Govor

Jože Lenart

Hvala lepa, predsednik.

Lepo pozdravljeni na današnji seji!

Ker bomo skozi predstavitveno analizo ugotavljali vzroke zakaj nismo uspeli oziroma nismo mogli doseči ciljev iz akcijskega načrta 2012-2020, ki se je iztekel. Zakaj ne moremo narediti preboja z višjo predelavo lesne surovine doma? Zakaj na področju lesno-predelovalne industrije ne moremo zagotoviti novih trajnostih delovnih mest, ki jih danes ob tej krizi še kako potrebujemo? Kaj moremo narediti danes na tem področju doma in iz čigavega lesa? Kaj pravi stroka na to? Kakšni so cilji Vlade na tem področju v naprej? Seveda hvala za odziv vabljenim gostom, ki nam boste na današnji seji pomagali poiskati pot za preboj na tem področju. Med nami je tudi vabljenih veliko članov strateškega sveta tega akcijskega načrta in s pomočjo vas bom tudi mogoče danes lažje prišli potem do tistih ključnih sklepov, ki so z naše strani tudi predlagani.

Ja, po poteku akcijskega načrta les je lep, ki se je iztekel junija 2020. Smo pričakovali od obeh ministrstev realizacijo zastavljenih ciljev oziroma poročilo kaj je bilo realizirano in kaj ni bilo oziroma vzroki zakaj niso bili realizirani. Bilo je prelito veliko črnila, izgovorjenih veliko besed tudi v tem Državnem zboru na odborih, obljube, roki, žal cilji vemo, da niso doseženi. Tudi so bili pozivi potem, da oba ministrstva predstavita to poročilo v Državnem zboru, tega nismo dočakali, zato je tudi namen sklica te seje Liste Marjana Šarca, da potem danes skupaj ugotovimo tudi mi smo zdaj pripravili to analizo tega akcijskega načrta v kakšnem stanju je lesno-predelovalna industrija in seveda skupaj z gozdarstvom in pričakujemo, da bo danes ta seja res potekala konstruktivno.

Dovolite mi, da gremo na kratko skozi zgodovino, da bomo tudi lažje videli kaj se je zgodovinsko na tem področju dogajalo in tudi potem lažje prišli do te razprave vseh gostov. Glejte, da na kratko omenimo izhodišča gozdno-lesne industrije v Sloveniji. Vemo, da je 59 % poraščenost z gozdovi Kočevska, Notranjska čelo čez 80 %, Koroška okoli 70 %. Letni prerast nad 9 milijonov kubikov, največji prerast na prebivalca v Evropski uniji, posekamo pa le ca 6 milijonov kubikov, doma pa predelamo man kot 2 milijona kubikov lesa in še to pretežno do primarne dejavnosti. Po predelavi smo pa na dnu Evropske unije. Pred osamosvojitvijo je bilo več kot 8 tisoč zaposlenih na področju gozdarstva, danes manj kot 2 tisoč zaposlenih, dobro, to je tudi nekaj racionalizacije. V tujino prodamo ca 2 milijonov kubikov, ostalo porabimo za kurjavo za energetske namene. To je vse kar lahko ustvarimo iz našega bogastva lesa, ki ga Slovenija ima. 76 % gozdov je v zasebni lasti, 24 % v lasti države in občin. Povprečna velikost gozdnega posestva je 2,6 hektarjev, na repu Evropske unije, kar ca 460 tisoč lastnikov, kar pomeni veliko razdrobljenost in potem neekonomično gospodarjenje z gozdovi oziroma poseka in tudi spravila.

