Hvala za besedo.

V Zakonodajno-pravni službi smo pripravili odgovor Državnega zbora kot nasprotnega udeleženca v postopku za oceno ustavnosti 184. in 297. člena Družinskega zakonika. Zahtevo za presojo ustavnosti je vložilo Okrožno sodišče v Kopru, ki zatrjuje neustavnost ureditve obveznosti preživljanja otroka v primeru izrečenega ukrepa.

V pisnem mnenju podrobneje navajamo argumente zakaj je po mnenju Državnega zbora izpodbijana ureditev skladna z ustavo, ki jih bom v nadaljevanju na kratko predstavila.

Dolžnost staršev da preživljajo svoje otroke in pravica otrok do preživljanja temeljita neposredno na ustavnih določbah, ki zagotavljajo posebno varstvo otrok. V skladu z določbo prvega odstavka 184. člena Družinskega zakonika dolžnost preživljanja ne preneha, če je staršem ali enemu izmed njiju odvzeta ali omejena starševska skrb, niti če je otrok nameščen k drugi osebi v rejništvu ali zavod ali postavljen pod skrbništvo. Izpodbijana določba tako vsem otrokom zagotavlja enako pravico do preživljanja, ne glede na njihovo družinsko situacijo in ne glede na njihovo namestitev.

V primeru, ko je bil otrok zaradi varovanja njegovih koristi nameščen v zavod, je preživljanje otroka v gospodinjstvu staršev že po naravi stvari izključeno. Bivanje otroka v zavodu je torej tisti stvarni iz narave stvari izhajajoči razlog zaradi katerega je treba, da se za take otroke določi plačevanje preživnine v denarju. Pri določitvi in odmeri preživnine mora sodišče upoštevati vse okoliščine konkretnega primera in določiti ter odmeriti preživnino zgolj za čas, ki ga otrok preživi v zavodu, če ga pri ostalem delu starši preživljajo v naravi v okviru svojega gospodinjstva.

Višina preživninske obveznosti v obenem primeru ni odvisna od tega ali je preživnina dana v naravi ali v denarju, saj v vsakem primeru predstavlja izdatke s katerimi se otroku omogoča vsaj zadovoljevanje temeljnih življenjskih potreb.

Preživnina v denarju mora biti zato ekvivalentna preživnini v naravi, zato zgolj zaradi dejstva, da je določena v denarju ne more priti do posega v pravico do zasebne lastnine, niti v pravico do socialne varnosti staršev in otrok.

Če sodišče staršem v primeru, ko je otrok nameščen v zavod dodatno ne omeji starševske skrbi, je dolžno otroku postaviti skrbnika za posebni primer. Postavitev skrbnika je v teh primerih nujna zaradi varovanja otrokovih koristi glede upravljanja s preživnino, ki je namenjena za zadovoljevanje otrokovih potreb v času, ko s starši ne živi. Postavitev skrbnika za posebni primer sicer v določenem obsegu dejansko posega v starševsko skrb in s tem v pravice in dolžnosti staršev določene v 54. členu Ustave. Vendar pa že Ustava dopušča, da se ta pravica in dolžnost staršem lahko omeji z razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.

Državni zbor zato ocenjuje, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.