Hvala lepa. Spoštovane poslanke in poslanci! Najprej se zahvaljujem za povabilo, da lahko v teh nekaj minutah predstavim prizadevanja nekaterih društev za zašito in pomoč živalim v stiski, konkretno društva za zaščito in pomoč živalim v stiski Lajka, katerega članic sem tudi sama ter društva za dobrobit živali Animals Matter. Že vrsto let si prizadevamo, da bi se položaj živali v Sloveniji izboljšal, s tem ne mislimo samo na živali s katerimi smo v stiku vsak dan temveč tudi in predvsem položaj tistih živali, ki so z razlogom skrite pred našimi očmi, torej rejnih živali, kot smo jih poimenovali. Premiki se dogajajo a so za približno 72 milijard kopenskih in 1,2 bilijona morskih živali, ki so letno izkoriščane in ubite za potrebe ljudi, ki so v večini primero neživljenjskega pomena za nas, temveč odločitev prepočasne. Že samo pregled pravilnika o rejnih živali nam da jasno sliko o tem, da je zakon spisan za zaščito njihovih lastnikov in ne za dobrobit živali, kajti v hlevih ni izpolnjena niti ena sama naravna potreba teh živali. Živali so podrejene človekovim interesom in imajo zgolj in samo ekonomsko vrednost. Tu bo potrebno še veliko dela, predvsem pa ozaveščanja javnosti, da so tudi te živali živa čuteča bitja, ne samo psi in mačke, ter ostale živali, s katerimi si delimo domove. Nenazadnje se bomo slej ko prej morali soočiti s tem tudi iz naslova obstanka človeštva, kajti tak odnos in ravnanje in trajnostno in teh 72 milijard živali je potrebno vsako leto tudi nahraniti, napojiti, pa tudi prostor potrebujejo za bivanje.

Zakon o zaščiti živali je naravnan izrazito antropocentrično, saj trpljenje živali ne določa kot izjeme, dopustne zgolj v utemeljenih razlogih, temveč trpljenje živali opredeljuje kot pravilo. Zaščita živali bi morala biti del človekove morale, dostojanstva, človečnosti, zakonodaja pa bi morala odražati te vrednote, ter v celoti upoštevati načelo previdnosti, pomembno načelo Evropske okoljske komisije, v katero spada tudi zaščita živali. Načelo previdnosti pomeni, da v primeru dvoma prevlada korist varstva okolja, pred drugimi interesi. Ustava ne dovoljuje, da bi se živalim brez utemeljenega razloga povzročalo trpljenje, ki se mu je mogoče brez večjih tehničnih težav in nesorazmernih stroškov izogniti, zato bi zakonodaja morala vsebovati tudi prizadevanje zakonodajalca, da prepreči, ublaži in omili občutke bolečine, stresa in strahu, ki jih živalim povzroča človek.

Zdaj pa konkretno k noveli Zakona o zaščiti živali. Zdaj bi samo dodala, da glede na slišano, je minister navedel kar nekaj izjem in s temi izjemami zadeva ni več enaka in te izjeme so točno tiste, za katere si društva prizadevamo, da ne bi bile več izjeme. Društva si več let prizadevamo, da se tradicija privezovanja živali na verige ukine, brez izjem. Izgovarjanje na tradicijo oziroma argumentom ad antiquitatem, ni ki uporablja argument, da če je nekaj del tradicije in je bilo določeno ravnanje v preteklosti upravičeno, potem je to upravičeno tudi danes in je samo po sebi dobro, je zmotna logika. Pse se je včasih privezovalo zgolj z namenom čuvanja posesti in živine. Danes, leta 2021, imamo na razpolago tehnično dovršene alarmne naprave in ni popolnoma nobenega opravičila, da se ima pse še naprej na verigah. Enako velja pri privezovanju rejnih živali, privezane so celo v notranjosti hlevov.