Kaj pa lesno-predelovalna panoga? C16, C31, to se pravi žagarstvo in pa pohištvena industrija? Pred osamosvojitvijo je bila to paradna panoga Slovenije kar z 37 tisoč zaposlenimi, dominantni smo bili na jugoslovanskih trgih in tudi izvozno naravnana dejavnost. Slovenijales, Lesnina sta bila tista gonilna sila razvoja, ki sta bila praktično psevdonim za lesno-predelovalno industrijo. Razpad lesno-predelovalne industrije po osamosvojitvi s številom zaposlenih na ca 12 tisoč je padlo v letu 2013. Poglejte, tu zadaj so imena, Novoles, Lipa, Stol, KLI Logatec, Lesna Slovenj Gradec, Javor Pivka, Lipovčane, Svea Zagorje, Brest Pohištvo, TOM Mokronog, Lip Radomlje, Medo(?) Nova Gorica. Vse štiri tovarne ivernih plošč, ki smo jih v Sloveniji imeli, jih danes ni več, nismo jih znali ohraniti. Povsod je potekalo zmanjševanje, propadanje, životarjenje v vsem tem obdobju. Smo največji porabniki iverala na prebivalca v Evropski uniji, propadle so vse štiri tovarne ivernih plošč. Najvišja dodana vrednost v lesni industriji pa vemo, da je ravno na tem področju, to se pravi tovarna ivernih plošč, ostala je Lesonit Ilirska Bistrica in papirnica, ki so še na tem, pa bomo kasneje videli kako je to potekalo. Po letu 2014 zaznamo ustavitev padanja dejavnost, postopna rast zaposlenih, dodane vrednosti in donosnosti, vendar daleč od postavljenih ciljev akcijskega načrta žal ni bilo preboja. Okoli vzrokov propadanja lesno-predelovalne industrije, da ne bomo preširoki. Vsi dobro vemo, veliko je bilo tega napisanega, seveda glavni vzrok je bil razpad jugoslovanskega trga in pa potem nazadovanje, nismo vlagali dovolj v razvoj in zato je padala ta konkurenčnost. Tudi ti veliki sistemi, ki so bili, se potem niso mogli prilagajati, tudi po številu zaposlenih je bilo to zelo »glomazno« in posledice so bile kakršnim smo lahko sledili.

Privatizacija sama, tu je treba reči, je potekala brez nekih strateških načrtov posameznih in teh novih lastnikov oziroma vse lesne industrije, ki je bila v 90-ih letih v velikem delu v lasti države, tudi to je treba poudariti, lesno-predelovalna industrija se ni prilagajala novim razmeram in usmeritvam na globalnem trgu. Na izvoznike je vplival tudi neugoden tečaj tolarja, kot izvozna panoga smo plačevali nadpovprečni davek močnejšemu tolarju, kar je lepo zapisano tudi na portalu Gospodarske zbornice združenje za lesarstvo. Drago je bilo zadolževanje. Ob nizkih dodatnih vrednosti, kjer so stroški dela presegali 80 % celo 90 % in seveda takšno stanje ne more prinašati potem razvoja. Podjetja vsega tega seveda niso dosegala pozitivnega denarnega toka in posledice so tu kakršne so. Lesno-predelovalna industrija ni mogla slediti dvigu minimalne plače, tudi to je poudarek, kar nekateri zelo poudarjate in je to tudi eden od vzrokov propadanja panoge, vendar tu moramo reči zakaj potem Avstrija zna, ki ima praktično enkrat višji strošek dela, pa je konkurenčna na svetovnih trgih. Ne sledimo novim potrebam in trendom lesene gradnje, ki se v praksi izvaja. Žal večino potrebnega lesenega materiala uvozimo predelanega tudi iz našega domačega lesa. Ne zmoremo trajno povezati in razvijati deležnike v verigi gozdarstva, žagarstva in lesarstva.

