posebnimi potrebami živijo v nevzdržnih razmerah, ki jih v socialni državi sploh ne bi smelo biti, poleg tega pa so fizično preobremenjene, živijo globoko pod pragom revščine in so socialno izključene. Številni starši tudi zbolevajo za težkimi boleznimi in so tudi izčrpani, tako fizično, kakor fizično in ni prav, da stiske teh družin rešujejo nevladne organizacije, s številnimi humanitarnimi akcijami, namesto, da bi država sistemsko uredila, da bi te družine lahko dostojno živele. Na nek način je zelo žalostno, da družine zbirajo star papir, finančna sredstva, da družine zbirajo SMS sporočila in še kaj, da bi zbrala denar za terapije, da bi zbrala denar za plenice, za kolikor toliko normalno življenje. Žalostno pa je, da država do sedaj ni poskrbela, da bi staršem otrok s posebnimi potrebami dala toliko, vsaj toliko, kolikor je prag revščine.

V Sloveniji je po podatkih za mesec februar 2021 943 prejemnikov nadomestila za izgubljeni dohodek in 268 je še družinskih pomočnikov, ki jih trenutno še ureja prav ta zakon. Starši, prejemniki nadomestila, ki je v zakonodajo umeščen kot socialni transfer, so v podrejenem položaju glede na obremenitve, ki jih nosijo zaradi invalidnosti otrok. Zaradi obsežne problematike je nujno potrebno, po mojem mnenju, oblikovati neko delovno skupino, ki bo proučila vse te predloge, ki so bili naslovljeni in na odgovorne, ter poiskati ustrezne rešitve, ki bodo pomagale tem družinam, da bodo lahko živele kakovostno in človeka vredno življenje, kar si mi vsi skupaj tudi želimo.

Zavedat se tudi moramo, da prejemniki nadomestila za izgubljeni dohodek delajo 365 dni na leto, velikokrat tudi po 24 ur na dan, razen kadar je oseba s posebnimi potrebami vključena v nek izobraževalni proces ali drugo dnevno varstvo, kar je dostopno le 5 dni v tednu po nekaj ur, po nam znanih podatkih, v povprečju od 5 do 6 ur dnevno. Če je oseba bolna in je ves čas v domači oskrbi, tudi po več tednov ali tudi mesecev, je to breme v celoti na plečih starša, kar lahko traja tudi po več tednov in mesecev. Zavedat se je treba, da imajo prejemniki tega socialnega transferja doma težko bolne otroke in v veliki meri gre tukaj za ženske, zato upravičeno trdim, da je delo teh staršev in skrbnikov izjemno težko, odgovorno, ter fizično in pa psihično zelo naporno.

Prejemniki transferja nimajo pravic iz delovnopravne zakonodaje – dopust, regres, bolniški stalež. Tudi če oni sami zbolijo, skrbijo za osebo s posebnimi potrebami, kar je ravno problematično pri enostarševskih družinah. Vedeti moramo, da trenutna ureditev te družine potiska v globoko socialno revščino. Prepričan sem, da vsi ti starši, ne le, da potrebujejo več, ampak da vsi ti starši si zaslužijo mnogo več, kot minimalno plačo, glede na zahtevano delo, naloge in pa poslanstvo, ki ga opravljajo, bi bila tudi povprečna plača zanje premalo. Zavedat se je treba tudi, da je ta oseba, ki prejema delovno nadomestilo za izgubljeni dohodek, s prejetimi sredstvi preživlja ne le sebe, ampak preživlja tudi svojega mladoletnega otroka, kar je v primeru enostarševskih družin in družin z več otroki še dodaten socialni problem. V primeru, da pa ima družina dva invalidna otroka, lahko ta status uveljavlja samo en starš, njegove obremenitve pa so dejansko nepredstavljive. Breme, ki ga nosijo, pa za socialno razvito državo, za vse njih, nedopustno. Jaz sem si pred kratkim tudi šel pogledat eno tako družino, tukaj v Ljubljani. Človeka kar pri srcu stisne, ko vidiš, da imajo starši ne enega, ampak dva otroka s posebnimi potrebami. Koliko je to enega odrekanja, koliko je to dela, koliko je to enih finančnih sredstev, zbiranja sredstev za kolikor toliko normalno življenje. In, v primerih, ko je otrok vključen v času izobraževanja v zavod, starši lahko uveljavljajo del pravice do nadomestila za izgubljeni dohodek, 10 %, a le, če je otrok doma več kot 170 dni na leto, kar je v praksi, bom rekel, zelo težko izvedljivo, zaradi počitnic, bolezni osebe s posebnimi potrebami.

Zavedam se, da nas čaka še kar nekaj korakov, preden se ta institut zares dobro in pa pravično uredi, da bo v korist uporabnikom, predvsem pa, da bo v korist vseh otrok. Da bo tudi v praksi izvedljiv in tudi vzdržen, kar zadeva javne finance. Zato predlagam Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da sestavi neko delovno skupino, ki se bo lotila reševanja te problematike in na podlagi njenih ugotovitev pripravi neko spremembo zakona, ter ga posreduje v Državni zbor v sprejem.

Predlagam tudi, da naj delovno skupino sestavljajo različni pobudniki, stroke, nevladne organizacije, ter vse pristojne institucije s tega področja. Naj ponovim, da prejemniki delnega plačila za izgubljeni dohodek nimajo ne bolniške, nimajo ne dopusta, izplačila regresa za letni dopust in če niso začasno zmožni skrbeti za otroka v primeru bolezni, nimajo prav nobene pomoči oziroma nadomeščanja, prav tako ne more partner uveljavljati bolniškega staleža, če zboli otrok s posebnimi potrebami in ali oziroma kdo od sorojencev.