Ruralno okolje ne more biti vsakič znova izjema, ker ruralno okolje je namreč del problema in ne rešitve. V Sloveniji imamo okoli 10 tisoč psov, ki so 24 ur na dan, 7 dni v tednu, pripeti v mrazu, neprimerno hranjeni, nikoli sprehajani, z vedenjskimi in zdravstvenimi težavami, brez interakcije s človekom in okolico, priklenjeni na verige ali zaprti v premajhne pesjake. Živali izkušajo podobne psihične in čustvene bolečine, kot ljudje. Ko domnevno napadalnega psa osvobodimo življenja z verigo okoli vratu, se njegovo vedenje hitro normalizira, izgubi agresivna nagnjenja, kajti točno to se pri psu, ki je pripet na verigo, namreč spodbuja in radovedno raziskuje svoje širše okolje. Po drugi strani pa privezovanje povzroča hude spremembe v obnašanju, tako psihičnem, kot fizičnem razvoju, ter predstavlja nepredstavljivo mučenje živali.

Veriga je oblika prisile. Je kratenje svobode gibanja, ter je v nasprotju z naravnimi potrebami in vedenjem psa. Privezan pes je omejen na majhen del ozemlja, zato se kmalu pojavi povečana agresivnost, saj njegov prostor tako postane kraj, ki ga mora braniti za vsako ceno. Psi so na verigah zato pogosto napadalni in veliko lajajo. Mislim, da mi ni treba posebej navesti primera smrti deklice in kasneje smrti psa.

Prisilna ločitev in omejitev gibanja je hudo psihično mučenje, saj pes ločitev razume kot stalno izključitev iz krdela in kaznovanje. Prijave, ki so v večini primerov upravičene, ostajajo nesankcionirane, saj inšpektorat ne najde večjih nepravilnosti, glede na Pravilnik o zaščiti hišnih živali, ki predpisuje dolžino verige, na primer, trikratna dolžina psa in minimalne mere pesjaka. Je to tradicija, na katero smo ponosni? Številne evropske države so že sprejele zakon, v katerega so vključile pravico do gibanja in s tem tudi prepoved privezovanja psov, razen seveda povodca, ko gremo s psom na sprehod na javnih mestih, kot je zapisano v 11. členu Zakona o zaščiti živali in pri obiskih veterinarja. Med državami, ki so privezovanje psov prepovedale, so Nemčija, Združeno kraljestvo in Švedska.

