Hvala za besedo, predsedujoči.

Pred menoj je svoje stališče in obrazložitev zakona, ki ga obravnavamo, podal minister za obrambo, gospod Matej Tonin. Svojo razpravo je otvoril »rekši«, da je najboljši vojak zadovoljen vojak. Če je res minister Tonin tako zelo prepričan, da dela dobro za običajne slovenske vojake, zakaj torej na današnji seji, v postopku sprejemanja zakonodaje, dejanski konkretni predstavniki vojakov ne sodelujejo. Še več, »sindikalizirani« vojaki so se želeli udeležiti današnje seje odbora, pa jih je gospod predsedujoči, iz iste stranke, kot je minister Tonin, torej Nove Slovenije, zelo vehementno, zelo oblastniško, zavrnil, brez kakršnekoli obrazložitve.

Ko sem sprožil na začetku današnje seje pobudo, da se seja prekine, dokler se zagotovi udeležbe zainteresirane javnosti in ta javnost organiziranih slovenskih vojakov je zainteresirana, je gospod Černigoj iz Nove Slovenije, kot predsedujoči, prav tako vehementno dejal, da tega ne bo storil in spet ni podal nikakršne obrazložitve. Ja, res je, najboljši vojak je zadovoljen vojak, ampak slovenski vojaki niso zadovoljni, s tem, kaj se z njimi dela in kako z njimi rokuje Ministrstvo za obrambo, pod vlado Janeza Janše. Še več, nazadnje, ko je nek predstavnik vojakov iz sindikalne organizacije prišel v Državni zbor govorit o kadrovski korupciji in svinjarijah, ki se znotraj vojaške strukture dogajajo, se je nekaj tednov kasneje sprožil postopek za odvzem reprezentativnosti. Se pravi, namesto da bi dejansko poskrbeli, da so vojaki v Slovenski vojski zadovoljni vojaki, kot pravite, poskušate na vse načine obiti njihovo organiziranje in kakršenkoli kritičen glas v kali zatreti. In, seveda, ker vojska deluje na ukaz, je to toliko lažje početi in še dodatno kombinirati s strategijo korenčka, poznano kot kadrovsko korupcijo. In nihče ne more ničesar.

Iz te logike in te strategije vladanja lahko beremo tudi pričujoči zakon, ki ga je pripravilo Ministrstvo za obrambo. Ta zakon je precej zanimiv. Če smo po eni strani soočeni z napovedmi sprememb zakonov na področju zaposlovanja in zakonodaje, ki razgrajajo socialno državo, je vojska očitno neko področje, kjer to ne velja. Lahko rečemo, da gre za obliko amerikanizacije, kjer se vsem prebivalkam in prebivalcem vedno bolj oži socialne pravice in onemogoča dostop do socialnih in drugih storitev, razen za vojsko ne. Medtem ko se ljudem nasploh omejuje možnosti za normalno, dostojno preživetje, vojska dobiva privilegije, dobiva prednost, dodatno financiranje in ugodnosti. Recimo, po določbah tega konkretnega zakona, ki ga obravnavamo, pripadniki vojske bodo upravičeni do 100 % bolniškega nadomestila v primeru poškodb, ki jih utrpijo na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj. To je pravica, ki se je za vse druge zaposlene ukinila leta 2013, zdaj se vrača nazaj, ampak, pazite, samo za vojsko, ne za vse ostale zaposlene.

Dalje, za podaljšanje pogodbe o zaposlitvi bodo vojaške osebe dobile posebno denarno nagrado, ki se izplača ob vsakem končanem letu opravljanja službe. Tega spet ne pozna noben drug uslužbenec v javnem sektorju, uniformiran ali ne.

Tretjič, načelnik generalštaba se bo lahko predčasno upokojil po prenehanju opravljanja funkcije, če mu do starostne pokojnine manjka manj kot pet let, in to za polno pokojnino. Pogoj je sicer, da samo če ne bo možna prerazporeditev na drugo delovno mesto, ampak seveda bodo prijatelji, ministri in državni sekretarji poskrbeli, da primerno drugo delovno mesto ne bo na voljo, in se bodo gospodje visoki častniki lahko predčasno upokojili za polno pokojnino. Tudi to je privilegij, ki ga nima nihče, čisto nihče drug v tej državi.

