Hvala lepa za besedo.

Torej v našem mnenju smo opozorili na nedoslednosti v besedilu posameznih členov, zlasti iz vidika jezikovne jasnosti, pa nomotehnične ustreznosti nekaterih pomanjkljivo opredeljenih pogojev za udeležbo posebnih vozil v cestnem prometu. Tudi smo opozorili na nekatera neskladja med obrazložitvijo in besedilom člena, pa na nedosledno določanje smiselne oziroma neposredne uporabe določb Zakona o pravilih cestnega prometa v primerih, ki so si med sabo podobni.

Pri dveh členih smo posebej izpostavili problem skladnosti z ustavo in Zakonom o prekrških. Pri prehodni ureditvi opozarjamo na nekatere posege v druge zakone, ki so sporni z vidika načela zaupanja v pravo, pa tudi iz vidika poslovniške ureditve zakonodajnega postopka. No, tu naj povem, da z vloženimi amandmaji koalicijskih Poslanskih skupin se odpravlja večino pomislekov iz našega mnenja. Sporna ostajata 2. in 8. člen predloga zakona, glede katerih – to lahko povem – sta bila pri usklajevanju našega mnenja z resornim ministrstvom, predvidena amandmaja za črtanje pa potem nista bila vložena s strani koalicijskih poslanskih skupin. Mi imamo sicer vložen predlog, vložen amandma Poslanske skupine SD za črtanje 2. člena, vendar pri 8. členu nobenega amandmaja.

Zato bi te naše pripombe k dvema, obema členoma dodatno pojasnila. Pri 2. členu predloga zakona gre torej za drugačno, prenovljeno ureditev odgovornosti za prekršek v cestnem prometu, kadar ni mogoče ugotoviti kdo je storilec. Torej že to so dokaj omejujoči pogoji kdaj se bo to sploh uporabilo. Zlasti pri pravni osebi in samostojnem podjetniku se ureditev pač precej razlikuje od veljavne. Veljavna ureditev, to je treba tudi povedati, je sicer že prestala presojo skladnosti z ustavo. V predlagani novi ureditvi se pa vnašajo novi elementi, ki pomenijo odstop od Zakona o prekrških, ki je glede tega sistemski predpis, ki zaradi vezanosti na ustavno načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena ustave velja tudi v primeru prekrškov določenih s področnimi zakoni, torej s tem ZPRCP-jem.

Ker ureditev iz Zakona o prekrških ni izrecno izključena, bo v praksi seveda prihajalo do težav, katera pravila je treba uporabiti v primerih, ko storilca ni mogoče ugotoviti, prekršek pa je storjen z vozilom, katerega lastnik je pravna oseba. No, iz obrazložitve izhaja, da veljavna ureditev ne omogoča hitrega vodenja postopka o prekršku v teh primerih, tako se pač ukrepi avtomatskega in tehnično podprtega zaznavanja prekrškov pa ugotavljanja identitete vozila, njegovega lastnika in izdajanje obvestil o prekršku in tako naprej, ne odražajo ali pa ne morejo odraziti v krajšem postopku, ker to zavira dolžnost prekrškovnih organov, da se ukvarjajo s trditvami in predlogi avtomatsko ugotovljenih lastnikov vozil, ki se pač skušajo razbremeniti odgovornosti za prekršek.

No, takšna obrazložitev kaže na pojmovanje, da ugotavljanje in preverjanje dejstev v zvezi z morebitno odgovornostjo lastnikov v resnici niti ne spada v glavnino dejavnosti prekrškovnih organov, kar potrjuje tudi navedba v obrazložitvi, da postopek dodatno podaljšuje ugotavljanja lastnika vozila, imetnika v pravice uporabe in tako naprej. To načeloma je stališče, ki je nevzdržno.

Vlada kot predlagatelj tu predlaga rešitev v obliki domneve. Če je lastnik fizična oseba ali državni organ, velja domneva, da je storilec fizična oseba ali odgovorna oseba tega državnega organa. Če pa je lastnik pravna oseba ali pač s. p., saj tu je stvar pravzaprav enaka, pa velja domneva, da sta vodstveni organ ali odgovorna oseba pravne osebe opustila dolžno nadzorstvo in se za prekršek kaznuje pravna oseba. Vse te domneve so seveda izpodbijane (?). Fizična in odgovorna oseba izpodbijeta domnevo tako, da dokažeta, da prekrška nista storili. V tem smislu je ureditev enaka, kot doslej.