Stvar je na nek način kaotično urejena in v nasprotju z načeli socialne države. Delajo, kot sem prej rekel, 24 ur na dan, njihovi dohodki pa so tako zelo nizki, da včasih z njimi ne morejo pokriti niti stroškov za otroka, kaj šele svojih. Na osnovi svojega dohodka ne dobijo kredita in živijo pod pragom revščine. Staršem se delno plačilo za izgubljeni dohodek do nedavnega več let ni dvigovalo in ne usklajevalo z drugimi transferji. Prav tako bi bilo podrobno potrebno preučit način pridobitve te pravice in razjasnit, ali gre za dohodek družine ali dohodek starša. Mislim tudi, da delno plačilo za izgubljeni dohodek glede na veliko obremenitev in delo, ki ga starši opravljajo, ko skrbijo za svoje otroke, ki so pogosto v zelo težkem zdravstvenem stanju, ni dejansko in pa tudi ni pravilno ovrednoteno. Po mojem mnenju je treba prejemnikom nadomestila za izgubljeni dohodek zagotoviti dostojno plačilo - ravno to urejamo danes – zagotoviti je treba neke normalne delovne pogoje, kot tudi pravice iz delovnopravne zakonodaje - tisto, kar sem prej povedal, povračilo prehrane, regres za letni dopust, bolniški stalež, dopust – in zagotoviti dodatno pomoč v obliki tretje osebe družinam, ki imajo otroke v najtežjem zdravstvenem stanju. Ta točka se mi zdi zelo pomembna.

Kot ste slišali, je težav nemalo in potrebne bo veliko politične volje, če lahko temu tako rečem, in pa pogovorov, da bomo lahko tem otrokom, mladostnikom, odraslim in njihovim družinam, ustrezno pomagali. Kot vidite, se problematike med seboj prepletajo med različnimi resorji, ministrstvi. Starši in pa osebe s posebnimi potrebami, pa tudi nevladne organizacije tavajo od enega do drugega, na ustrezne rešitve pa se v tej državi na žalost predolgo čaka.

Zato me žalosti, da država, številne vlade do sedaj, niso imele posluha za naše najranljivejše državljane. Zelo žalostno. In če se ozrem v preteklost, lahko ugotovim, da se je delno plačilo za izgubljeni dohodek od leta 2011 uskladilo samo enkrat in sicer, iz 734,15 evra na 751,77 evra, kolikor nadomestilo za izgubljeni dohodek znaša tudi danes. V neto znesku je to 588 evrov. Ne vem, ali si predstavljate, da mora starš s tem denarjem preživeti sebe in še enega ali več otrok. Poskusite vi preživeti s tem denarjem. V enajstih letih se je torej nadomestilo povečalo le za 17,62 evra, kar je 1,6 evra na leto. 1,6 evra na leto se je povečalo nadomestilo v zadnjih enajstih letih. V tej Vladi pa želimo povečati, dvigniti nadomestilo za izgubljeni dohodek za skoraj 150 evrov na mesec. Se pravi, ta Vlada dela.

Hvaležen sem, da sem v stranki, ki ima posluh za naše najšibkejše državljane. To smo v preteklosti že velikokrat dokazali. Če omenim samo Zakon o osebni asistenci, ki prinaša invalidom večjo vključenost v družbo in večje dostojanstvo s pomočjo druge osebe. Ponosen sem na svoje predhodnike v Novi Sloveniji, ki so pripravili tako dober zakon. Prav tako pa sem ponosen na Novo Slovenijo, na ministra Janeza Ciglerja Kralja in na našega državnega sekretarja, Cveta Uršiča, ki imata posluh za naše najšibkejše državljane in bomo končno skupaj s koalicijo, hkrati pa upam, da tudi ob podpori opozicije, uredili, da se nadomestilo zviša iz zdajšnjih 588 evrov na 736 evrov, kolikor trenutno znaša minimalna plača.

Dovolite mi, da vam predstavim še amandmaje, s katerimi želimo priti naproti staršem, ki skrbijo in negujejo za dva otroka z najtežjimi motnjami, gibalnimi oviranostmi in hudimi boleznimi. Zanje k amandmaju k 1. členu uvajamo 30 procentov višje delovno nadomestilo za izgubljeni dohodek. Gre namreč za starše, ki se soočajo s posebej težkimi življenjskimi okoliščinami in posebej visokimi stroški. Z ostalimi amandmaji seveda sledimo mnenju ZPS. Tako jasneje določamo, da gre pri / nerazumljivo/ za mesečni prejemek v višini bruto minimalne plače, preoblikuje se tudi prehodna določba, po kateri se znesek delnega plačila za izgubljeni dohodek, z dnem uveljavitve tega zakona, ne bo veš usklajeval z rastjo cen življenjskih potrebščin v preteklem letu, saj ne bo več določen v nominalnem znesku. Znesek minimalne plače pa se po Zakonu o minimalni plači uskladi z rastjo cen življenjskih potrebščin, enkrat letno, do 31. januarja tekočega leta.

Jaz se zahvaljujem vsem poslankam in poslancem, ki boste prepoznali pomen današnjega predloga in ga seveda tudi podprli. Upam, da ga danes, na tem odboru, potrdimo in seveda pošljemo v obravnavano celotnemu Državnemu zboru.

Naj zaključim s tistimi besedami, ki jih velikokrat izrečem in se mi zdi prav, da jih izrečem tudi sedaj. Odgovorni smo za sočloveka in za to, da mu omogočimo dostojno življenje. Dejanja štejejo. Vse besedo so odveč, če ni dejanj.

Hvala lepa.