Četrtič, stanovanja. Vojaške osebe bodo lahko odkupovale službena stanovanja, če v njih bivajo več kot deset let. Spet noben drug javni uslužbenec, ki biva v službenem stanovanju, nima tega privilegija. In to bo vodilo v sicer že tako osiromašen fond državnih stanovanj, da bo ja še bolj osiromašen. Ampak na Morsu temu v predlogu zakona pravite postopna posodobitev vojaškega stanovanjskega fonda. Mislim, če je sodoben stanovanjski fond uničen stanovanjski fond, potem je to vsekakor smer v posodobitev, kot temu pravite sami.

Petič. Otroci vojakov, ki so izgubili življenje med opravljanjem službe, bodo imeli prednost pri vpisu v vrtec in še zastonj vrtec, kar je lepa gesta, nimam česa reči, ampak spet, tega ni deležen noben drug javni uslužbenec, pa je med njimi kar nekaj takih, ki vsakodnevno precej bolj tvegajo življenje, kot ga tvegajo vojaki v mirnodobnem času, recimo, policisti, gasilci in tako naprej.

Kar me pripelje do dodatka k plači zaradi prepovedi stavke v višini 4 %. Sam sem na stališču, da je prepoved stavke za vojake tako ali tako nedopustna. Namesto te 4 % povišice bi morali vojakom omogočiti pravico do stavke, tako kot je omogočena tudi za vse ostale primerljive poklice; ne vem, zakaj tega ne bi smeli imeti.

Skratka, to so neki taki ukrepi, ki gradijo vojsko kot nek ločen podsistem, odlepljen od družbe, s svojim setom pravil, s svojim setom privilegijev: znotraj katerega se lahko še dodatno krepi kadrovska korupcija. Seveda so običajni vojaki tisti, ki bodo potegnili ta kratko. Tisti vojaki, ki so sindikalno organizirani in so pripravljeni spregovoriti proti režimu privilegijev, bodo nastradali, se jih bo utišalo, se jih bo premestilo v še večji meri pa analiziralo, kot se to sedaj že počne. Tisti pa, ki bodo poslušni režimu, ki se bodo lizali z vsakokratno oblastjo, tisti pa bodo lahko hitro napredovali po lestvici, uživali vedno več privilegijev, vedno več moči znotraj vojaške strukture in nadaljevali ta skvarjen mehanizem po katerem vrana vrani ne izkljuje oči in po katerem že sedaj navznotraj deluje Slovenska vojska, še enkrat poudarjam, na račun in na škodo običajnega vojaka.

Nazaj k vprašanju prepovedi stavke. Kot rečeno, tudi za primerljive poklice, recimo za policiste, stavka ni prepovedana. Seveda se pravica lahko omeji v vojnem izrednem, v drugih stanjih. Seveda bi tudi vojska v primeru stavke morala opravljati nekatere nujne naloge tako kot jih morajo policaji. Pravica do stavke je temeljna delavska pravica in bi morala ostati in pripasti običajnim vojakom. Tudi drugi nekateri poklici imajo pravico do stavke omejen. Prej sem govoril o policistih, pa zato nihče ne dobiva nobenega dodatka. Če naredim pa iz tega ven še temeljno razredno poanto, lahko rečem samo še, da so si sindikati v javnemu sektorju, še posebej učitelji, ki so daleč najboljša organizirana delavska skupina v tej državi, ravno skozi mehanizme stavk in mobilizacij izborili precej višje plače kot je to teh ušivih 4 % kolikor jih minister Tonin ponuja vojski za to, da se odreče svoji temeljni delavski pravici do stavke. In še in še in še in še, praktično cel ta Toninov zakon ni drugega kakor bombonček na bombonček na bombonček in ni problem v temu, da vojaki te bombončke dobijo, problem je, da jih vsi ostali prebivalci in prebivalke ne. Prav nasprotno, Vlada na vseh drugih področjih pustoši po socialni državi reže državljanske svoboščine in ukinja neko socialno solidarno infrastrukturo, pa tudi drugi javni uslužbenci služijo domovini, čeprav v nekaterih drugih službah pa naj si nosijo uniformo ali ne.