Pravna oseba pa mora v ta namen najprej navesti podatke osebe, ki je upravljala vozilo v času prekrška, kar je novo in izkazati, da je v razmerju do te osebe izvedla dolžno nadzorstvo. Pri tem domneve ne more izpodbijati v hitrem postopku, ampak šele v postopku zahteve za sodno varstvo pred sodiščem. No, tu pa je treba pojasniti, da sta pravna domneva na eni strani in odgovornost za protipravno ravnanje na drugi strani, dva ločena pravna instituta, vsak s svojim namenom in pogojem uveljavljanja.

Pravna domneva odpravi potrebo po dokazovanju dejstva, torej dejstva, ki se domneva. Pravna odgovornost pa je celota pogojev za to, da se določena pravna kršitev pripiše neki določeni osebi. Drugače povedano, pravna domneva je pojem procesnega, dokaznega prava, medtem, ko sodi urejanje pravne odgovornosti na področje materialnega prava.

V tem členu sta oba koncepta pomešana, zato smo v mnenju opozorili na odmik od sistemskega Zakona o prekrških. Zdaj ta ureditev pomeni še večji poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena ustave, kot pa je to določeno že v veljavni ureditvi, pri čemer se dodatno zaostrujejo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Skupaj z nerazčiščeno konceptualno zasnovo to zaostrovanje prinaša tveganje za nastanek pravne negotovosti naslovnikov zakona.

Prav tako je sporno kaj pomenijo ukrepi dolžnega nadzorstva v tretjem in četrtem odstavku, katerih opustitev je podlaga za odgovornost pravne osebe ali s. p.-ja. V kaznovalnem pravu pač velja zahteva, da se lahko šteje za kaznivo ravnanje samo dejanje, ki je materialno protipravno. Kaznivo ravnanje mora imeti svojo materialno podlago v vnaprejšnji pravno določeni zapovedi ali prepovedi, katere kršitev se potem sankcionira. No, to pomeni, da mora biti vsebina dolžnega nadzorstva tega vodstvenega ali nadzornega organa, ki naj bi preprečilo prometni prekršek, določena v zakonu, če bi želel zakonodajalec naložiti pravni osebi odgovornost za njeno neizpolnitev.

Zato tretji in četrti odstavek v tem spremenjenem 8. členu zakona ne moreta vzpostaviti splošne pravne podlage za kaznovanje pravnih oseb za prekrške iz celega zakona zaradi opustitve kontrolnih ukrepov. Kar pa je očitno namen predlagatelja, ki v devetem odstavku glede tega celo uporabi izraz 'nadomestna odgovornost'. Takšno generaliziranje odgovornosti bi bilo torej v nasprotju z načelom, da mora zakon določno predpisati ravnanje, ki je kaznivo in sankcijo, ki se pač lahko uporabi. Ta ureditev je torej sporna iz vidika načela zakonitosti.

Potem so tu še očitki procesne narave in sicer, da pravna oseba izpodbija domnevo šele v zahtevi za sodno varstvo, kot je bilo že rečeno, kar nasprotuje načelu ekonomičnosti postopka, po katerem se vsa sporna dejstva in pravna vprašanja razčiščujejo čim prej in v zgodnjih fazah postopka, ker so pač dokazi najlažje uporabljivi, sveži, priče se spomnijo in tako naprej. Zato tudi ima prekrškovni organ po Zakonu o prekrških izrecno predpisano dolžnost, da brez odlašanja, hitro in enostavno ugotovi dejstva in zbere dokaze, ki so pomembni za odločitev. Seveda je sestavni del tega obravnavanje izjav oseb, na katere se nanaša ta domneva storilstva, kar je v takih primerih ključno. Zato predlagana ureditev sploh ne bi smela biti utemeljena na stališču, na katerem pač je utemeljena, torej da je takšno delo prekrškovnega organa nepotrebno in da pretirano obremenjuje njegovo delo in podaljšuje postopke.