Tu je grafično prikazano, poglejte, na vrhu leta 1985 je bilo v lesno-predelovalni industriji samo pohištveni kar preko 30 tisoč zaposlenih. 6 let kasneje takoj po osamosvojitvi je ta številka padla že na 22.500 in potem vidite kako je pohištvena industrija znatno padala, res pa je, da se je v tem obdobju dvigovala potem primarna dejavnost. Žagarstvo, ki je delno nadomestilo to vrzel, ampak vse skupaj vidite potem še dodatna kriza po letu 2018 zopet ponovno močno padanje. Zdaj samo toliko, da opozorim, ker ste dobili zraven tudi gradivo Gospodarske zbornice združenje za lesarstvo. Oni operirajo samo s številkami svojih članov in tu so potem tiste razlike tako v številu zaposlenih tudi v prihodkih, dobičkih, če boste to primerjali. Tu je pa iz SURS-a zajeto vse, to se pravi vsi s. p.-ji tudi dodatne dejavnosti, ki imajo kmetije in tako naprej in je to vse zajeto, to je čista slika. Tu imate potem tudi prihodke v lesno-predelovalni industriji v teh obdobjih, to je sicer od leta 2005 zaradi tolarja oziroma evra prenosa, da ne bo preveč zmešnjave, se tudi vidi v tistem obdobju 2005-2008 je vse skupaj raslo, potem pa zopet hitro padlo. Po tem akcijskem načrtu, po letu 2013 pa zaznamo zopet rahlo rast, ampak žal ne pohištvene industrije, ampak predvsem primarne in papirna industrija, sama pohištvena, od katere pričakujemo največ pa žal, ne daje rezultatov. Podobna slika je za realizacijo zaposlenega, kakšni so bili ti padci oziroma potem ta rast, ki pa je sicer v zadnjih letih v porastu, vendar delno zaostaja za porastom celotnega slovenskega gospodarstva in to je treba poudariti, da je razvoj lesno-predelovalne industrije malenkost počasnejši kot pa celotna rast gospodarstva.

Mogoče v zadnjih letih nekoliko pozitivno odstopa ravno pohištvena industrija, to so tista podjetja, ki so se znala ustaviti oziroma racionalizirati in poslujejo dobro, žal ni pa tistega preboja, ki smo si ga želeli z novimi delovnimi mesti. V zadnjih petih letih smo ustvarili le ca 800 novih delovnih mest, če govorimo do te naše krize. Zdaj je situacija spet drugačna. Lesno-predelovalna industrija je tudi v tej krizi največ odpuščala in so tu tudi ponovno največji problemi. Primerjava z Avstrijo. Tu je ta tabela, kjer je podrobno predstavljeno po dejavnosti, predelovalna in potem tudi pohištvena, če gremo samo grobe podatke. Glejte, Avstrija je 4,1-krat večja od Slovenije tako po površini kot po številu zaposlenih. Avstrija ima 46 % poraščenost gozdov, Slovenija 59 %. Avstrija dosega dvakrat višji BDP na prebivalca v skupnem. Avstrija poseka že toliko lesa na prebivalca kot Slovenija kljub temu, da ima manj in to je tisto, da mi ne znamo izkoristiti. Sama primarna dejavnost žagarstvo. Število lesnih podjetij v Avstriji je le za četrtino višje od Slovenije, prihodki lesnih podjetij so pa 11-krat višji od slovenskih. Dodana vrednost lesno-predelovanih podjetij je 10-krat višja od slovenske, število zaposlenih je pa 4-krat več kot v slovenskih podjetjih, kar pomeni, da imajo tehnologijo dosti, dosti boljšo in dosti večjo produktivnost in tu je tista prednost Avstrije, da imamo neko primerjavo kje potem mi zaostajamo. Dodana vednost na zaposlenega dosega 44 % slovenskega delavca in je nižja od povprečja gospodarstva, delež sektorja dodane vrednosti v BDP gospodarstva je v Avstriji višje in še narašča. Pri nas pa nekako stoji na mestu.

Pohištvena dejavnost. V grobem to. Število podjetij v tej dejavnosti je 2,7-krat večja kot v Sloveniji, prihodki pohištvene industrije pa 7,2-krat višji. Slovenija sicer tu pa malo zmanjšuje ta zaostanek, kar je dobro. Dodana vrednost je 8,4-krat višja, Slovenija zmanjšuje zaostanek. Dodana vrednost na zaposlenega je dosegla 54 % avstrijske dejavnosti in zmanjšujemo zaostanek, kar je dobro, ampak ne povečujemo pa obsega proizvodnje za večjo porabo lesa. Delež sektorja dodane vrednosti BDP gospodarstva je v letu 2019 enaka, kar smo že rekli.

