Hvala lepa gospa predsedujoča. Dober dan vsem spoštovane kolegice in kolegi. Dobro je, da imamo to poročilo, je pa res, da je za tri leta in sicer oddaljena tri leta nazaj, tako da mislim, da bi bilo bolj aktualno da glede na izsledke same te raziskave mladina 2020, ki jo je tudi gospod iz mladinskega sveta omenil, da zastavimo nekaj vprašanj, da vidimo kako naprej, ker to kar imamo za nazaj, zlasti ker se je vmes zgodilo to obdobje ene čudne prvič v ustvarjene krize.

Verjetno je spremenilo naša življenja do dobra in življenja mladih na sploh, tako da bi rad poudaril, da se moramo zelo dobro zazreti v izsledke te raziskave in da ker nam ponuja ravno te neke up too deit stanja oziroma sliko stanja in deljena so ta te ugotovitve na pozitivne optimistične in seveda pesimistične. Zdaj te pozitivne in optimistične so res spodbujajoče in rad bi jih povzel, da so mladi v primerjavi v letom 2010, ko je nazadnje raziskava bila narejena da so bistveno bolj aktivni, odgovorni in avtonomni. To jim je v ponos in za čestitat.

Dobro je tudi, da je »hotel mama« skrajšal svoj delovni čas, da je mladi se prej odselijo od doma, od staršev. Dobro je tudi, da neformalno izobraževanje izrazito narašča, zato ker ponuja verjetno rešitve, ki institucionalno izobraževanje še ne utegne, da je manj medgeneracijskega konflikta med mladini in starimi da so prisotni elementi trajnosti pri mladih, da je prisoten, da je prisotna rast liberalnih vrednost mladih in izrazit porast zanimanja za umetnost in kulturo. In to je res hvale vredno, ampak treba je narediti neke sistemske odzive, da se to še naprej spodbuja oziroma da se udejanji način, ki bi bil uporaben in koristen.

Žal pa so tudi pesimistične ugotovitve iz tega poročila, da se je duševno stanje mladih močno poslabšalo, da se stanovanjska problematika v primerjavi z letom 2010 še bolj poglablja in da je pereča, da so mladi pekarci na trgu dela največkrat, da je občuten potencial za politično radikalizacijo in to je tisto, o čem bom sklenil kot tudi vprašanje, ker je ugotovljeno, da je kar pri Ľ mladih je prisotno prepričanje o legitimnosti rabe nasilja, ko gre za višje cilje. To je nekaj, kar mladina pred 20 leti sploh ni razmišljala, pred 10 leti tudi ni bilo vprašanje ali se to pojavlja, danes pa v šokantnem procentu ugotavljamo, da naši mladi mislijo, da je rešitev tudi v nasilju.

In tukaj glede na to ključno ugotovitev bi rad vprašal spoštovanega državnega sekretarka, kakšen institucionalni ali če hočete javno politični poudarek nameravajo dati tem ugotovitvam in na kakšen način jih mislijo komponirati v ukrepe v svoji panogi pač v svoji domeni in v katere glavne strateške dokumente na področju mladinske politike. Ker kot vemo, aktualnemu mladinskemu nacionalnemu programu se z letom 2022 izteka rok in mi smo zdaj vpoklicani oziroma vsi skupaj smo vpoklicani, da vendarle spremenimo tok te reke ali vožnjo tega vlaka, da se odzovemo na najbolj aktualno vprašanje in na tisto, kar izraža eno skoraj da sociopatologijo. Tu smo za to, da se o tem pomenimo. Hvala lepa.