Hvala lepa, spoštovani predsedujoči, spoštovani gospod minister, kolegice in kolegi!

Objestnost, streljanje in pobijanje mačk po Sloveniji, ukradeni labodji mladiči, ki so se komaj izlegli in bodo umrli brez matere labodke, kraja vseh zalog hrane v zavetišču, mrtva mačka pred vrati zavetišča, na katero so bili prisesani živi mladiči. To je le nekaj primerov mučenja v zadnjem tednu oziroma mesecu v Sloveniji. Res je, da smo kot družba napredovali, a smo v odnosu do živali še vedno zelo daleč od cilja, ki bi jim moral dati poseben status v družbi, pri čemer bi, ne glede na našo tradicijo, izhajali zgolj iz enega cilja in to je skrb za dobrobit živali. Pred skoraj enim letom nam je uspelo s Stvarnopravnim zakonikom uveljaviti novo definicijo živali, kot čutečih živih bitij. A že takrat smo poudarili, da gre zgolj za prvi korak k novemu pojmovanju živali, ne kot stvari, ampak kot del našega okolja, do katerega ima človek posebno odgovornost.

To posebno odgovornost sedaj uresničujemo z naslednjim korakom, novelo Zakona o zaščiti živali, predvsem z namenom, da bolje preprečimo trpljenje in mučenje živali, skozi jasen nabor rešitev pa uveljavimo načelo humanega ravnanja in odgovornega lastništva. To bi moral biti začetek nove kulture, ki temelji na spoštovanju živali in narave. Človek si je vzel pravico, da gospodari nad živim svetom. Narava nam to enostransko in sebično ravnanje, stari ko, toliko, kot so najstarejše civilizacije, sedaj vrača. Ni mogoče govoriti o zelenem, o odgovornem in sonaravnem odnosu do našega okolja in narave, ne da bi tak odnos izkazali do živali. Živali, ki so od nekdaj človekove spremljevalke, so prepogosto žrtve zlorab, žrtve trpljenja, žrtve mučenja. Na eni strani zaradi gospodarskih potreb in interesov, na drugi strani zaradi objestnosti, prepogosto zaradi malomarnosti. Tega ne vidimo le v industrijski verigi, ki je živali živih bitij spremenila v produkt, to vidimo tudi na naših dvoriščih.

Z novelo zato Socialni demokrati premikamo letvico našega civilizacijskega razvoja, ki se mora kazati tudi skozi bolj human odnos do živali višje. Definicija živali, kot čutečih bitij ne govori toliko o čutnosti živali. Zastavlja predvsem vprašanje, ali smo čuteči ljudje, ker dejstvo, da živali čutijo, prepogosto vidimo predvsem v tem, ko živali trpijo.

S predlaganim zakonom nikomur ne jemljemo stran njegovih navad, čeprav je med nami vsak dan več ljudi, ki se zavestno odločijo za brezmesno vegetarijansko ali celo vegansko življenje, kaj ima ugodne učinke na naše zdravje in bistveno zmanjšuje tudi izpuste toplogrednih plinov, s tem zakonom ne posegamo v navade, ki so del naše kulture, tradicije in antropološkega razvoja, verjamemo(?) pa, da je zadovoljevanje teh navad bolj odgovorno, bolj humano. Biti humanist ne pomeni le biti za dostojanstvo slehernega človeka, ampak za dostojanstvo vseh živih bitij.

