Ja, hvala lepa.

Seveda je to pomembno področje in prav je, da tudi v razpravi rečemo širše okrog tega. Glejte, jaz se sprašujem naslednje, saj v tem gradivu je lepo razvidno, da v primerjavi z Evropsko uniji, nekje dosegamo to povprečje, ampak, cilji so popolnoma drugačni. Zdaj smo nekje na 10, 11 % teh površin, cilj pa je 25 %. To je skoraj nemogoče, da bi bilo dosegljivo v tem obdobju, kajti ti načrti in tudi ta zakonodaja, ki je zdaj na mizi, tega ne zagotavlja. Seveda se je treba vprašat širše, to se pravi, za vzgled moramo si vzet potem tiste, ki so uspešni. Spet moram to pokazat na sosednjo Avstrijo. Tako kot smo imeli na področju lesno pridelovalne industrije, tako je tudi na tem področju. Avstrija že danes dosega ta cilj, v praksi in ne vem, zakaj, danes bi morali imet praktično tu razpravo, primerjavo z takšno uspešno državo.

Kje jaz vidim to? Glejte, tudi, tako kot na lesno pridelovalni dejavnosti, je Avstrija tudi na tem področju ekološkega kmetovanja naredila dobro strategijo - že zdavnaj, to je pomembno, že zdavnaj – strategijo, ampak tudi sama strategija ni dovolj, ta strategija vključuje potem povezanost med različnimi sektorji. Pri njih sigurno sam turizem, samo gospodarstvo in še marsikaj je od tega povezano, kar smo tudi mi ugotovili, da pri nas medresorsko sodelovanje, usklajevanje, je zelo težko in tu se mi zdi, da manjka tisto. Kot tretjo točko za tak uspeh, ki ga Avstrija dosega tudi na tem področju, je pa vsekakor vztrajnost. Se pravi, ko si nekaj zadaš, da je jasna strategija, akcijski načrt ali kakorkoli ga to imenujejo, mislim, da je strategija dosti širši pojem, kjer ravno da tisto zahtevo po nekem sodelovanju, povezavo za sodelovanje, je tista vztrajnost, ki jo moramo potem peljat naprej in to, kar je danes na mizi, jaz ne vidim, da bi mi ta cilj dosegli, teh 25 %.

Če pa grem še malo širše, kar me zelo zanima. Vemo, da slovenska kmetijska gospodarstva so zelo razdrobljena. Najprej teh 600, v(?) 477 tisoč hektarjih, je kar dobrih 70 tisoč kmetijskih gospodarstev, kar pride komaj 6,8 hektarjev, v povprečju, na kmetijsko gospodarstvo. V Evropi smo tu na repu, če izvzamemo Malto, Andoro in še te male države, smo potem nekako na zadnjem mestu. Pa ne zato, da bi tem hotel kaj slabega reči, kajne To se pravi, naša politika, ta strategija mora potem biti tudi prilagojena na tem, da bojo ti cilji doseženi. Seveda, ne moremo se potem enako primerjat z nekimi evropskimi državami, ki mogoče imajo drugačno politiko oziroma ta politika, ki v Evropi velja, verjetno za Slovenijo, jo moramo prilagajat.

Samo podatek, ekološko smo rekli, 11 % površin, kar znese cca 50 tisoč hektarjev, 3 tisoč 772 gospodarstev pa se ukvarja z ekološkim kmetovanjem. Dobro, mogoče je letos podatek že malo drugačen, ampak zanimivo je to, da je celo na leto 2019, ta številka pada. To sem / nerazumljivo/ vprašat. To se pravi, mi želimo cilj presegat, zakaj pa ta cilj pada? To je praktično potrebno alarm in to bi rad od vas slišal, kako vi gledate potem na to? To se pravi, namesto, da se približujemo cilju, je meni ta podatek, da se oddaljujemo. To se pravi, glejte, ti podatki, 50 tisoč hektarjev, 3 tisoč 772 gospodinjstev, pa pomeni, da je povprečno. Ta gospodarstva, ki se ukvarjajo z ekološkim kmetovanjem, so praktično enkrat večja, kot pa je povprečje. To mene preseneča. Jaz si bi predstavljal, glede na to, da smo / nerazumljivo/ gospodarstvo, da želimo doseči to poseljeno…, ohranit to poseljenost Slovenije, kjer smo pa specifični, kar je tudi zelo pomembno za razvoj našega turizma in vsega ostalega, kar so tudi lahko prednosti, me res zanima potem, kaj je pa potem, kje je potem cilj, ta manjša gospodarstva, zakaj oni nimajo interes?