Ta rešitev, ki jo pač imamo pred sabo, posega seveda v pravico pravnih oseb in s. p.-jev do izjave v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen ustave v povezavi z 29. členom ustave, pri čemer je pravica do obrambe kršena še s tem, da se lastnike in uporabnike vozil prekomerno obremenjuje z obveznimi podatki, ki bi jih morali posredovati pri tem obrnjenem dokaznem bremenu. Se pravi, tam piše poleg osebnega imena, še rojstne podatke, pa naslov, EMŠO. V bistvu je vse skupaj zelo formalistično in to pomeni, da če podatki niso popolni, tako kot je določeno v tem členu, pomeni, da nisi dokazal, da nisi kriv. Torej policija ne izvaja nobenih ugotovitvenih postopkov. To ni samo obrnjeno dokazno breme, to je morda celo prenos bremena pregona kaznivih ravnanj, ki je sicer po ustavi pripisan državi.

Zdaj problem je tudi kaj, če posreduje ta pravna oseba oziroma njeni organi lažne podatke, recimo v primerih ukradenih identitet. Pri teh odklonih, ki jih ta ureditev omogoča, pravzaprav sploh nimamo predvidenih odgovorov. Potem glede devetega odstavka, ki izključuje izrek kazenskih točk, kadar je odgovornost utemeljena na podlagi domneve, opozarjamo na morebiten škodljiv učinek do katerega bi lahko prišlo kljub izrečenim globam, ker bi se kršitelji cestnih predpisov z uporabo tega člena lahko izognili zbiranju kazenskih točk, katerega posledica je potem razveljavitev vozniškega dovoljenja.

Če bi to pač spretno kombinirali še s prepisom vozila na pravno osebo, bi se pa lahko izognili celo plačilu glob. Pač s časoma s stečajem take pravne osebe. Posebno urejanje izrekanja kazenskih točk, mimo splošne ureditve iz Zakona o prekrških ima torej lahko obratne učinke, kot jih zasleduje Zakon o prekrških, ki s tostransko sankcijo omogoča, da se iz cestnega prometa za določen čas izločijo posebej nevarni vozniki in to je tudi že dolgo časa uveljavljeno stališče sodne prakse, tudi Vrhovnega sodišča.

No, v tej točki se naša pripomba k 2. členu predloga zakona sklada s pripombo k 8. členu predloga zakona, kjer je prav tako mimo pogojev za izrekanje kazenskih točk določena posebna ureditev za motorna vozila, za katera vozniško dovoljenje ni pogoj. No, doslej je namreč tudi vožnja teh vozil spadala pod pogoje za izrek kazenskih točk po Zakonu o prekrških. Oba omenjena člena torej urejata vsebino, ki prihaja v kolizijo z ureditvijo iz Zakona o prekrških, zato bi bilo treba te rešitve dodatno pretehtati in ob obstoju realnih težav prilagoditi ureditve v obeh zakonih na pravno sistemsko skladen način. Pri tem je seveda treba izhajati iz stališča, da je kaznovanje storilcev stvar učinkovito vodenega postopka, česar pa člen materialnega zakona ne more nadomestiti.

Poleg tega predlagatelj v predlogu zakona ne predstavi nobene analize, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati na hudo problematiko te veljavne ureditve v praksi, ki posredno ali neposredno vpliva na poslabšanje prometne varnosti. Tudi vprašanje, če so primerjalne navedbe kako je v drugih državah sploh zares zajele tudi ta del sprememb zakona.

Torej, če zaključim v tem smislu, da k tema dvema členoma v bistvu organizacijskih problemov organa, ki je pristojen za odločanje o prekrških, ni mogoče reševati s poseganjem v ustavno zagotovljene pravice posameznika, zoper katerega teče prekrškovni postopek, zato je treba v zvezi s tema dvema členoma opraviti še dodaten temeljit razmislek, kako bi jih obdržali oziroma spremenili v tem zakonu ali jih pač opustili.

Hvala lepa.