Zato zakon prepoveduje usmrtitve živali zaradi pridobivanja kož in krzna. Prepoveduje omejevanje gibanja živali in njihovo izpostavljanje neprimernim temperaturam, ter vremenskim pogojem, če jih s tem izpostavljamo trpljenju, poškodbam ali smrti. Med prepovedmi je pomembna še ena izjemno pomembna rešitev – prepoved »priklenjanja« psov na verige, razen v tistih primerih, ki so z zakonom izrecno navedene; fizično varstvo in nadzor na javnih mestih, ob šolanju, zdravljenju ali veterinarski oskrbi. Dejstvo je namreč, da je privezovanje psov na verige psihično in fizično mučenje živali. Stroka jasno izkaže, da je privezovanje na verige za psa zelo nevarno, saj povzroči hude spremembe v obnašanju in fizičnem razvoju psa. Ker je pes omejen na majhen prostor, se pojavi povečana agresivnost, saj njegov prostor postane kraj, ki ga mora braniti za vsako ceno. Stroka je prepričana, da gre za psihično mučenje, saj pes dojema to kot ločitev od krdela in kaznovanje. Pričevanja s terena izkazujejo, da se večina psov, ki so privezani na verige omejeni na majhnem prostoru se ne gibljejo, se ne sprehajajo, nimajo zagotovljene prehrane, izpostavljeni so ekstremnim temperaturnim pogojem. Ni redkost, da psi zmrznejo, da so podhranjeni, dehidrirani, da se jim ovratnica in veriga tako zarežeta v telo, da jim ostanejo trajne poškodbe ali da so na drugi strani puščeni v avtu, ko je zunaj 40 stopinj in doživijo vročinski udar oziroma srčni zastoj. Ni dovolj zgolj osveščanje o skrbi za dobrobit živali, moramo vnesti druge zakonske spremembe, ki bodo v resnici zaščitili živali. Ponazoritev kakšen pogojem so ti psi izpostavljeni naj citiram aktivista Aleksandra Kamenika, ki v začetku letošnjega leta na družbenih omrežjih objavil tragično zgodbo kužka, ki je zmrznil na dvorišču, ko je temperatura padala pod ničlo, citiram: »Pes je tulil od bolečin kot volk. Z nožem sem moral od spodaj odrezati njegove dlake. Odpeljal sem ga na veterinarsko postajo, vendar mu ni bilo več pomoči.« Na pristojni Komisiji Državnega sveta smo lahko slišali, da so pač psi temu namenjeni, da to niso družinski člani in da so verige pač del naše tradicije. Sprašujem se kje je tu humanost, kje je tu človek, ker pas ni čuvaj, pes je družabno bitje. Pes potrebuje človeka isto kot človek potrebuje psa in na obravnavi predmetne novele smo lahko slišali tudi, da psa mnogi tretiramo kot družinskega člana in češ kam bo to pripeljalo. Spoštovani take izjave ne bi smeli imeti v mestu v naši družbi take izjave so absolutno nesprejemljive. Vesela sem za prav vsakega psa, ki ga skrbnik dojema kot družinskega člana. Hkrati globoko žalostno za vsako žival, ki tega ni deležna, ki je v svojem življenju spoznala zgolj zanemarjenje, mučenje in druge temne plati človeka in taka ravnanja bi morali do končno sankcionirati takim ravnanjem kot politika izkazati jasen ne in ravno temu je namenjen današnji predlog zakona. Narediti korak naprej od zgolj črke na papirju. Dejstvo je, da je Zakon o zaščiti živali, ki je trenutno v veljavi izjemno zastarele in v resnici ne ščiti živali temveč zgolj določa neke minimalne standarde, ki jim človek zadosti v odnosu do živali. To ni odnos do čutečega bitja to je v resnici odnos do stvari. Sedaj naj še enkrat naštejem tudi nekaj konkretnih razlogov zakaj privezovanje psov na verigo oblika psihološkega in fizičnega mučenja živali. Prvo. Psi na verigi so definitivno bolj agresivni in zaščitniški do svojega teritorija. Veriga se lahko ovije ali zaplete okoli drugih predmetov in veterinarji potrjujejo, da so verige velikokrat razlog za poškodbe vratu in hrbta v najhujših primerih lahko povzročijo smrt. Privezan pes je lahka tarča za druge živali. Neverno je tudi slabo vreme. Če pes, ki je bil celo življenje privezan na verigo pobegne se nedvoumno ne bo več vrnil in absolutno nedvoumno psi na verigah največkrat ne dobijo ustrezne nege in oskrbe. Obstaja ocena, da je okoli 10 tisoč psov v Sloveniji predvsem na ruralnih območjih privezanih ali zaprtih v pesjake za vse življenje. Kot je gospa Nevenka Lukič Rojšek iz Društva za dobrobit živeli Anima zapisala v svojem prispevku v zvezi z nujnosti prepovedi verig, ker seveda gre tudi za zelo dolgotrajen boj Društev za zaščito živali, ki so tudi s peticijo zbrali čez 15 tisoč podpisov, če se ne motim za prepoved verig in jih predali prejšnji ministrici. Skratka v svojem prispevku je gospa Lukič Rojšek povedala in citiram: »Pri preverjanju prijav zanemarjenost živali na verigah ali v pesjakih smo kot Društvo za dobrobit živali videli in doživeli marsikaj. Privezana psička z mladički, njen lastnik noče pomoči pri sterilizaciji. Pes z debelo ovratnico privezan za hlevom njegov lastnik je izgubil ključ ovratnice. Mlad mešanec na kratki verigi v blatu varuje vikend. Pes, ki še dolgo ni mogel normalno jesti, zaradi poškodbe požiralnika. Pes, ki so mu odpovedala mišice, ko smo ga izpustili iz verige. Star pes na betonu, bolna psička na verigi, pes zaprt v pesjaku v lastnih iztrebkih in izbruhih, pes privezan ob rob gozda, ki naj bi ga ubil šakal. Veliko psov je še vedno privezanih na verige, skromni zatočiščem na vikendih, vrtovih ali njivah. Služijo, da varujejo premoženje. Kako naj varujejo privezani ali zaprti v pesjak je večno vprašanje brez razumnega odgovora.« konec citata. In o tem govorimo. Odgovor, da gre za našo tradicijo in zato ne bi mogli prepovedati privezovanja na verige je aboten, neumestne, žalosten in nesprejemljiv in čas je, da se prepove. Nadalje z zakonom uveljavljamo nov kill policy, torej prepoved usmrtitve zdravih zapuščenih živali v zavetiščih. Pri tem skrb za zapuščene živali postavljamo kot odgovornost države, ki mora prevzeti del finančnih bremen lokalnih skupnosti, s čimer se bodo razbremenili že tako preobremenjeni proračuni lokalnih skupnosti. Ni korektno breme skrbi za zapuščene živali prevaliti zgolj in samo na lokalne skupnosti. Glede na zelo nižke finančne posledice, menimo, da je nujno, da del odgovornosti prevzame država. Naj ob tem opozorim, da bi bila po našem mnenju zelo nevarna rešitev, da bi del sofinanciranja prevzela zavetišča sama kot to predlaga ministrstvo. Dejstvo je, da mnoga zavetišča ter vse sofinancirajo občine in bi tovrstna določba dejansko pomenila, da bi bile občine še vedno primarno odgovorne za sofinanciranje. Prav tako bi se lahko prevalitev bremena financiranja na zavetišča izkazala kot nevarna v praksi, saj bi se v resnici lahko povečalo število evtanazij iz zdravstvenih razlogov, pri čemer bi bil že najmanjši zdravstveni razlog lahko razlog za evtanazijo in to vse z namenom ohranitev sredstev, torej da bi sama zavetišča nekako prihranila sredstva in taka rešitev bi namesto dobrobiti živali in de facto prepovedjo evtanazije zdravih zapuščenih živali lahko v praksi dosegla nasprotno. Zato resno naprošam pristojno ministrstvo k ponovnemu premisleku k upoštevanju mnenja in pripomb lokalnih skupnosti in podpori modela financiranja kot ga predlagamo Socialni demokrati, ker res mislimo, da je pravičnejši od modelov, ki jih predlaga ministrstvo.