V začetku svoje razprave sem se večkrat zataknil pri konceptu kadrovske korupcije ki mislim, da je glavni motivator za pripravo tega zakona in zakaj so v temu zakonu take določbe kot so. Torej s tem zakonom se ne privilegira vseh vojakov enako, ampak se z njim delajo nastavki, ki bodo en del vojakov privilegirali bistveno bolj kakor drugi del vojakov. In s tem se širijo možnosti za kadrovsko korupcijo v slovenski vojski, ki je že zdaj sistemska. V Levici smo nanjo že opozarjali, pa se nam je v razpravah v teh opozorilih jemalo besedo. Recimo, z zakonom se na primer podaljšuje čas, ko je treba častnika ali podčastnika po izpolnjevanju pogojev povišati v višji čin iz treh na petih let. Seveda so ravno zaradi takšnih določb nekateri častniki in podčastniki povišani v višji čin bistveno prej kot ostali. In tisti, ki poveljujočemu kadru politično prijateljsko ali kakorkoli drugače niso preveč všeč, bodo na višji čin čakali tudi po pet let, ker se zamika ta gornja meja iz treh na pet let, med tem, ko bodo nekateri drugi napredovali bistveno hitreje zato, ker so preprosto prijatelji in so pripravljeni za svoje nadrejene pometati svinjarije pod preprogo.

Dalje. Z zakonom se ureja dnevni in tedenske počitke v mednarodnih operacijah in misijah. Konkretno se določa, da če razmere na misiji ne bodo omogočale koriščenja dopusta, bo lahko pripadnik ta dopust koristil po koncu misije. O tem kakšne so razmere, bodo seveda odločali poveljniki. In smo spet nazaj pri kadrovski korupciji. Dogajalo se bo, da bodo nekateri lahko dopust koristili na misiji, vsi ostali pa šele po koncu misije. Zakaj je to pomembno? Razlika je v tem, da je dopust doma plačan bistveno slabše kakor dopust na misiji. Mehanizem je za kadrovsko korupcijo tukaj zelo podoben kot je pri dodatkih, ki se že sedaj pa še posebej pod vlado Janeza Janše in v razmerah epidemije podeljujejo za razna stanja pripravljenosti, delo v tveganih razmerah in tako naprej. Ampak to je nekaj, kar so vse odreja z ukazi. In ta ukaz je med nadrejenim in podrejenim. Za vse ostale okoli pa je neviden. Na primer, dva vojaka iz iste enote dobivata različne plače, ker en dobiva dodatke za pripravljenost na domu, nekdo drug jih ne dobiva in sploh ne ve koliko njegovim sovojakom so bili taki ukazi odrejeni. V skupni masi tu govorimo o milijonskih izplačilih iz proračuna, nekaterim privilegirancem znotraj vojske se na ta račun plače podvojujejo, med tem ko drugi delajo na osnovah, pač odvisno koliko si gor vzet znotraj vojaškega establishment. Niti približno to ni vezano na dejanske delovne obremenitve, kompetence, sposobnosti ali karkoli podobnega. To so vse določbe, ki Slovensko vojsko še bolj ločujejo od ostalega dela državnega aparata, čeravno se rad politični establishment z Matejem Toninom trka po prsih, ja, saj to so pa naši fantje, to so pa naša dekleta. Sporočate slovenski javnosti ravno nasprotno kar počnete, ravno nasprotja, oddvojujete slovenske državljanke in državljane od vojske in obratno. Vojsko jemljete iz družbe. Pa ima vojska že sedaj svoja pravila, svojo policijo, ki je podrejena poveljujočemu kadru in zato v namen te policije ni preiskovanja kaznivih dejanj znotraj vojske, ampak njihovo prikrivanje in sankcioniranje prijaviteljev oziroma pranje prijaviteljev namesto, da bi se preganjalo storilce. In s tem zakonom vojska kot celota dobiva še dodatne privilegije v primerjavi z ostalimi deli javnega in tudi zasebnega sektorja, še posebej v primerjavi z običajnimi delavci, hkrati pa se poveljujočemu kadru znotraj vojske daje še več možnosti za kadrovsko korupcijo. In to na noben način niso določbe, ki bi bile zares namenjene pritegnitvi več ljudi v službo v vojski. Ta namen morda dosega propagandna kampanja, ki je v polnem teku. Namen tega zakona je povečati lojalnost poveljujočega kadra konkretni vladajoči politiki in preko mehanizma korenčka in palice navzdol po vojaški vertikali zagotoviti poslušnost vseh ostalih pripadnic in pripadnikov poveljujočemu kadru na čisti klientelistični osnovi. In to je res receptura za silo odlepljeno od ostale družbe, ki bo za zaščito vladajoče politike, ki jo je ujela v ta klientalističen mehanizem korenčka in palice privilegijev in sankcij pripravljena narediti marsikaj, česar sicer ne bi. Tukaj je zelo jasno, da predlagatelj nima v mislih vojske za obrambo domovine, ampak neko strukturo moči uniformirano, oboroženo, ki je lojalna eni konkretni politiki in eni, morda dvema konkretnima političnima strankama.