Ali je to mogoče vzrok temu, da ta mala kmetijska gospodarstva, opuščajo delovanje in dajejo svoja kmetijska gospodarstva večjim, da drugi obdelujejo ali kje, kje je tu ta problem? To je treba »zanalizirat«, sproti ukrepat in se o tem pogovarjat. Lepo je tako, mislim, na splošno prebereš, neki cilji, ki smo jih navajeni, sprejemat, v praksi pa potem skozi analizo ugotavljat, kaj pa se dejansko dogaja. To kar sem zdajle opozoril, ta podatek, da se število kmetijskih gospodarstev v ekološkem(?) kmetovanju celo zmanjšuje, je alarmantno. To se pravi, da tu je treba najti odgovor. Jaz mislim, če ga danes nimamo, je treba do naslednje seje videt, kaj se tu dogaja, potem ta cilj, ki ga imamo, 25 %, ki ga nam zadaja Evropska unija na tem področju, nikakor ne moremo doseči oziroma moramo drugačne ukrepe sprejet, da bomo to dosegali.

Mogoče na kocu še samo to, ko se pogovarjam s temi pridelovalci ekološkega kmetovanja, pridelave, so zelo besni, iz enega vidika. Ta administracija, na tem področju, je zelo čudna oziroma, kako bi rekel, celo obremenjujoče, ne samo za ekološke pridelovalce, tudi za strokovnjake, za kmetijske pospeševalce, ki na tem področju delajo. Tudi z njimi sem se pogovarjal. Pravijo, da ogromno dela porabijo za to, neke evidence, ki so praktično neživljenjske, nepraktične in izgubljajo veliko časa za to, namesto, da bi se posvečali strokovno temu pospeševanju za urejanje nekih papirjev, evidenc, ki praktično ne služijo nikomur in o tem želim, da tudi razmislite in na tem tudi nekaj ukrenete. Kajti, to niso opozorila samo posameznikov, ampak na splošno iz več koncev sem že dobil ta opozorila, da je treba na tem nekaj napravit.

Tako, kot sem rekel, ti ekološki pridelovalci pa večkrat opozarjajo na naslednje, da oni imajo zelo stroga merila, ki se jih morajo držat, to se pravi, veliko je potem te energije v to vloženo, sam nadzor in vse in tudi stroški s tem povezani, tudi, da dobiš certifikat in da to obnavljaš, so tu zadaj neki stroški, na drugi strani pa ne morejo ti ekološki pridelovalci razumet, da tisti, ki pa še vedno se ukvarjajo z intenzivnim kmetovanjem, pa lahko delajo, v narekovajih bom rekel, praktično vse in kar oni dosežejo, s tem, da sledijo tej ekologiji, zelenemu, trajnostnemu in varni prehrani ali kako bi še lahko rekel, da pa na drugi strani ostali, tisti, ki intenzivno kmetujejo, pa delajo ravno nasprotno in ta nesorazmerja, nasprotna si dejstva, je treba tudi nekako rešit, pa postavit na svoje mesto.

Mogoče toliko, ampak mislim, da je tu še veliko vprašanj, dejstvo pa je, še enkrat, da zaključim, če hočemo doseči cilj 25 %, ki smo si ga zadali v okviru Evropske unije, potem bodo mogli biti ukrepi res dopolnjeni, drugačni, da bomo to dosegli. To se pravi, ta trend bi moral letno rasti 10 %, če hočemo to doseči ali še višje, zdaj pa vidimo, da temu ni tako.

Hvala lepa.