Nadalje. Zakon uveljavlja obvezno čipiranje psov in mačk, da se uveljavi odgovornost lastnikov zapuščenih živali, ta odgovornost pa individualizira, žival ni ne predmet ne igračka, zahteva odnos, ki se kaže predvsem kot skrb in odgovornost. V teh dneh se veliko govori o zeleni politiki, zelena politika niso le besede, so konkretna dejanja s katerimi uveljavljamo človekovo odgovornost do našega okolja in naše narave, del tega so živali s katerimi si delimo ta planet. Vsak dan za vedno izgine 12 živalskih vrst. Do leta 2050 se napoveduje izumrtje od 30 % do 50 % živalskih vrst. Ko govorimo o ohranjanju bilo diverzitete govorimo točno o tem, o spoznanju, da si planet okolje in naravo delimo z vsem živim svetom. Tem, ki mu je dano življenje danes in tem kar bo od življenja ostalo v prihodnosti. Zelena politika se tako kaže s konkretnimi dejanji, zato da planet ostane in postane edinstveno mesto, ki kipi od življenja. V tem primeru je glas za zeleno politiko glas za ta zakon, ki prinaša bolj human in odgovoren odnos do živali kot neločljivega dela naše družbe in naše narave. Danes lahko ta odbor pokaže, da se zaveda naše kolektivne in individualne odgovornosti do živali, do njih imamo zgodovinski dolg, ki ga ne bomo mogli nikoli v resnico odplačati. Lahko pa naredimo nove in nove korake in pokažemo, da smo kot ljudje, kot skupnost, kot država in kot človeštvo sposobni odgovornosti za dostojanstvo drugih živih bitij. In prosim, da to upoštevate in potrdite današnji predlog. Za konec bi vas prosila kot članice in člane odbora, če lahko glasujemo ali izkažete podporo, da bi podali besedo tudi gospe Jadranki Juras v imenu društva Laika in Animals Maters, da poda tudi pogled iz terena s strani društev. Hvala lepa.