Najlepša hvala, spoštovani predsednik, za dano besedo in priložnost, da vam predstavim to problematiko.

Bom zelo kratka in bom predala besedo pač strokovnjakom in ljudem, ki se s to problematiko intenzivno ukvarjajo. Bela krajina nima veliko, to vsi vemo. Ima pa lepo naravo. Ne moremo ji ravno reči neokrnjena, in ima kras, kraški teren in nekaj svetovno neverjetnega in enkratnega, ima črno človeško ribico. Tako kot vemo, da jo lahko tržijo v Postojnski jami, pač njeno belo sestro, je ta črna človeška ribica tako rekoč neznana na žalost. Zdaj pa jo ogroža pač umazana industrija in tukaj moram nasloviti pač Bioplinarno in Petrol pač reklamira zeleno energijo. Temu zdaj strokovno rečejo »greenwashing«, pač barvanje na zeleno. Sliši se, ko rečemo zelena energija, ko slišimo bioplinarna, dobimo vsi asociacijo na nekaj pozitivnega, biološkega, ekološkega. Vendar moramo vedeti, da edino, kar je biološkega pri tej zgodbi, je cirka 32 vrst različnih bioloških odpadkov, ki jih iz cele Slovenije vozijo v Belo krajino in to so, ne vem, deli živalskega tkiva, živalski iztrebki, urin, gnoj, onesnažena slama, industrijsko blato, jedilno olje, različne maščobe. In vse to se iz cele Slovenije pelje v Belo krajino in tam tudi ostane.

Ostane v obliki strupenega digestata, ki ga potem kmetje dobijo kot brezplačno gnojilo in ga polivajo po svojih njivah, kljub temu, da digestat dokazano vsebuje težke kovine, nitrate, rakotvorni kadmij in tako naprej. Skratka in na teh poljih se potem prideluje hrana za ljudi in tudi krma za živali. Belokranjci ne morejo več tržiti lepe, zelene, ekološke destinacije. Ogrožena je Natura 2000, širi se neznosen smrad, kvaliteta življenja se zmanjšuje, cene nepremičnin padajo, turizem upada, kajti kdo bo šel tja, kjer po njivah ležijo živalski kosi in razpadajo. Ogroženo je zdravje ljudi. In mislim, da je pa najhujše od vsega pravzaprav, da je teren nizki kras, da vse to pronica v podtalnico in da dejansko popolnoma resno ogroža črno človeško ribico, ki je, kot sem rekla, endemit in je ni najti nikjer drugje na svetu in bi morala biti res zaščitena.

Populacija črne človeške ribice, proteusa, je zdesetkana tako zelo, da se ljudje, ki skrbijo zanjo, resnično bojijo, da bo kmalu izginila. In doma je v Jelševniku blizu Črnomlja in če nehamo danes polivati strupe po kraški pokrajini, smo že naredili, smo že pozni, ker je storjena dejansko nepopravljiva škoda. Tudi Kmetijski inšpektorat, pa Inšpektorat za okolje so na podlagi vzorcev zemlje ugotovili, da so presežne vrednosti težkih kovin. Inšpektorat za okolje je rekel, da so rezultati skrb vzbujajoči, ko delajo svoja letna poročila in monitoring. Tako da jaz bi rada in si res želim, da tukaj stopimo skupaj. Tema ni ne leva, ne desna, ne sredinska, ampak gre za življenje neke vrste, ki lahko dokončno izgine.

Črna človeška ribica ne more govoriti, ne more se boriti zase in tukaj smo mi, da jo zaščitimo. In upam, da bodo vabljeni uspeli prepričati poslance, da naše predloge sklepov, ki jih bom pozneje prebrala, podprejo, in da rešijo to dejansko perečo problematiko juga Slovenije. Samo dotaknila bi se še; tudi Hrvati so imeli bioplinarno, pa so jo zelo hitro zaprli. In včasih se sprašujemo zakaj so naši sosedje bolj uspešni pri nekaterih stvareh in mnogi znajo reči, da zato, ker je Hrvat v prvi vrsti Hrvat, potem šele član verske skupnosti ali pa kakšne sekte ali pa stranke. In mislim, da je ta tema res nadstrankarska. Jaz sem edina poslanka, ki prihajam iz teh krajev. Nima Bela krajina poslanca in je trajalo kar dolgo, da je stvar prišla na mizo, ampak zdaj je pa, kot se reče, hudič vzel šalo in dajmo stopit skupaj in pomagat Beli krajini, da se končno očisti vsega tega in da je res lepa, zelena destinacija.

Hvala. V nadaljevanju pa dobite še nekaj gradiva slikovnega, da si boste lažje predstavljali. Hvala.