Hvala lepa, gospod predsednik.

Spoštovani navzoči!

Torej, kot je predsednik že omenil, v skladu z sklepom komisije izvajamo redno poročanje o poteku repatriacije. Priprave na slednjo so se začele v drugi polovici leta 2019 in decembra, konec decembra, tega leta, je bila stvar tako daleč, da so v Slovenijo prispele lahko prve repatriirane osebe iz Venezuele. Torej, to so osebe slovenskega rodu, ki so državo zapustile zaradi tamkajšnje hude krize. Slovenija se je za repatriacijo odločila, da bi tem ljudem pomagala, torej iz humanitarnih razlogov in hkrati, seveda, nekako v tem zaznala svoj nacionalni interes in zato seveda je tudi naloga države, da nameni vse svoje napore za maksimalno integracijo teh oseb slovenskega rodu v slovensko družbo, da bi tukaj normalno zaživeli.

Do danes je v Slovenijo prispelo 57 oseb. Lahko rečemo, da je šlo za dva vala. Prvi je bil, torej, konec leta 2019 in v začetku 2020, nato je prišlo za dobrega pol leta do zamrznitve. To ni bila krivda države, ampak epidemioloških razmer v svetu, nato, v jeseni 2020, so razmere spet to omogočile, tako da je potem prišla v Slovenijo še druga skupina in torej, prišli smo do 57 oseb, še 9 oseb pa je takih, ki ima pozitivno odločbo za repatriacijo, torej so zanjo zaprosili in izpolnjevali pogoje, ampak se še vedno nahajajo v Venezueli, to je pa zaradi, torej, njihove želje ali nuje, ker urejajo svoje osebne zadeve in niso še pripravljeni za pot. Torej, ko bodo, jih bomo mi pripeljali, tega ne zadržujemo.

Ko so te osebe prispele v Slovenijo in v skladu z Zakonom o odnosih Republike Slovenije Slovenci izven njenih meja, pripada 15 mesečna oskrba. V primeru prve skupine je to bilo preko tretjega paketa protikoronskih zakonov nato podaljšano še za tri mesece, ker je bil objektivna razmera, da nekako so bili trije meseci zanje izgubljeni, torej, niso bili, zastali so tečaji slovenskega jezika, ni bilo možnosti iskanja službe in tako naprej.

Torej, osrednji, nekako, osrednje telo za repatriacijo je medresorska delovna skupina, kjer so vključeni vsi resorji, ki se s tem nekako v svojem delokrogu srečujejo, na uradu to komisijo koordiniramo, za na to lažjo »oportunizacijo«, torej za vsakodnevno delo, pa je urad konec lanskega leta objavil še evidenčno javno naročilo majhne vrednosti, namenjeno predvsem humanitarnim in nevladnim organizacijam in kot najugodnejši ponudnik je bila izbrana slovenska Karitas, ki od tedaj izvaja integracijsko oskrbo teh oseb, torej, predvsem tisto, kar civilna družba dela lažje, kot državni organi, se tako izrazim, torej, koordinacija različnih osebnih statusov, razne prošnje in tako naprej. Zagotovo je zelo pomembna stvar pri vključevanju teh oseb v slovensko družbo, so tečaji slovenskega jezika. Seveda, tukaj smo, lahko rečem, kot pri vseh ostalih zadevah, orali ledino, torej, nekako postopoma prehajamo do neke sistemske ureditve, ampak vendarle, čeprav, seveda, smo iskali rešitve, kakor se jih je v danih razmerah dalo in vemo, da nam Covid pri tem gotovo ni olajšal dela, lahko rečemo, da so prvi rezultati spodbudni. Torej, izmed 57 oseb, ki so bile repatriirane, imamo takšne, ki so že zaposlene, imamo osebe, za katere prav v naslednjih dneh pričakujemo zaposlitev, pa tudi, recimo, osebe so, nekako se dobro vključile v slovensko družbo, se tukaj dobro počutijo, govorijo solidno slovenščino, otroci so v šolah, nekaj imamo dijakov, nekaj študentov, ki študirajo na ljubljanski univerzi, tako da, do sedaj nekih zelo perečih zadev ni, se pa seveda vsakodnevno lahko pojavijo kakšne dileme, ker vendarle prvič izdajamo repatriacijo v takšnem obsegu in potem tukaj pa vsak resor poskuša pomagati po svojih močeh in tukaj lahko samo pohvalim kooperativnost in pripravljenost strokovnih sodelavcev v vseh resorjih, ki se s tem soočajo, kajti, s skupno aktivnostjo in željo pomagati, smo uspeli do sedaj rešiti še vse pereče težave.

Toliko in splošno en oris, gotovo pa, če bi še kdo od resorjev želel dodati, lahko iz svojega delokroga, stvari tudi še bolj natančno pojasni.