Ne gre torej za nikakršno revolucijo na področju skrbi za živali, ampak nujno odpravo zaostanka Slovenije pri uveljavljanju sodobnih standardov odnosa do živali znotraj evropskega kulturnega kroga. Slovenska javnost se je z 12 tisoč podpisi peticije proti pasjim verigam jasno izrekla v prid svobodi gibanja psov in zato pričakujemo odziv zakonodajalca na ta javni poziv. 3. člen veljavnega Zakona o zaščiti živali že določa, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročati živali trpljenje, bolezni ali smrti. 4. člen, prva alineja pa opredeljuje mučenje kot vsako ravnanje ali opustitev ravnanja storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dlje časa trajajoča ali ponavljajoče potrpljenje ali škodi njenemu zdravju. Ker je privezovanje dokazano mučenje psa naj se v 7. členu Zakona o zaščiti živali pod drugo alinejo, ki pravi, da mora skrbnik živali tej živali zagotoviti svobodo gibanja primernost živali glede na njeno vrsto, pasmo, starost, stopnjo razvoja prilagodite in udomačitve, ki preprečuje nepotrebno trpljenje doda, da skrbnik živali ne sme privezati na verigo ali podoben privez ter zapirati v majhne pesjake. Ne delamo si utvar, da bo prepoved privezovanja na terenu zlahka izvedljiva ali da bo inšpektorski nadzor nad tem učinkovit. Prav tako nismo za dobrobit živali nič naredili, če bo njihova svoboda gibanja poslej omejena s premajhnimi pesjaki, zato predlagamo smiselno na primer enoletno prehodno obdobje, v katerem bodo lastniki psov ne glede na njihovo velikost na svoji posestvi zamejili najmanj 20 kvadratnih metrov prostora z ograjo znotraj katere bo tudi primerno zavetje pred neugodnimi vremenskimi razmerami. Za vsakega dodatnega psa pa ograda povečana za 10 kvadratnih metrov. Gre za sprejemljiv strošek, sicer se ljudje naj ne odločajo, da bi imeli živali. Vsekakor se nam zdi pomembno tudi to, da se sprehajanje psov uvede kot obvezno. Pes je odgovornost in ljudje se moramo v odnosu do tistih, ki so v naši oskrbi obnašati zrelo in odgovorno. V noveli Zakona o zaščiti živali se pojavlja tudi prepoved evtanazije zdravih živali v zavetiščih. V Sloveniji že nekaj časa je prepovedano usmrtiti zdrave živali z izjemo rejenih živali in živali, ki sodelujejo v poizkusih ter v zavetiščih. Društva vsekakor podpiramo prepoved evtanazije v zavetiščih pa vendar se nam zdi izjemno pomembno poudariti, da slovenska zavetišča ne dosegajo zavidljivo visokega etičnega standarda, kar se odnosa do živali tiče. Žal večina njih zasleduje in zadovoljuje zgolj in samo minimum ter profit. V praksi to pomeni, da pridejo živali iz dežja pod kap, zavetišča na njihov račun dobro živijo na koncu pa jih po 30 dneh bivanja v zavetišču doleti še smrt. To je nedopustno in skrajno skregano z vsako logiko in etiko. Kot prvo menimo, da bi morala biti zavetišča del socialnega podjetništva ne pa profitna gospodarska dejavnost. V praksi sodelovanja delovanja zavetišč do dobra spoznali in prišli do zaskrbljujočih zaključkov. Neupoštevanje pravilnika in zakonov, ker učinkovitega nadzora nad njimi praktično ni. Če se ne pojavi prijava je kontrola s strani Veterinarske inšpekcije predpisana enkrat letno pa to je še po navadi napovedana. Nekatera zavetišča se sploh ne trudijo z oglaševanjem živali več kot so dolžna, ker sredstva od občine za njo dobijo v vsakem primeru in se ne obremenjujejo z njihovo oddajo. Vsako zavetišče po svoji lastni presoji postavlja cene za svoje storitve in posvojitve. Nekatera zavetišča imajo sklenjene pogodbe s preveč občinami a imajo premalo kapacitet. Odločilni kriteriji pri odločanju občin je najcenejša ponudba. Kako je to lahko varljivo so se nekatere občine že prepričale. Kako pa se ta konkurenčnost zagotavlja raje ne bomo ugibali. Situacija glede mačk v zavetiščih je precej meglena in težko sledljiva. Iz pridobljenih informacij javnega značaja je razvidno, da občine plačujejo za oskrbo mačk kar precej zasoljene račune, zaračunavajo sterilizacije in kastracije, čemur sledi izpust v domnevno varno okolje. Društva na terenu enega izmed zavetišč si že dolgo prizadevajo izvedeti kje naj bi bilo to varnost okolje kamor odhajajo mačke po posegih pa je vsaj po našem vedenju to še vedno strogo zaupna informacija, ki ne sme zapustiti zavetniških zidov. Sami smo na podlagi pridobljenih informacij javnega značaja tudi ugotovili, da se da proračun zavetišča izboljšati tudi na način, da se izstavi račun za eno in isto žival dvema občinama ali celo več. Je pa zanimivo opazovati kako v nekaterih občinah občani masovno izgubljajo oziroma zapuščajo svoje živali, ki so očitno tudi masovno neoznačene, v drugih zavetiščih pa število živali predvsem psov kaže trend drastičnega upadanja. Vsako mesečni prilivi iz občinskih proračunov sicer ne upadajo premo sorazmerno s tem. Zanimivi pojavi, ki bi jih bilo mogoče kazati od bližje proučiti. Zavetišča se otepajo posvojiteljev z nemogočimi urami, ko so odprte za posvojitelje to so večinoma v času, ko so ljudje v službah, večina je med vikendi celo zaprta. Tudi večkratno spoznavanje živali, katero nameravajo ljudje posvojiti je praktično misija nemogoče. Taka praksa se napeljuje na razmišljanje, da si zavetišča posvojiteljev ne želijo, saj so plačani v vsakem primeru, če oddajo ali če ne oddajo živali. Tudi zainteresirana javnost jih strašno moti in so skoraj vsa zavetišča z izgovorom, da so privatna pozabljajo pa, da kljub temu financirana s strani občin in javnega denarja zaprta za sprehajalce in posvojitelje. V zavetiščih se mora vsekakor prepovedati evtanazija živali, s čimer se sledi praksam drugih evropskih držav. Na tem področju nas je prehitela tudi sosednja Hrvaška, čeprav naj bi balkanske družbe imele praviloma slabši odnos do živali od slovenske. Slovenija je tu v zaostanku in upamo, da ga bo z novelo Zakona o zaščiti živali in novim Pravilnikom o zavetiščih premostila. Naj zgolj dodam, da tistih do 25 % evtanazij, če je to res tako nezanemarljivo, potem bi morala biti v bistvu prepoved evtanazije nekaj logičnega. Je pa tako, da sledljivost mačkam je bistveno slabša. To se je zgodilo, ko so društva začela raziskovati, kakšna je stopnja evtanazije v zavetiščih, in so začela zavetišča te informacije prikrivati in jih tudi niso izdajale občinam, ker mi smo pridobivali informacije v glavnem s strani občin. Tako je vse to pod velikim vprašajem. Celo to smo izvedeli, da zavetišče ne izdela letnega poročila, če si občina tega ni želela videti. In v tistem času, ko smo mi to odkrivali, je bilo kar nekaj občin blazno nezainteresiranih, za kaj gre denar in kako se ravna z živalmi v zavetiščih, ki jih plačujejo. V zavetiščih se mora vzpostaviti učinkovitejši finančni nadzor nad porabljenimi sredstvi. Ker so občine obvezane financirati javna zavetišča in ker je lokalna oblast zmeraj v finančni stiski, bi pričakovali, da bodo občine izpolnjevale svojo zakonsko dolžnost vzdrževanja zavetišča, a obenem bdele nad porabo skromnih sredstev, s ciljem, da se porabijo za osnovni namen, to je dobrobit živali.

