Prihajam iz Društva Novinarjev Slovenije. Da najprej opravimo razpravo kar novinarske organizacije.

Zmotno je prepričanje, da država preko letnega razpisa za sofinanciranje medijskih vsebin finančno podpira kakovostno, odgovorno, preiskovalno in profesionalno novinarstvo. Ali je tako imenovani medijski sklad namenjen povečevanju vsebinske raznovrstnosti medijske ponudbe in financiranju nišnih vsebin za specifične male javnosti, ki tržno niso upravičene so pa v javnem interesu? Sklad je bil ustanovljen z enim ciljem in to je zagotoviti medijsko pluralnost v politično nazorskem smislu. To ponazarja izjava ministra za kulturo Vasko Simonitija iz leta 2005. Navajam: »Ker menimo, da slovenski medijski prostor še ni pluralen bomo skušali še v tem letu ustanoviti sklad za pluralizacijo medijev, ki bi uravnotežil sedanje stanje na tem področju. Osnovni namen sklada je predvsem možnost enakopravnega javnega izražanja, pri čemer ne bi bila izključena nobena nazorsko idejna opcija. Pred zagonom medijskega sklada je minister leta 2005 sicer napovedal temeljito prehodno analizo medijskih vsebin, vendar obljube ni držal. Na ministrstvu so spisali predlog sprememb Zakona o medijih, ki je vseboval tudi kriterije za razdeljevanje medijskih subvencij brez analize, ki bi pokazal v katere medije in v katere programske vsebine usmeriti javna sredstva in tako državljanom zagotoviti večji dostop do kakovostnih in raznovrstnih medijskih vsebin preko različnih platform. Analiza tako ali tako ni bila potrebna, saj je minister problem identificiral brez nje. Manko analize je sicer ob nastopu novega mandata preteklo leto opazil, zato je analizo pri fakulteti za medije v Ljubljani naročil. Po mnenju strokovnjakov s področja družboslovnega raziskovanja je metod te analize sporna. Potrdila pa naj bi osnovno hipotezo, da so slovenski mediji neuravnoteženi. Ob tem velja omeniti, da je minister ugotavljanje te pristranskosti uravnotežil ne le z izbiro institucije, ki je analizo opravila, ampak tudi za izbiro članov strokovne komisije, ki so kasneje na predpostavi neuravnoteženosti ocenjevali na razpisa prijavljene projekte. Pristojni minister in strokovna komisija sta leta 2021 uresničila točno to za kar je bil zakon napisan in medijski sklad ustanovljen. To je uravnoteženje medijskega prostora, ki naj bi bil pristranski v levo. To je bilo pričakovano, kar preseneča je to, da se stranke, ki ste imele 15 let časa, da bi medijsko zakonodajo ustrezno spremenile, zdaj zgražate in izražate ogorčenje. Takšne zlorabe omogoča medijski zakon in na to smo v društvo novinarjev opozarjali od njegovega sprejema naprej. Razdeljevanje denarja preko komisij na podlagi obstoječega zakona omogoča arbitrarnost, nestrokovnost, interesno in politično pristranskost. Spremembe in odpravo zlorab lahko zagotovi le reforma medijske zakonodaje. Redefinirati je potrebno javni interes v medijih, ki naj ga država podpre s poudarkom na sofinanciranju družbeno odgovornih projektov na medijskem področju, preiskovalnega novinarstva, samoregulacije za izboljšanje etičnih standardov, sofinanciranju delovanja strokovnih novinarskih druženj, predvsem pri uvajanju rednega profesionalnega usposabljanja novinarjev, zagotavljanja delovnih mest v novinarstvu, lokalne informacije, medijske pismenosti, raziskav iz medijskega področja, vsebin namenjenih različnim manjšinam in deprivilegiranim skupinam in na splošno pluralnosti v smislu vsebinske pluralnosti. Ob tem se je treba zavedati, da so se razmere na medijskem trgu v zadnjem desetletju bistveno spremenile. Družbeni mediji odnašajo tako pozornost javnosti kot oglaševalce. Spremenile so se navade spremljanja medijev. Zadnji udarec je medijskemu trgu zadalo zmanjšanje obsega oglaševanja za vsaj 10 % v preteklem letu. Zdaj pa beremo še napovedi o dvigu cen papirja za tiskane medije. Vsaka pametna politika bi se morala vprašati kako bo v prihodnosti sploh zagotavljala zadovoljivo medijsko ponudbo v slovenskem jeziku in z domačimi uradništvi. V predlogu novele Zakona o medijih Simonitijeve ekipe sploh ne bi razpravljala. So pa tudi vsi pretekli predlogi Zakona o medijih ohranjali koncept letnih razpisov in strokovnih komisij do katerega smo v društvu od uveljavitve kritični tako za sklop A še bolj pa za sklop B razpisa. Glede financiranja programov posebnega pomena smo v društvu novinarjem predlagali, da se financiranje medijev posebnega pomena uredi preko avtomatiziranih kvalitativno kvantitetnih kriterijev. Razlogi za takšen predlog so, da imamo v naprej znano število medijev posebnega pomena, ki jih je država zaradi pomena informacije lokalne in na / nerazumljivo/ statusa je dolžna financirati. Drugi razlog je, da so do letošnjega razpisa na razpisu so bili uspešni vsi prijavljeni projekti, da se projekti prijavljajo in da se financira redna vsebina teh medijev. Sprašujemo se zakaj bi potem razpis sploh izvajali. Predlagamo, da se sredstva razdelijo avtomatično na podlagi v naprej znanih merljivih kriterijev. Dodatni argument za vsaj delne avtomatizme pri delitvi sredstev tudi sestava strokovnih komisiji. V Sloveniji nimamo dovolj velikega bazena neodvisnih medijskih strokovnjakov in poznavalcev medijev, ki še niso bili člani komisije in bi lahko zasedali mesta v komisiji. Vprašanja politizacije komisije pa ne bom več odpirala. Sitem zaščite pluralnosti in raznovrstnosti medijev bi morali generalno predelati v posredno in horizontalno subvencioniranje temelječe na ciljih jasno definirane nacionalne medijske politike s participacijo javnosti in izdajateljev. In zagotoviti od Vlade neodvisni nadzor nad porabo proračuna za izvajanje javnega interesa. Sofinanciranje bi moralo biti sistemsko in večletno, kar bi omogočalo predvidljivost in razvoj. Sredstva, ki jih država namenja zaščiti pluralnosti in raznovrstnosti medijev bi se morala vsaj podvojiti. Dodatne vire za financiranje slovenske medijske produkcije bi država lahko zagotovila že z novelo zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah. Sklad za evropski filmski program bi bil lahko po vzoru držav, ki imajo takšne sklade že vzpostavljene, priložnost za financiranje slovenske produkcije, predvsem s sredstvi, ki bi jih vplačali ponudniki kot so HBO, Netflix, Discovery, vendar bi morali sistem zelo dobro razviti in opredeliti. Žal pristojno ministrstvo te priložnosti ni izkoristilo. Treba bi bil resno razmisliti tudi o obdavčitvi platform in družbenih medijev, saj ti za enkrat ničesar ne vračajo na trge s katerih jemljejo veliko.

Še da sklenem. Ta Vlada nima medijske politike niti je medijska politika ne zanima, ima le en cilj in to je podreditev in interesna zloraba slovenskih medijev. Apeliramo lahko le na prihodnje vlade, da spremembe medijske zakonodaje ostanejo visoko na Agendi tudi po volitvah. Hvala.