Zdaj recimo še par besed okoli akcijskega načrta, ki ga je Vlada sprejela leta 2019. Jaz sem se s tem akcijskim načrtom tudi osebno kot v LMŠ v tem obdobju kar veliko ukvarjal in moram reči, da je postavljen vsebinsko in tudi s temi načrti zelo dobro, podrobno in pokriva vsa področja. Seveda problem je v tem zakaj ti cilji, ki so bili postavljeni v akcijskem načrtu zakaj jih ne moremo doseči, zakaj tega preboja ne moremo narediti, kje so tisti vzroki in to je namen današnje seje, da to ugotovimo. Kot sem rekel, danes je veliko članov tudi tega strateškega sveta, boste potem tudi v Vladi povedali ali je ta strateški svet zdaj kaj spremenjen ali je še isti kot je bil takrat v akcijskem načrtu, kjer se tudi ta prvi sklep na to nanaša, to želimo potem jasno, da nam poveste. Seveda, kot smo rekli, načrti so bili veliki koliko te surovine bomo predelali doma 3,3 milijone je bil ta eden glavnih ciljev do leta 2010, vemo pa, da še vedno ne presegamo 2 milijona lesne mase, da bi bila predelana doma v naši lesno-predelovalni industriji. Na drugi strani pa je bil načrt ustvariti, ponovno doseči 22 tisoč zaposlenih v teh dveh branžah, to se pravi primarni in pohištveni. Ta številka pa niti ne presega 14 tisoč, to je pa tisti drugi cilj.

In danes, ko vemo, da tujci odhajajo, za katere bom rekel delamo kot hlapci, če lahko v narekovajih tako rečem, doma imamo pa to bogastvo lesne surovine in je ne znamo izkoristiti, je to ta močan argument oziroma cilj, ki ga moramo poskušati rešiti. Glejte, SIDG, ki je bil ustanovljen v tem obdobju in pa tudi direktorat za lesarstvo na MGRT, to so bili neki premiki, verjetno je tudi ta dva ukrepa oziroma poteze aktivnosti so tudi pripomogle, da smo nadaljnjo padanje te dejavnosti ustavili in jo ponovno stabilizirali in je počasna rast, ampak še enkrat preboja ni. In SIDG je ime tudi nalogo v enem od teh sklepov, da v Sloveniji postavi takrat štiri lesne centre, seveda jaz razumem te štiri lesne centre kot logistično, kjer bi potem gozdarji rekli toliko lesa na teh področjih se zbere, toliko ga je na voljo, MGRT pa bi moral v te centre potem privabiti vlagatelje, ki bi potem z višjo dodano vrednost predelovali to lesno surovino. To pa se ni zgodilo, žal ne, ampak mogoče kje posamezno v manjšem obsegu, čeprav moramo tudi priznati, da direktorat za lesarstvo in MGRT so s temi razpisi, s temi sredstvi delovali in so pripomogli, da so določena podjetja lahko tudi s tem dodatno razvojno se razvijala, žal pa teh ciljev, kot smo rekli, preboja pa s tem nismo dosegli. Toliko mogoče okoli tega akcijskega načrta, da ne bomo predlogi. Rad bi se še ustavil pri načrtu okrevanju in odpornosti. In tu sprašujem vse skupaj danes ali jih lesno-predelovalna industrija izpolnjuje?

To moramo danes tudi tukaj razčistiti. Vidite v tem kaj ta sklad, kaj ta načrt za odpornost, to se pravi za okrevanje in odpornost kaj zahteva v Bruslju in mi v LMŠ smo prepričani, da lesno-predelovalna industrija nad 70 % dosega oziroma te kriterije izpolnjuje in sprašujemo oba ministrstva in vlado zakaj v tem načrtu, ki je, poznamo zdaj bolj podrobno tistega prvega. Kaj pa zdaj roma v Bruselj, pa želimo, da danes pojasnite ali ste gozdno-lesno verigo oziroma lesno-predelovalno industrijo kaj bolje uvrstili v ta načrt, ker v prvi verziji, ki smo ga takrat gledali, praktično je bila lesno-predelovalna industrija zelo, zelo malo uvrščena in ta odgovor želimo tudi danes tu, predsednik, da poskušamo videti kako je Vlada pri tem postopala, seveda kot našo lastno surovino, če je tu ne znamo izkoristiti in zdaj zagnati to zadevo, potem je tudi nikoli ne bomo mogli, če je ravno na tem področju zdaj na Bruslju imamo na razpolago zelo veliko denarja.