Ker se bo s prepovedjo evtanazije zdravih živali v zavetišču zvišal tudi strošek oskrbe, predlagamo, da del tega stroška prevzame tudi država. Nenazadnje so živali del naše družbe in smo za njih dolžni skrbeti in poskrbeti. Odnos države do problematike zavrženih živali je, žal, izredno mačehovski. Sami smo sicer pred leti predlagali, da bi letno vsako gospodinjstvo prispevalo en evro v ta namen. Po nekaterih ocenah bi bil letni strošek države okoli 600 tisoč evrov, kar je glede na vso neracionalno porabo javnih sredstev, ki segajo v milijonske izdatke, pravzaprav drobiž. Snaga je v teh dneh podražila svoje storitve za 70 centov na mesec. Ob to se ni obregnil nihče, zakaj bi bil potem en evro na leto nevzdržen strošek za gospodinjstvo.

Glede obveznega čipiranja mačk. Mačke v ruralnem okolju niso prostoživeče mačke, za te mačke vedno nekdo skrbi in so del neke hiše, torej niso prostoživeče mačke. Prav tako… / nerazumljivo/ prostoživečih mačk že obstaja, in to je, da se mačke odlovi, sterilizira, kastrira in se jih vrne v varno okolje. Društva čipiramo dosledno mačke že leta, saj se nam zdi ta ureditev problematike izrednega pomena. Enako to počnejo tudi vsa zavetišča pred oddajo. Dejansko bi bila to zgolj formalna zakonska ureditev nečesa, kar v praksi obstaja že dolga leta.

Glede nevarnih psov. Zakonski predlog navaja v 5. členu, da z odločbo uradni veterinar oziroma druga uradna oseba uprave s pooblastili za odločanje v upravnem postopku ugotovi, da je pes nevaren. / oglašanje v ozadju/