Prednosti in priložnosti in nevarnosti in slabosti je eden tak naslov, ampak bolj skozi vprašanja. Osnovno vprašanje ali Slovenija ima pravo strategijo kako doma predelati večje količine bogastva lesa iz naših gozdov v višjo dodano vrednost, kje bi bili konkurenčni doma in na svetovnem trgu? Še vedno imamo dobro postavljen izobraževalni sistem in znanje strokovnjakov, ki pa usiha, zanimanje pa se zmanjšuje, eno je, da šole so še, ampak kaj pomeni, če ni vpisov. Glejte, bogastvo gozdov je na našem pragu, če potujemo po Sloveniji ob železnici ne moremo spregledati velikih količin hlodovine, ki potuje do pristanišča preko meja na Bližnji vzhod, na Kitajsko, seveda tudi na sever v Avstrijo, seveda po svoje je to prav, če ga doma ne znamo predelati, saj znamo ga potem prodati, ampak tu prodajamo surovino, morali bi pa dodatno predelano v višjo dodano vrednost v primarno in pa pohištvo v industriji, to bi morali znati več izkoristiti. Ali se zavedamo, da ima Avstrija dražjo delovno silo? S slovenskim lesom ima stroške prevoza in še kaj, kljub vsemu dosega višjo produktivnost in seveda s tem tudi konkurenčnost. Kje moramo tu ukrepati? Ta primerjava z Avstrijo nam mora pokazati tisto pot kje pa mi grešimo, da potem v teh osmih letih tega akcijskega načrta nismo mogli doseli teh ciljev. Kje je to problem? Zadaj se sliši marsikaj tudi vpliv lobistov iz Avstrije, doma. Kaj se tu dogaja? To so tista vprašanja, ki nas burijo, tudi politiko dela vroče in te cilje moramo razčistiti in odpraviti, da zaženemo potem to našo dejavnost lesno-predelovalno in naše bogastvo izkoristimo. Glejte, ta načrt okrevanje in odpornost v Bruslju, še enkrat, nas čaka 5,2 milijardi evrov. Kako uvrščamo lesno-predelovalno dejavnost v sam načrt? Še enkrat, da to ponovim. Les je naša najpomembnejša strateška in trajnostna surovina ter obnovljiv vir energije, jo bomo znali izkoristiti. Sliši se zdaj, da 3 milijarde puščamo za sabo denarja, ker, ne vem, da je baje po drugi poti cenejši in ne vem kaj še vse, tu pa vam dajem danes izziv kaj bomo na tem področju naredili. Direktorat za lesarstvo je pripravil novo študijo kako izkoristiti potencial lesa in lesne industrije za uresničitev trajnostnega razvojnega preboja, ki predstavlja izhodišča za pripravo strategije v luči finančne perspektive seveda 2017-2021 že nova strategija, ne vemo pa ta nov dokument, ki je že deležen kritike v javnosti kot vidimo in slišimo in beremo. Žal še vedno pa nismo poiskali teh vzrokov zakaj ni uresničen akcijski načrt »les je lep« v narekovajih, ki ga poznamo pod tem psevdonimom, ki se je iztekel leta 2020. To se pravi še enkrat. Ali bomo ponovno ostali pri študijah, lepih besedah ali končno sledi preboj? To želimo danes slišati predvsem od obeh ministrstev, stroka, ki pa smo jo tudi povabili, pa naj danes tudi pove kje pa v praksi se da kaj napraviti oziroma kje so uspešni, kje morajo gozd, to se pravi lesno surovino, lesne izdelke uvažati, da lahko svoje cilje uresničujejo v praksi, domači les pa kot hlodovino prodajamo v tujino.

Tu je pa ena slikica gozdno-lesne verige, mogoče malo tako za intermezzo, gozdno-lesna veriga Lesne Slovenj Gradec nekoč. Mogoče se marsikdo ne zaveda, da je bil to lep primer gozdno-lesne verige na nekem območju Slovenije, ki pa ni bilo enakega. Levo zgoraj vidite 4 obrate tokov, to se pravi kjer so se kmetje, lastniki kmetij po naših dolinah vključevali v to Lesno, veliko Lesno Slovenj Gradec, ki je imela nekoč 3 tisoč zaposlenih. Potem imate spodaj državni gozdovi v štirih takrat TOZD-ih ali podjetjih so se združevali državni gozdovi po teh naših dolinah. Naslednja centralno lesno skladišče, kjer se je ta les zbiral. Potem smo imeli na Koroškem 4 žage, tudi po teh dolinah. In vidite ta škatlica modra proizvodnja ivernih plošč. To se pravi vse lepo izkoriščeno. Mimogrede kako se je ta proizvodnja ivernih plošč financirala v času Jugoslavije? Preko Slovenijalesa, preko Lesnine, preko države, to so financirali in mi smo potem v 10-ih , 20-ih letih to s kupončki odplačevali, to se pravi podjetje se je samo odplačalo. Namerno to danes vam predstavim, ker govorimo v teh letih nič se ne da, nič ne moremo, kot primer kaj se pa lahko naredi. In potem imate tiste sive 4 škatlice, to so pa ti glavni končni proizvodi pohištvene industrije, proizvodnja vrat, proizvodnja podbojev, proizvodnja oken, proizvodnja polken, manjka še proizvodnja sedežnega pohištva, mi je tu izpadlo in pa lesna je imela takrat tudi svoj turizem, razvoj turizma smučanje na Kopah se je razvil preko lesne, podobno kot na Rogli preko Uniorja. In še zadeva celo ta sistem gozdno-lesne verige, če lahko tako rečem, ima tudi svojo interno banko, takrat so bile obresti zelo visoke in znotraj tega sistema je potem ta denar krožil in je tudi razvoj lahko šel hitreje naprej. Spodaj vidite Slovenijales kot izvoz, uvoz strategija, preko njega se je tudi ta strategija slovenske lesno-predelovalne industrije peljala in pa tudi Lesnina prodaja uvoz izvoz je imela močno vlogo, mogoče toliko, da si razčistimo. Tu pa samo nekaj primerov še ostali, ki se bodo danes tu predstavili, jih bodo še več, tam gor vidite fakulteto, vse te štiri slikice je tudi na področju lesa, tu vidite zgoraj športno dvorano v Mislinji na Koroškem z mojega področja, zato sem tudi ujel, ki je bila pred dvema letoma postavljena, 70 % lesa vsebuje vseh materialov, ampak žal 90 % tega lesa je bilo pripeljano iz Avstrije in celo iz Norveške. Vidite spodaj potem levo vrtec, tudi na Koroškem dva taka vrtca sta že postavljena, tudi zelo dobra praksa, tudi tu je precej lesa uvoženo iz tujino, desno spodaj pa vidite zdaj, ki se gradi šolski center srednji, povečane kapacitete pa tudi nad 50 % lesnega materiala. Poznate to Roglo. Zakaj se je ves ta les za gradnjo tega stolpa in tega razglednega pohodnega dela moral ves ta les uvoziti iz tujine. Zakaj, zakaj ne znamo? Stroka želim, da mi raje poveste zakaj ne znamo takšnega lesa izkoristiti doma in da tako gradnjo naredimo z domačim lesom, zakaj je moralo to priti vse iz uvoza. Tudi to, glejte, leseni most na Savi v Litiji. Tu so primerni prakse, pa mislim, da bodo ti drugi to prikazali, mislim, da je to Škotska kako se lahko to gradi, ta most poznate pod Brežicami, tudi naša Planica ta stolp precej lesa, to ni naša skakalnica, ampak tudi naš les, mislim, da so bili tudi naši izvajalci, pa bo verjetno stroka še potem tudi kaj okoli tega povedala. Tu so pa sklepi, ampak te sklepe bi predstavil potem malo kasneje med razpravo, kajti pričakujemo tudi da mogoče se nam še porodi kakšna dodatna možnost, da lahko še kakšen sklep nadgradimo, da skozi našo razpravo ugotovimo, da lahko še kaj izboljšamo.

Toliko uvodoma z moje strani, predsednik, prosim.